To je jasno že nekaj časa zaradi vse večjih težav z oskrbo s hrano v svetovnem merilu, še posebej očitno pa je postalo ob nedavni epidemiji novega koronavirusa. Vprašanje lokalne in regionalne samooskrbe s hrano je tako znova pomembno. Lokalna trajnostna oskrba s hrano predstavlja lokalno pridelavo, predelavo in distribucijo hrane, ki je fizično in cenovno dostopna prebivalstvu in porabljena na domačih trgih, ki skratka zasleduje geslo Od njive do krožnika. Sodobnemu človeku ni več vseeno, kakšno hrano je; če vzamemo za primer sadje in zelenjavo, ugotovimo, da je uživanje sezonskih pridelkov iz lokalnega okolja bolj zdravo, saj so optimalno dozoreli, poleg tega imajo tudi višjo hranilno vrednost. Prehranska samooskrba pa ima še širši družbeni pomen, saj se z večanjem obsega potrošnje lokalnih pridelkov in proizvodov ustvarjajo nova delovna mesta, s tem pa se posledično omogoča preživetje vsem v agroživilski verigi. Poleg tega pomembno vpliva tudi na ohranitev in razvoj podeželja.

Največji upad pri pridelavi krompirja

Vzpostavitev učinkovitih oskrbnih verig, izboljšanje trajnostne oskrbe in ozaveščen potrošnik so ključne teme za zagotavljanje samooskrbe, so prepričani na kmetijskem ministrstvu. 

Samooskrba z jajci v letu 2018 je znašala skoraj 96, z medom dobrih 79, z žiti pa 69 odstotkov. Pri pridelavi krompirja smo dosegli 48,5-odstotno samooskrbo, samooskrba z zelenjavo pa je bila skoraj 41-odstotna. Omeniti velja, da se je vpliv dobre letine 2018 še posebej izrazil pri sadju, kjer je stopnja samooskrbe znašala 48 odstotkov in je bila močno nad ravnijo povprečja zadnjih petih let, odlična, kar 110-odstotna, pa je bila samooskrba z vinom.Če primerjamo stanje prehranske samooskrbe v zadnjih 18 letih, ugotovimo, da smo pri nekaterih segmentih napredovali, pri drugih pa nazadovali. Pri pridelavi žit smo od leta 2000 do 2018 stopnjo samooskrbe povečali za dobrih 20 odstotkov, in sicer z 48 na 69,1, na približno enaki ravni z dobrimi 95 odstotki pa smo ostali pri samooskrbi z jajci. Več kot deset odstotkov smo manj samooskrbni z mesom, najmanj, kot že rečeno, s prašičjim, čeprav je prav prašičje tisto, po katerem Slovenci najraje posegamo. Najslabše smo se odrezali pri pridelavi krompirja, pri katerem smo stopnjo samooskrbe, ki je bila leta 2000 83,3-odstotna, do leta 2018 zmanjšali za neverjetnih 35 odstotkov, in sicer na zgolj 48,5 odstotka.

Ključen tudi ozaveščen potrošnik

Na pomen prehranske samooskrbe vedno znova opozarja vodja ptujskih kmetijskih svetovalcev Peter Pribožič, ki pravi, da v Sloveniji ni zmagovalna kombinacija tista, ki bi se usmerjala v koncentriranje proizvodnje v velikih sistemih, ob tem pa zanemarjala vlogo malih pridelovalcev. Še kako so namreč pomembni vsi, ki obdelujejo kmetijske površine in redijo živali, torej pridelujejo in predelujejo ter s tem rešujejo samooskrbo, ki je strateško pomembna smer razvoja slovenskega kmetijstva. Da je treba kmetijsko proizvodnjo skrbno načrtovati, še posebej v kriznih razmerah, kot so sedanje, zato svetuje, da kmetje spremenijo kolobar setve ter ga popestrijo in posejejo donosnejše kulture, ki jih primanjkuje na trgu. Nato pa je naloga pristojnega ministrstva, dodaja, da take spremembe spodbudi ter jasno podpre ne le pridelave, ampak tudi odkup slovenskih pridelkov.