Precej stvari sicer že poteka po ustaljenih tirnicah, mnogo pa še ne. Nekatere pravzaprav še dolgo ne bodo take, kot so bile pred epidemijo.

Soočiti se bomo morali z dejstvom, da bo treba usvojiti nova ravnanja, obnašanja, se privaditi na novo realnost. Kakšna bo ta in kako bo vplivala na človeka in njegovo vsakdanje življenje? Predvsem bomo morali, vsaj v obdobjih, ko še velja nevarnost okužbe oziroma njenega širjenja, poskrbeti za zdravstveni vidik.

Previdnostna ravnanja, kot so umivanje in razkuževanje rok, higiena kašlja in kihanja, so nekaj, kar bi po besedah Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) moralo postati naša nova vsakdanjost. »Želimo si, da bi ljudje še naprej skrbeli za pravilno higieno rok in kašlja ter pazili na medsebojno distanco,« so poudarili. Tudi nošenje mask priporočajo, predvsem pa bi bilo po njihovih besedah, ne samo v času, ko še vedno kroži koronavirus, ampak tudi v času ostalih sezonskih obolenj, dobro ravnati podobno preventivno kot med koronavirusom in se predvsem navaditi, da se ne dotikamo obraza (oči, nosu in ust) z nečistimi, neumitimi rokami.

Pregrade v trgovinah

trgovina
Profimedia
Nekatera ravnanja in obnašanja, ki smo jih morali vpeljati med epidemijo, bomo morali ohraniti tudi v prihodnosti.

V trgovinah, na primer, bodo nekateri protokoli obnašanja ostali tudi v prihodnje. Iz ljubljanskega trgovskega središča E.Leclerc so nam sporočili, da tudi po preklicu epidemije upoštevajo navodila in priporočila državnih institucij, »še naprej pa bomo upoštevali tudi druge ukrepe, za katere smo prepričani, da pripomorejo k varnejšemu nakupovanju strank in delu naših zaposlenih«.

Poudarili so, da se zavedajo svoje družbene odgovornosti, »zato preventivni ukrepi, kot so razkužilna sredstva na vhodih in izhodih, varnostne pregrade na blagajnah in informacijah, vzdrževanje varnostne razdalje v vseh vrstah, uporaba mask pri zaposlenih, razkuževanje košar in vozičkov, uporaba papirnatih brisačk namesto sušilcev za roke in podobno, v hipermarketu E.Leclerc ostajajo«.

Knjige v karanteno

Vesna Trobec, strokovna sodelavka Mestne knjižnice Ljubljana, nam je predstavila, kako pri njih potekata izposoja in vračanje knjig.  Za zdaj so odprte vse njihove knjižnice, »razen Trubarjeve hiše literature, v kateri zaradi manjših prostorov ne moremo zagotoviti dovolj medsebojne razdalje med obiskovalci. Obiskovalcem prav tako še vedno nista na voljo dnevno časopisje ter uporaba javnih računalnikov,« je povedala. 

Izposoja in vračilo knjig sicer, glede na sproščanje ukrepov NIJZ, potekata na enak način kot pred epidemijo: »Naši člani lahko samostojno dostopajo do knjižnih polic in si izbirajo gradivo, odprli smo študijska mesta za dijake in študente ter študijske celice za samostojno učenje, kar pomeni, da lahko obiskovalci v knjižnici preživijo več časa. Junija smo izvedli tudi prve dogodke.«

Izpostavili so, da še vedno izvajajo zdravstvene protokole, kot so zagotavljanje medsebojne razdalje, razkuževanje rok in predmetov v knjižnici (mize, stoli, računalniški terminali), obvezno je nošenje zaščitnih mask v prostorih, v katerih ni mogoče zagotavljati medsebojne razdalje med obiskovalci, ter uporaba zaščitnih stekel na pultih za zaposlene. Kar pa zadeva vrnjeno gradivo, ga, kot povedo, razkužijo in 24 ur ni na voljo uporabnikom. »Gradivo, ki ga zaradi različnih posebnosti materiala ne moremo obdelati na takšen način, pa pred nadaljnjo uporabo počaka tri dni.«

Merjenje temperature

Dejstvo je, da bo torej v prihodnje treba ravnati samozaščitno ter tudi samoiniciativno. Zanašanje zgolj na predpisane oziroma obvezne ukrepe je le del zgodbe, k uspehu katere lahko prispevamo vsi, zato ves svet razmišlja, kako bi lahko v kriznih časih ustvarili več varnosti, kaj še bi nam lahko pomagalo detektirati okužene. Posledica tega so inovativne naprave, na primer razkuževalni portal, na vhod postavljena konstrukcija v obliki okvira vrat, iz katerega skozi luknjice na naše celotno telo prši razkužilo.

K zagotavljanju varnosti ljudi bi lahko prispevali tudi avtomatski brezkontaktni merilniki telesne temperature. Prednost merjenja temperature je, da omogoča zgodnje odkrivanje obolelih, še preden vstopijo v prostor, v katerem se zadržuje večje število ljudi. Brezkontaktni merilniki so po zaslugi Alexa Aleša Spruka in njegovega podjetja Arona Kreativa, d. o. o., že v Sloveniji. So namreč uvoznik naprave podjetja Bilcom, d. o. o., poimenovane TAB – 8897S.

Spruk poudarja, da je velik plus avtomatskih brezkontaktnih merilnikov telesne temperature tudi ta, da za upravljanje naprave ne potrebujemo dodatnega osebja. Opozarja nas, da če bi se odločili za nakup merilnika, je treba biti previden, saj mora imeti vse certifikate in izkaze o delovanju in predvsem o natančnosti. »Ker je ob morebitnem drugem valu okužb z novim koronavirusom pričakovati zaostritev sistemskih ukrepov, vključno z nošenjem obraznih mask, menim, da bi bilo pametno razmišljati o tem, da bi točke, ki so bolj obremenjene z ljudmi, opremili s takimi merilniki.«

Domača pisarna

Tudi v delovnih okoljih se je marsikaj spremenilo, predvsem to, da je veliko zaposlenih svoje delo opravljalo od doma. Izr. prof. dr. Eva Boštjančič, univ. dipl. psih., vodja katedre za psihologijo dela in organizacije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, nam je povedala, da si želi, da bi iz časa epidemije v prihodnost odnesli na primer več naklonjenosti do dela od doma.

bostjancic eva
M24
Eva Boštjančič je doktorica znanosti in docentka za psihologijo dela in organizacije na ljubljanski filozofski fakulteti.

»Želim si, da bi delodajalci začeli sistematično delati na zaupanju med vodji in zaposlenimi in da bi odpadel balast. Že med epidemijo je namreč moralo priti do racionalizacije določenih procesov, kar je bilo posledica vprašanj, kot je na primer, ali so določeni sestanki res potrebni; tudi komunikacija je morala postati jasnejša. Med delodajalci in zaposlenimi bi se moralo razviti večje zaupanje in višja stopnja avtonomije. Prav slednji vrednoti oziroma kvaliteti smo med epidemijo začeli še bolj ceniti. Ozavestili smo, kako pomembna je za nas svoboda odločanja, prehajanja mej, možnost dostopa do informacij, osnovnih dobrin. Hočem reči, da smo ozavestili, kaj vse smo imeli, kar je bilo morda prej za nas kar nekoliko samoumevno.«

Nazaj v službo

Sogovornica še opozarja, da moramo biti kot sodelavci, predvsem pa kot delodajalci pozorni na druge zaposlene, zdaj, ko se vračajo na delovna mesta, saj se nekateri morda ne počutijo prav dobro. »Ne sme biti samoumevno, da bo posameznik funkcioniral na enakem nivoju, z enako učinkovitostjo, kot preden je zapustil delovno mesto. Izredna situacija, kot smo ji bili priča, na človeka vpliva celostno, to pomeni, da če je bila za posameznika naporna, ker je ostal doma, če je bila nenačrtovana, morda celo ogrožujoča, neprijetna, se je morda na delovno mesto vrnil 'ranjen', v stresu, tesnoben, depresiven. Zaradi tega razpoloženja je lahko učinkovitost slabša.«

Delo od doma ima sicer veliko prednosti, razlaga naša sogovornica. »Prinaša nam svobodo pri obvladovanju lastnega časa, dnevnih aktivnosti, ne samo službenih, saj lahko vzporedno z izvajanjem službenih obveznosti poskrbimo za druge stvari, ki se nam dogajajo doma. Daje nam tudi možnost, da pri izvajanju delovnih nalog upoštevamo svoj bioritem, ritem svojih potreb, hkrati pa prinaša velik prihranek pri času, saj če delamo od doma, ne tratimo časa z vožnjo, iskanjem parkirnega prostora in podobno. Tudi stroškovno je delo od doma varčnejše za delodajalca.«

Utesnjujoča izolacija

Da smo se ljudje med epidemijo zavedeli pomena mnogočesa, kar nam je bilo prej samoumevno – tudi človeške bližine, človeških odnosov, meni tudi izr. prof. dr. Katja Hrobat Virloget, predstojnica Inštituta za medkulturne študije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. »Potrdilo se je, da je človek družbeno bitje, bitje medčloveških vezi. Življenje v izolaciji mu je zato utesnjujoče, nenaravno. Verjetno je to pozitivna stvar, ki jo je epidemija prinesla – čut do sočloveka, spoštovanje prijateljstev, sorodniških vezi,« je dejala.

Meni, da smo v samoizolaciji verjetno tudi zato toliko bolj cenili ljudi, ki so si kljub zapovedi izolacije upali več in naredili nekaj dobrega za drugega. »Tu mislim na to, ko je nekomu soseda prinesla pecivo kljub strogi zapovedi nedruženja, da so se prijatelji po zdravi meri razuma vseeno srečali in pogovarjali v živo ... Bil je potreben pogum, zdravorazumski pogum.« 

katja grobat virloget
FHS
Katja Hrobat Virloget, predstojnica Inštituta za medkulturne študije

Minevanje povzroča nelagodje

Po drugi strani, pravi Hrobat Virlogetova, je epidemija poudarila zavedanje minevanja. »Kar nekaj ljudi je zgrabila takšna panika, da so nerazumno odpovedali vsakršne stike, tudi z najbližjimi. Pojavil se je iracionalen strah pred smrtjo, kar se je pokazalo v strahu pred soljudmi. Iracionalen zato, ker je smrt tako kot rojstvo edino, kar nas vse doleti v življenju, in je to del življenjskega krogotoka. Žal pa živimo v zahodni civilizaciji, ki je smrt umaknila na obrobje družbe, v institucije, in jo tako odstranila iz življenja, ljudje pa so dobili napačen občutek, da smrti ni, da je premagljiva (z znanostjo) ... Ker je v naših življenjih več ni,« je komentirala.

Izpostavila je še nekaj, in sicer, da se je v minulih mesecih razkrila vsa nizkotnost človeške nravi, ki se je kazala v ovajanju. »Ovajanju tistih, ki so presegli določene iracionalne norme vedenja, recimo, ko so se družili ali opravljali športne dejavnosti takrat, ko v občini ni bilo nobenega okuženega s koronavirusom. V resnici se hitro pokaže, da lahko kriza vzbudi najbolj grozljivo v človeku. Tako ovajanje spominja na čas vojne krize, ko so ljudje ovajali sosede, Jude, da so jih odpeljali v koncentracijska taborišča, in podobno. Spominja na vse podobne krize, ko je človek ovajal svoje sosede, lahko samo iz zavisti, zlobe, maščevanja ali iz osebne koristi. Kot je dejal psiholog iz Dubrovnika: tvoje življenje v vojni je odvisno od tvojega soseda. Strašljiv vidik družbe je bilo prav medčloveško ovajanje, ni bila politika s svojimi restriktivnimi ukrepi, niti policisti, niti civilna zaščita, ampak ljudje sami, ki so si z ovajanjem soseda, znanca ustvarjali pekel med seboj. Sosed sosedu. Naj poudarim, da se s kritično znanostjo vred, kulturo, pristnimi medsebojnimi odnosi in duhovnostjo človek lahko dvigne iz te najnizkotnejše človeške nravi,« sporoča.