Zgodilo se je, da sta kakega otročička že vzela za svojega, ga videla v svojem domu, pa se jima je sreča večkrat izmuznila. Vse dokler nista našla Izaqueja in Jacòja, dvojčkov iz Gvineje Bissau. Drobcena, podhranjena fantka, v sicer ljubečem objemu mame, ki pa ju zaradi revščine in bolezni ni mogla preživeti. Danes vesta, zakaj je bila vsa ta pot potrebna – brez nje v njunem domu ne bi odmeval živahni smeh čudovitih fantov, ki dajeta smisel njunemu življenju!

Ob opazovanju zanimive, srečne družine si kar težko predstavljamo, kaj vse so morali starši in tudi otroka preživeti ter izkusiti, da so se našli. Videti je namreč, kot da so skupaj že od nekdaj. »Od prve ure, ko smo zapustili Afriko, sta se vedla, kot da sta z nama že vse življenje, in prav tako sva čutila midva,« je povedala Alenka. Svojo pot, vse od odločitve do posvojitve, sta opisala v knjigi Srce bije v dvojini. »V upanju, da s tem prispevava kanček lepega v ta svet – svet obilja in revščine, svet belih in črnih, svet sreče in bolečine, svet materinske ljubezni in očetovskega poguma, svet težkih odločitev in življenjskih prelomnic,« sta zapisala. Odločitev za posvojitev je bila na tej poti morda še najlažja, pravita. 

Praznina

Skupaj sta si uredila lepo in uspešno življenje, uživala sta v družbi drug drugega in stvareh, ki sta jih skupaj počela. Pa vendar je Alenka na neki točki začutila, da jo uspehi v službi ne osrečujejo več. »Besede so premalo, da bi lahko opisala to notranjo praznino, lahko sem jo le močno občutila. Zaželela sem si otroškega smeha, objeti bitje, ki bi me klicalo mama,« opisuje. Igor je imel že dva odrasla otroka iz prvega zakona, zato si je moral vzeti nekaj dni za premislek. Na koncu pa je misel, kako se bo lepo spet vsako jutro nasmehniti ob otroških vragolijah, sprejel z odprtim srcem. Takrat se jima niti sanjalo ni, da bo pot do tega cilja ena najdaljših, najtežjih in najbolj ovinkastih v njunem življenju. 

Prekršila sva vsa tri pravila

Otročička po naravni poti nista mogla dobiti, in ko sta neuspešno poskušala postati starša še z medicinsko pomočjo, je usahnilo vsako upanje, da bi lahko dobila lastnega otroka. Tedaj se je Alenka odločila, da ima dovolj in da ne bo več izčrpavala svojega telesa. Začela sta se pogovarjati o posvojitvi. »Mislila sva si, da to ne more biti nekaj tako zapletenega – odločiš se, greš skozi neki postopek in prej ali slej je otročiček v družini. Nikakršnih ovir nisva videla. A so prišle zelo kmalu. Tudi to je eden od razlogov za knjigo – na ta način želiva pomagati še kakšnemu paru, da se pripravi na to, kaj vse ga lahko čaka, ko se odloči posvojiti otroka iz tujine,« razloži Igor.

Veliko sta se pogovarjala in že na začetku postavila okvirna tri pravila v smislu, kaj zmoreta in katerim tveganjem bi se rada izognila. »Prvo pravilo je bilo, da bi bil otrok čim mlajši, torej manj kot leto star dojenček. Ocenila sva, da nimava znanja in potrpljenja vzgajati starejšega otroka, na katerega bi bil vpliv okolja že premočan. Drugo pravilo je bilo, da bo otrok zdrav. Morda zveni egoistično, a priznava, da nisva želela žrtvovati vse življenjske energije za preživetje bolnega, umsko ali telesno prizadetega otroka. Kot tretje pa si nisva znala predstavljati, da bi otroka vzela iz rok staršev. Želela sva si posvojiti siroto. Na koncu pa sva v imenu družinske sreče prekršila vsa tri,« se toplo nasmehne Igor.     

Razočaranja

Zelo hitro sta ugotovila, da je glede na njuno starost pot do posvojitve v Sloveniji predolga in preveč negotova. Ko sta pretehtala vse možnosti, sta se odločila, da bosta otroka posvojila v Afriki. Prva možnost se je prek Slovenke, ki je že pomagala našim parom, ponudila v Gani. Ko sta uredila potrebno dokumentacijo, sta dobila sporočilo, da ju čaka zdrav dojenček, deček. Dobila sta njegovo fotografijo in ga v trenutku sprejela za svojega. Nato pa se je zapletlo. Potrditve, da lahko posvojita, iz Gane kar ni in ni bilo, tedni so se razvlekli v mesece. Po pol leta pa ju je udarilo sporočilo, da je prišlo do spremembe in da otrok ni primeren za posvojitev, brez dodatnih obrazložitev. Takrat se jima je prvič sesul svet. Potem ko sta otročka že videla v svojem domu, sta ga tako rekoč izgubila. Njuna zveza v Gani je začela iskati druge možnosti in ju kmalu obvestila, da je našla drugega otroka. Razveselila ju je, da morajo urediti samo še nekaj malenkosti, potem pa bosta lahko prišla ponj. Tudi tokrat sta dobila fotografijo dojenčka, a se nista upala več zares čustveno navezati nanj. Poleg tega ga je v naročju držala njegova mama. Kar ju je spomnilo na tretje pravilo, da ne želita otroka vzeti iz maminega naročja.

A želja po otroku je bila premočna. Na koncu sta izvedela, da ima otrokova mama AIDS in da prav gotovo želi rešitev za otroka, če bi sama umrla. Takrat si je premislil Igor, ki je dejal, da si nikakor ne bi znal predstavljati, da bi otroka vzel iz materinega naročja. »Ne bi zmogel pogleda na mater, ki se ji trga srce, ko tujcu predaja sina ali hčer. Predstavljal sem si, da bi me ta prizor preganjal vse življenje. A ob dejstvu, da so bili materi tega dečka šteti dnevi, sem začel razmišljati drugače. Če bi bil na njenem mestu, bi posvojitelje verjetno gledal kot na odrešitelje.« Toda tudi ta zgodba se je sesula kot hišica iz kart. Čeprav je bil dojenček v tistem trenutku zdrav, sta od strokovnjakov izvedela, da so testi za aids zanesljivi šele pri otrocih, starejših od enega leta. Vso noč nista spala, se pogovarjala, si skušala predstavljati, kakšno bi bilo njuno življenje, če bi se izkazalo, da ima deček aids, in se na koncu odločila, da ga ne bosta posvojila. »Ta odločitev je bila nekaj najbolj groznega, kar sem moral kdaj v življenju sprejeti. Pa vendar so bile odločitve slabo leto pozneje še veliko težje.«

Prevara in končno otroka!

Po letu dni iskanja sta bila spet na začetku. Imela sta nekaj stikov, med katerimi jima je največ upov vlivala gospa iz Zagreba, ki naj bi pomagala pri posvojitvi otrok tudi številnim parom zunaj Hrvaške. Dogovorjeno je bilo, da dobita dečka iz Konga, le še določeno (kar veliko) vsoto bi morala plačati, ko ju je prestregla novica, da so v Zagrebu zaprli žensko, ki se ukvarja s posvojitvijo otrok. Kar zvrtelo se jima, ko sta spoznala, da je to prav tista ženska, ki jima je obljubljala izpolnitev njunih sanj.

»Za hrvaške in slovenske pare iskala afriške otroke: zahtevala tudi do 33.000 evrov, otrok pa ni bilo,« je pisalo v spletnem članku. V trenutku se je spet razblinilo toliko upov. Po vseh teh razočaranjih se je Igor odločil, da se ne gre več. »Še sreča, da sva tako različna,« razmišlja danes. »Če bi oba enako razmišljala, bi že zdavnaj odnehala. Ampak ko je eden odnehal, je drugi potegnil voz naprej.«

Alenka pa je medtem sama raziskovala naprej. Igor ji je namreč dal jasno vedeti, da nima nič proti, če bo sama nadaljevala, a njega zanimajo le potrjeni dokumenti, s katerimi bosta šla na sodišče in podpisala posvojitev. Preko slovenskih staršev, ki so v Gvineji Bissau že posvojili otroke, je dobila stik moškega, in ta je pomagal. Tako je pol leta kasneje moža nekega dne presenetila z novico, da ju v glavnem mestu Gvineje Bissau čakata dečka, dvojčka. Že tri mesece pred tem je tja poslala denar za ureditev sodnih listin in hrano, čakalo ju je le še sklepno dejanje. Ob tolikih porazih si nista upala zares verjeti, da bosta tokrat končno postala starša. Komaj sta čakala, da vidita otročka. »Nihče in nič na tem ljubem svetu te ne pripravi na trenutke, kot je bil ta,« je v knjigi zapisala Alenka, Igor pa nadaljeval: »Prva ju je videla Alenka in potem sem ju zagledal jaz. Iz pretirane vzhičenosti in veselega pričakovanja me je prvi pogled nanju skorajda vrgel po tleh. Bil sem pretresen! Saj to ne moreta biti otroka, ki sta vsaj približno razvita za svojo starost. Manjši je bil tako šibek, da je le ležal. Videti je bilo, kot da spi z odprtimi očmi. Drugi je bil na pogled nekoliko močnejši in večji, a vseeno strašno droben in podhranjen.«

Krmilo prevzame Igor

Medtem ko Igor pravi, da ga je na tej poti vedno najbolj prizadelo to, da se je vsakič, ko je prišla fotografija otroka in je z njim že vzpostavil očetovski odnos, izkazalo, da iz takega ali drugačnega razloga do posvojitve ne bo prišlo, se je Alenka zlomila ob pogledu na podhranjena fantka. Njena fantka. »Že tri mesece prej sem med drugim poslala denar tudi za njuno hrano, pa je nekdo na to pozabil, otroka pa sta hirala. Ta ugotovitev me je čisto podrla. Če Igor takrat ne bi prevzel vseh niti v svoje roke, vprašanje, kaj bi bilo, takrat je bilo vse na kocki. Igorja sem pripeljala v Afriko, zaupala, da bo vse v redu, potem pa videla, da sta bolna in podhranjena. Tega nisem mogla prenesti. Pogosto v medijih vidimo podhranjene otroke, na robu preživetja, potem pa prideš po svojega otroka in vidiš, da je prav tak.« Ko so ju peljali na pregled k zdravnici, je ta mislila, da imata osem mesecev. Manjši od dvojčkov je imel šest kilogramov in pol, večji sedem. Tudi premaknila se nista, ko so ju tehtali, in niti glaska dala od sebe, ko so jima odvzeli kri. »Najbrž sta zbirala zadnje atome moči,« razmišlja Igor. Ker ju je že drugi dan po prihodu čakalo sodišče, da dokončno potrdita, da posvajata otroka, sta se morala čez noč dokončno odločiti. Če ju bosta pustila v Afriki, bosta skoraj gotovo umrla, tveganje pa je tudi, kako bo, ko ju bosta pripeljala v Slovenijo. Mlajši od dvojčkov je poleg tega, da je bil podhranjen, imel še malarijo. Glede te so ju sicer potolažili, da je hitro ozdravljiva, če le premoreš tri dolarje in v bližnji lekarni kupiš zdravilo. »Greva do konca, ne glede na vse! Prišla sva po otroka in otroka bova dobila!« se je odločil Igor. 

Iz ljubezni v roke dobrim ljudem

Po drugi strani si lahko predstavljamo tudi neskončno stisko in žalost afriške matere, ki ne more nahraniti svojih otrok in ve, da bosta umrla, če ju ne da v dobre roke drugih ljudi. Zaradi bolezni je zapustila revno skupnost ter se z dojenčkoma in starejšo hčerko odpravila v glavno mesto po pomoč – zase in za otroka. Odkrili so ji srčno popuščanje. Ni vedela, koliko časa ji je še namenjenega. Zaradi zdravja so ji odsvetovali dojiti nekajmesečna dvojčka, a njeno mleko in sladka voda sta bila edina hrana, ki jima jo je lahko privoščila. Vedela je, da bosta umrla, če ne sprejme življenjske odločitve, ki se ji je ponujala v podobi slovenskega para, ki je njena malčka želel ljubiti, kot ju ljubi sama.

»Trgalo se ji je srce, a radostila jo je misel, da je za svoja otroka storila najboljše, kar je mogla. Ljubila ju je, in čeprav ju nikoli več ne bo mogla objeti, je bila hvaležna, da jima je dobro. Da sta sita, oblečena, da se smejita, sta ljubljena in varna. Dokler bodo zvezde na nebu, toliko časa bo vsak večer pomislila na svoja fanta,« sta avtorja zapisala v knjigi. Še mesec dni po tem, ko sta Igor in Alenka postala njuna uradna starša, sta dečka skupaj z materjo ostala pri dobrih ljudeh v Afriki, medtem ko sta Igor in Alenka doma urejala dokumente ter vse potrebno za njun prihod. Že v tistem prvem tednu sta se fanta tako okrepila, da je močnejši od njiju shodil, drugi pa se je postavil na noge le nekaj dni po njunem odhodu. Ko sta se vrnila, ju skorajda nista prepoznala, saj sta postala že precej okrogla. Bojazen, da sta posvojila bolna otroka, je bila povsem odveč. 

Ko sva ju imela v rokah, sva na vse pozabila

Ko so se odpravili domov, sta bila dvojčka povsem mirna. Na letalu sta spala, kot da se jima ne bo od tistega trenutka naprej življenje povsem spremenilo. Doma so jih pričakali sorodniki in otroka sta njihovo dobrodošlico sprejela veselo, z nasmehom, kot da od nekdaj pripadata tej sredini. »Pot je bila vredna vsake solze! Ko sva otroka položila v njuni postelji, so bile vse tegobe zadnjih let v trenutku pozabljene. Bila pa sva na začetku poti v starševstvo, ki prinaša druge tegobe, s katerimi sva se dobro spopadla,« se nasmehne Igor.

Danes imata dečka osem let in sta prava korenjaka. Z zdravjem nista imela nikoli več večjih problemov. »Zelo se razumeta, izjemno sta povezana in ne boste verjeli, nikoli se ne spreta. Skrbita drug za drugega. Po drugi strani pa sta tako različna, kot da ne bi bila dvojčka. Jacò je še vedno večji od Izaqueja. Je umetniška dušica in izjemno rad riše. Nekatere risbe so tako dobre, da ne moreš verjeti, da jih je narisal osemletni otrok. Izaqueju pa bolj ležijo logične stvari, zelo rad ima matematiko. Zanimivo pa je, da sta se tako poistovetila z vsemi nami, da če ju vprašate po barvici kožne barve, vam bosta dala bež barvico,« se nasmehne Alenka.

»Fanta vesta, da sta se rodila drugi mamici v Afriki. A za njiju se je življenje zares začelo ob prihodu v našo družino. Kar naprej želita poslušati zgodbo o tem, kako so ju sprejeli sorodniki, kako sva bila midva na smrt utrujena od poti, onadva pa kot nova, vesela, navdušena, ko sta šla iz rok v roke in še tiste sorodnike, ki so imeli zadržke, v trenutku prepričala, da bosta ljubeča vnuka, nečaka in bratranca,« zaključuje zgodbo Igor, ko imamo že vsi solze v očeh. »Res je, da sva prekršila tudi zadnje pravilo, a dobro, da sva ga. Tako veva, da sta bila fanta ljubljena do samega slovesa, da sta imela topel in varen objem. Hrano lahko nadomestiš, objemov pa nikoli. Otrokoma bova tako lahko povedala lepo zgodbo!« Igor in Alenka skleneta svojo pripoved, ki si jo podorobneje lahko preberete v izjemno čustveno napisani knjigi, ob kateri se boste skoraj gotovo razjokali. Večkrat!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.