Ni še povsem jasno, kako bo vse skupaj potekalo, a se bo pouk ne glede na to, kaj bo, zanesljivo začel 1. septembra, je dejala šolska ministrica Simona Kustec.

gregor pečan
STA
Gregor Pečan je ravnatelj in predsednik Združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol.

»Kakšna bo takrat epidemiološka slika, ne moremo vedeti, a nas nič ne sme presenetiti,« je poudarila. Zato »na podlagi vseh dobrih izkušenj stotih dni šolanja na daljavo« oblikujejo različne modele izobraževanja, ki jih bodo aktivirali glede na epidemiološke razmere. Njihov cilj je, da bi pouk v čim večji meri potekal v šoli. Katere dobre izkušnje bi bilo vredno upoštevati v prihodnosti, predvsem pa, na kakšne izzive so naleteli in jim morali biti kos med epidemijo ter kako bi bilo smiselno urediti pouk v novem šolskem letu, nam je povedal Gregor Pečan, predsednik združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol.

Šolsko leto se je zaključilo. Zadnje trimesečje je bilo precej nepričakovano, zahtevno. Kaj so glavne ugotovitve tega obdobja? 

Ugotovili smo, da se nikakor ne moremo držati priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). V ta priporočila smo ob koncu leta, potem ko smo po zaprtju šol in pouku na daljavo spet odprli vrata izobraževalnih hramov, sicer privolili, a le zato, ker je bilo pred nami samo še nekaj tednov šole. V praksi se je namreč izkazalo, da bomo težko sledili navodilom inštituta in jih tudi nismo mogli spoštovati. Ne v taki meri, kot se je od nas pričakovalo. Tako smo bili ves čas izpostavljeni možnosti, da nam izrečejo globe, kajti če bi nas obiskal inšpektor za zdravje, bi ugotovil, da smernic ne upoštevamo, ker jih ne moremo. Pa ne samo to. Tvegali smo celo kaj več, kazenske ovadbe, izpostavljeni smo bili možnosti, in še smo, odškodninskih civilnih tožb. 

Kako to mislite? 

Poglejte, to bi se lahko zgodilo, če bi kdo začel dokazovati, da je zato, ker se v šoli niso držali ukrepov, ki jih je zapovedal NIJZ, prišlo do okužbe, zaradi katere je umrla njegova babica. Naj vnovič poudarim – ukrepov ni bilo mogoče upoštevati. Tudi če je v šoli samo polovica otrok, ne moremo ves čas zagotavljati medosebne razdalje meter in pol. Ne moremo zagotavljati, da se učenci na hodnikih ne bi srečevali, da ne bi komunicirali na nedovoljene načine (nedovoljene po smernicah NIJZ, op. p.), da se ne bi dotikali in tako naprej. Mi nimamo učiteljev za to, da bi na vsakih pet metrov stali kot pazniki in kontrolirali, kaj se dogaja. Šola je sistem, ki tako ne more funkcionirati. Na sestanku v sredo, kjer je tekla beseda prav o tem, in prisoten je bil tudi NIJZ, sem inštitut pozval, naj začne delati na drugačen način. Naj nam ne sugerirajo nekih številk, ki so za nas povsem neuporabne. Naj navedem primer; še danes velja ukrep NIJZ, da je lahko v skupini samo deset otrok, in nikakor več kot 15. Potem pa je ministrstvo za šolstvo v okrožnici napisalo, da v kolikor organizacijske in prostorske razmere tega ne omogočajo, naj bodo oddelki takšni, kot so, v celoti, ne da bi jih manjšali. 

Po navodilu koga ste se potem ravnali, NIJZ ali ministrstva? 

Po navodilu ministrstva, saj drugače tudi ni bilo mogoče. In naj ob tem povem, da ne verjamem, da ima ministrstvo pristojnost na nek način razveljaviti priporočilo NIJZ. Pravzaprav sem prepričan, da ga nima. Ampak na drugi strani sta okrožnica in omilitev ukrepa, ki se nanaša na število učencev, pomagali, da smo sploh lahko zaključili šolsko leto, in sicer tako, da smo na celi črti ignorirali, ali če hočete, negirali, kar je zapovedal NIJZ. Združevali smo učence v jutranjem varstvu, podaljšanem bivanju, pri izbirnih in neobveznih izbirnih predmetih, v jedilnicah je bilo pri kosilu hkrati več učencev, kot bi jih smelo biti, in tako naprej. Skratka, priporočila NIJZ so taka, da niso uporabna. Zato tudi izkoriščam to priložnost in NIJZ svetujem, naj ubere drugo politiko. Naj njihovi strokovnjaki izračunajo, kje je tista točka, do katere je tveganje, da je šola odprta brez omejitev, še sprejemljivo. In kdaj pridemo do točke, ko to prestopimo, in od tam dalje mora biti šola pač zaprta. Kakšna vmesna možnost ne pride v poštev. 

Kako pa je potekal pouk na daljavo? 

V času epidemije se je izkazalo, da država nima ustrezne informacijske infrastrukture, da so internetne povezave na zelo veliko območjih preslabe, ali še huje, jih sploh ni. Po Sloveniji je položenih absolutno premalo optičnih kablov. Pasovne širine povezav so do veliko krajev preslabe, hkrati pa je slaba pokritost z mobilnim signalom ali pa je signal tak, da omogoča zelo nizke hitrosti pretoka podatkov, ali tega sploh ne omogoča. Država bi morala zdaj spoznati, da vzpostavljanja infrastrukturnih mrež ne more prepuščati zasebnim podjetjem, ker ta, če ne vidijo možnosti dobrega zaslužka, dobička, nimajo interesa, da bi kaj naredila. Poskrbeti za to bi morala biti strateška naloga države. Če želimo sami sebi reči informacijska družba, moramo imeti tudi možnosti, da informacijsko delujemo. 

Katere so še druge ugotovitve, izzivi, na katere ste naleteli v času epidemije, ko so bile šole zaprte? 

Za problematično se je izkazala tudi opremljenost tako nekaterih šol in učiteljev kot družin in učencev. Tretja težava pa je usposobljenost, e-kompetentnost, sposobnost upravljanja sodobne tehnologije. To so stvari, ki jih je treba zdaj res razvijati, in to počnemo, kar je pohvalno. Celo država, oziroma v njenem imenu Zavod RS za šolstvo, njih naj le izpostavim in pohvalim, je nas, praktike, ravnatelje od vrtcev do srednjih šol, povabila zraven, da smo lahko povedali, kaj mislimo, kako dalje, in to je krasno. Nas kar upoštevajo, moram reči; edini, ki nas ne sliši, pa je NIJZ. Hvala bogu se znotraj pristojnega ministrstva pripravljajo scenariji, da nas potencialni drugi val, ali pa kaj tretjega, ne bo dobil povsem nepripravljenih, kot nas je to pomlad dobil prvi val. 

Kakšni pa so scenariji za novo šolsko leto? Koliko jih je? 

Scenariji so štirje. Prvi je brez omejitev, zadnji, četrti, predvideva, da so šole povsem zaprte, vse je seveda pogojeno s sprotno epidemiološko sliko v državi. Potem pa sta še drugi in tretji scenarij, ki sta hibridna. Eden od njiju predvideva, da bi bil en del razredne stopnje, prva triada in morda še četrti in peti razred, v šoli, ostali bi se šolali na daljavo, pri čemer že trčimo ob omejitev priporočil NIJZ. To je ena ovira, druga pa je kadrovska sestava, ker imamo potem v šoli, zlasti če bi bilo zapovedano zmanjšanje skupin – samo do 15 otrok v razredu, kadrovsko oviro, ker je premalo učiteljev. Drugi model pouka v novem šolskem letu je kombinirani model, po katerem bi imela ena skupina nekaj časa pouk v šoli, druga skupina pa na daljavo, nato bi se skupini zamenjali. Ampak v tem primeru bi bila potreba po več kadra še večja, tako da če se bo država odločila, da je strateško pomembno, da obratujejo proizvodna industrija in vse ostale službe, kar pomeni, da so ljudje na svojih delovnih mestih, morajo biti tudi šole odprte. V tem primeru je potrebno, da NIJZ izda takšna priporočila, ki bodo v praksi izvedljiva, saj trenutna niso. In po mojih informacijah ni tako samo na področju šolstva, ampak še marsikje drugje, tudi na področju zdravstva, med drugim. 

Prej ste omenili, da bi v primeru drugega ali tretjega scenarija pouka potrebovali več kadra. Koliko, in ali je delovna sila sploh na voljo? 

Saj to. To ne bo najpreprostejše. Kadre, ki jih potrebujemo, je treba imeti na tržišču in nisem prepričan, ali jih je dovolj, da bi zadostili potrebam, ki bi se pojavile, tako da imamo tu kar resen problem. Če je v skupini do 15 učencev, to pomeni, da moramo oddelke na tistih šolah, ki imajo veliko vpisa, oddelke z do 28 učenci, razdeliti na dva. Ne pozabimo še na podaljšano bivanje, za katero bo veljala enaka omejitev – do 15 otrok v skupini, in potrebe po več kadra bo znova več. V bistvu dobimo štiri oddelke; dva za pouk, dva za podaljšano bivanje. Torej imamo osem oddelkov namesto štirih. 

Ste tudi ravnatelj Osnovne šole Janka Modra v Dolu pri Ljubljani. Ste morda za vašo šolo že izračunali, koliko novih učiteljev bi morali zaposliti, če bo smelo biti v razredu le do 15 otrok? 

Skoraj dvakrat toliko, kot jih je zdaj na razredni stopnji; ker nekaj imamo takih oddelkov, da bi iz njih lahko naredili tri, ne štirih, kar je sicer malce pedagoško čudno, ampak če je pač izredna situacija, je to treba narediti. Prav veliko učiteljev za razredno stopnjo, ki bi bili v tem primeru najbolj potrebni, na trgu delovne sile ni. 

S kakšnimi občutki zrete v prihodnost? 

Vsi si verjetno želimo, da ne bi bilo drugega vala in da bi pouk potekal normalno, da bi 1. septembra šli v šolo brez omejitev. Če opazujem obnašanje NIJZ, pa nisem prav optimističen. Mi jim na sestankih, ki jih organizira ministrstvo za izobraževanje, predlagamo, pričamo o zadržkih glede na to, kaj se nam dogaja v praksi, zdaj pa bomo videli, kaj bo. Želimo si le življenjskih priporočil NIJZ. Država od nas zahteva, da šole odpremo, NIJZ nam jih pa s svojimi priporočili zapira. Ne moremo hkrati imeti obveze, da so šole odprte, in na drugi strani vseh teh omejitev, ki so obvezujoče. To ni združljivo. Ali so šole odprte ali pa zaprte. 

Kakšni so bili odzivi otrok in staršev na pouk v času karantene? In kako je bilo, ko so, predvsem mlajši, ki morda razmere težje razumejo, sledili navodilom ob vrnitvi v šolo? So se takrat starši obračali na vas, so bili v skrbeh zaradi vseh protokolov in navodil ter njihovega spoštovanja? 

Komunikacija s starši, njihovo sodelovanje z nami in sploh vse, skozi kar smo šli med epidemijo skupaj, je bilo v danih razmerah izjemno, in vse pohvale za to. Naj pa izpostavim tudi učitelje, ki so v vse skupaj vložili enormne napore. Pravzaprav bi bilo treba povedati takole: prav vse nas je epidemija, zlasti posledice njenega obsega, dobila povsem nepripravljene. V trenutku smo morali začeti z nečim zelo novim in s poukom, za kakršnega ne obstaja prav dosti napotkov niti na didaktičnem, metodičnem in pedagoškem niti na psihološkem področju. Vse službe so se odzvale res hitro, tako da so navodila, ki smo jih dobivali z zavoda za šolstvo in ministrstva, sprva sicer še nekoliko negotova in neurejena, sledila zelo hitro in postajala vse bolj domišljena, smiselna in v oporo našemu delu. Na šolah smo se dela lotili takoj, že ob razglasitvi epidemije, tako da smo večinoma že v ponedeljek, 16. marca, začeli izvajati poučevanje na daljavo. Resnično je treba ob tem pohvaliti prav vse udeležence, saj sistem na posamezni šoli ne bi deloval, če bi izostal prispevek kateregakoli udeleženca: tako učencev in staršev kot učiteljev, pa tudi ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, ki smo iz ozadja vlekli niti in skrbeli, da je vse potekalo, kolikor se le da, gladko. Kar pa se tiče učencev, so se zelo, zelo dobro odzivali. Bilo je sicer jasno vidno, da so pogrešali stik s šolo. Pravzaprav se je izkazalo, da šola vendarle ni samo nebodigatreba; jo imajo radi, so jo pogrešali. Moram reči, da je bilo res lepo videti njihovo veselje, ko so se lahko vrnili v šolske klopi.