Kar ne piše, je pa to, da so bili gospodarji mesta nad tem tako nenavdušeni, da so neoborožene ženske brutalno mlatili, s puškinimi kopiti so šli nadnje. Zadnji majski petek so se korajžnim damam poklonile ženske iz ljubljanske podružnice Društva Dobrnič in na travo pred spomenik polagale nageljne. Bilo je petnajst minut pred tradicionalnim petkovim kolesarskim protestom, na Prešernovi je bilo toliko kolesarjev, da je vse obstalo, še po pločnikih so se pešci komaj prebijali pred kolesi. Mali protest pred spomenikom je utonil v hrupu, utonil v množici, samo gospodarji mesta v vladni palači so bili nad njim tako zelo nenavdušeni, da so poslali policaja, naj budno spremlja dogajanje. Ker seveda vsi vemo, da ni nevarnejših zveri, kot so ženske, zvečine sedemdeset plus, ki polagajo nageljne.

Društvo Dobrnič, ustanovljeno leta 2002, ima pravzaprav zelo dolgo ime, s polnim imenom je Društvo za ohranjanje in razvijanje spomina in tradicij na udeležbo žensk v NOB, podružnice ima še v mnogih slovenskih krajih, a kljub imenu ženske v društvu niso zazrte le v preteklost, zavzemajo se tudi za pravice žensk tukaj in zdaj. Dobrnič je vas pri Trebnjem, v kateri je bil leta 1943 1. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze. Živa Vidmar, podpredsednica društva, upokojena knjižna urednica, je hči Josipa Vidmarja, slovenskega kulturnika in soustanovitelja Osvobodilne fronte, ter operne pevke Nade Vidmar.

»Po letu 1991 se je naša družba preoblikovala,« pravi. »Dobrnič je podeželsko območje in moški veljaki so bili vedno manj naklonjeni ženski proslavi. Okrog leta 2000 je prišlo celo do tega, da so hoteli domačini proslavo preprečiti. Takrat smo ustanovile Društvo Dobrnič, prva predsednica je bila Danica Simšič. Ne gre le za spomin na NOB, to je hkrati tudi boj za enakopravnost žensk v današnji družbi in za položaj žensk na položajih odločanja. Primarna naloga je vsakoletno organiziranje oktobrske proslave, pomagamo pa organizirati tudi proslavo ob osmem marcu po različnih krajih, kjer imamo podružnice. Zdaj, ko vlada krni tudi ženske pravice, se moramo tudi me oglasiti, in zato smo organizirale petkove demonstracije.«

Se vam zdi, da vas slišijo, imate kaj vpliva?

Počasi se prebijamo. Zelo težko se prebijamo v medije. Na proslavi v Dobrniču, letos bo 11. oktobra, je slavnostna govornica vedno ženska. Nekajkrat nam je uspelo, da smo s to govornico prišli v medije.

Zdi se mi, da so ženske pravice nazadovale, da so bolj ogrožene, kot so bile. So moški zdaj drugačni, so se spremenile ženske? So imeli »tovariši« več posluha za pravice žensk, kot ga imajo moški v vladi danes?

Upoštevati morate, da je Slovenija zelo patriarhalna država ...

Saj je bila vedno.

Ja, ampak po letu 1991 je ta linija močnejša. Dejstvo je, da se je treba za ženske pravice vedno boriti ...

Ampak mi smo jih že imeli, že od sedemdesetih imamo, na primer, pravico do splava, pa moramo vedno znova na okope, da jo ubranimo. Braniti moramo pravice, ki jih že imamo, namesto da bi dobivale nove.

Ampak saj je vedno tako, z delavskimi pravicami je enako. Leta 2002, ko je bil sprejet zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, je ženska pravica padla. To ni več pravica žensk samih, zraven odloča tudi partner. Načenjajo ženske pravice. Leta 1991 so bile prve ženske demonstracije v samostojni državi, bile so 17. decembra pred sprejemom ustave, za to, da se v ustavi ohrani 55. člen, ki govori o reprodukciji (svobodno odločanje o rojstvih otrok). Ta pravica je bila leta 1974 dana ženskam v Jugoslaviji, to je bil svetovni unikum, leta 1991, ko je prišlo do repatriarhalizacije, so pa hoteli posegati tudi v to. Krščanska linija in Demos sta bila proti 55. členu in takrat je sedemnajst ženskih skupin organiziralo demonstracije pred parlamentom ter doseglo, da je bil ta člen sprejet. Ampak o tem se malo govori, ker je to ženska zgodovina. In prav zato, ker se skuša vedno bolj utišati zgodovino žensk, smo ustanovile Društvo Dobrnič.

Kje smo naredile napako, kdaj bi morale odločneje nastopiti, da ne bi bile zdaj tu, kjer smo?

V osemdesetih so se stvari liberalizirale, ampak leta 1991 so začeli to spet ustavljati. Bila je, na primer, akcija Ženskega foruma Za maslo, ne za topove. Takrat je šla Združena lista po vsej Sloveniji in razlagala, da če bomo dajali denar za orožje, ne bomo imeli za socialo. Bili so kakšni dva, trije župani, ki so rekli, vrtcev ne bomo ustanavljali, lovsko društvo pa bomo! Bil je tudi ogromen pritisk, naj gredo ženske nazaj za štedilnik, da naj denar služijo samo moški. Tako je bilo vedno, vsakokrat, ko je oblast desna, se začnejo izvajati pritiski tudi na ženske.

Ampak tudi ko pride na oblast druga stran, tega ne popravijo. Dokler so opozicija, imajo polna usta protestov proti zakonom, ki jih sprejema desna vlada, ko pa pridejo na oblast, jih ne spremenijo.

Pri oploditvi z biomedicinsko pomočjo je bil referendum, in ta je zablokiral ženske. Se pravi, da je klima v Sloveniji taka, in tega ne moreš popravljati.

Seveda bi lahko, ta zakon bi lahko že zdavnaj spremenili.

Desnica bi pa spet zahtevala referendum.

Mislite, da bi bil rezultat enak?

Seveda. Poglejte, kaj se je zgodilo z družinskim zakonom.

In kaj bi se dalo narediti?

Ženske bi morale biti bolj organizirane, ampak ženske se organizirajo predvsem na levici, teh je pa bolj malo. Najboljša feministka je feminist. Kakorkoli obračate.

Mislite, da bodo mlajše ženske kaj naredile?

Ne.

Zakaj ne?

Feminizem morajo doživeti, feministka pod štiridesetim je zelo redka.

Torej se nam slabo piše, postajalo bo samo še slabše?

Upam, da bomo modre ženske še toliko časa zdržale, da bomo odbijale vse te pritiske. Saj relativno smo Slovenke med najuspešnejšimi v svetu, kar se tiče enakopravnosti med spoloma. Pri nas je povprečna ženska plača samo osem odstotkov nižja od moške. A ta razlika se bo s prekarnostjo povečala, saj prekarne zaposlitve niso vštete v to povprečje. To je svetovni trend in svetovnega trenda ne moreš zaustaviti.

Ampak Skandinavke so precej uspešne, posebej na Islandiji, pri njih je razlika najmanjša, zdaj imajo tudi zakon, da morajo biti plače izenačene.

Ampak, kot ste videli, so šle v akcijo.

Saj to mislim. Torej se da!

Ampak tam so protestanti, ne katoliki. Za mlada dekleta upor ni prioriteta. Ustvarjajo si kariero, družino, skrbijo za otroke ... Marsikatera se bori zgolj za vsakdanji kruh. Zato pa imate potem take floskule, kot so, »če je ženska šefica, je še hujša kot moški«, ali pa »ženske ne volijo ženske«. Kdo bo pa volil desničarko? Ne razumejo, da so tudi ženske različne.

Mislite, da je v parlamentu med poslankami kakšna, ki bi po vašem mnenju lahko kaj naredila?

(Premor za razmislek)... Jaz ne vidim nobene. V parlamentu jih ne vidim.

Kje pa so potem ženske, ki bi lahko kaj naredile, v podjetjih?

V civilnodružbenih organizacijah jih je največ. Poglejte Biserko Marolt Meden iz Srebrne niti, ona ima zdaj moč. Je pa napaka v našem razumevanju – to sem videla zdaj pri kolesarjih. Ko se je na kolesu pojavil Matjaž Nemec, so rekli, on pa ne spada sem. To je izključevalno. In to ne sodi v civilno družbo. Lahko si podpornik kolesarjev kot državljan, ne kot politik. Podobno je tudi pri ženskem gibanju. Leta 1991 so političarke pomagale ustanavljati civilne organizacije. In prav je, da je ta povezava, ne pa da se ograjuješ. Je cela vrsta vidnih osebnosti, ki mislijo, da političarke ne spadajo v civilno družbo. Ampak iz civilne družbe vse izhaja.

Med vašimi zahtevami je tudi ustavitev nasilja nad ženskami, tudi verbalnega nasilja politikov. Vsi vemo, koga s tem mislite. Ampak enako zahteva kup ljudi, pa se nič ne spremeni. Nič ga ne ustavi, nihče mu ne pride do živega.

Zato, ker ima sodnike za sabo. To je korupcija.

Ampak kaj storiti?

Še več kolesarjev potrebujemo.

Ko ga je zadnjič odneslo, tega niso povzročili protesti, temveč koalicijski partnerji.

Saj to je pa pritisk predvsem na koalicijske partnerje. Čim bolj bomo bombardirali koalicijske partnerje, toliko boljše bo. Za nas. Prej bomo uspeli. Veste, takole jaz gledam na to: v 19. stoletju je v Nemčiji zgorelo neko gledališče z vsemi gledalci vred. To pa zato, ker so se vrata odpirala navznoter, in ko so ljudje pritisnili na vrata, se ta niso odprla in so vsi zgoreli. Po tistem so sprejeli odlok, da se morajo v vseh javnih ustanovah vrata odpirati navzven. In tukaj je tudi tako. Čakam na tak odlok o vratih.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_25
Zarja Jana
Naslovnica št. 25