Ocene, da hoče vlada na vse načine omejevati demokracijo ali civilno družbo, pa so po njegovem prepričanju izrečene prehitro.

Predsednik republike ste že slabih osem let. Kaj štejete za svoje tri največje dosežke?

Ker je imenovanje vlade vedno povezano z odločitvami in pristojnostjo predsednika republike, štejem za uspeh, da je štirikrat prišlo do oblikovanja vlade, ne da bi to povzročilo politični stres za državo. Dvakrat smo šli na predčasne volitve, dvakrat pa sta se vladi preoblikovali znotraj mandata, vedno brez slehernega političnega, institucionalnega ali drugega stresa.

Drugič. Spomenik na kongresnem trgu, ki mu rečemo tudi spomenik sprave, je ilustracija mojih iskrenih prizadevanj za narodno pomiritev. Zdi se mi, da so tukaj rezultati vidni, saj je bistveno manj obtoževanj, hudih besed in zamer spričo stvarnih in simbolnih korakov, ki smo jih na tem področju naredili.

In tretji dosežek?

Ta palača je odprta, ne le ob dnevu odprtih vrat, ampak tudi sicer za srečevanja z ljudmi. Odprta palača je ilustracija moje želje, da sem izvoljen od ljudi in da sem, kolikor je mogoče, veliko z njimi.

Vsak predsednik je dal neki svoj pečat funkciji. Kakšen je vaš?

Poskušam biti predsednik vseh. Tega nikoli nisem razumel kot neko frazo ali kot kampanjski slogan, temveč sem to vedno čuti kot bistvo filozofije mojega predsedovanja državi. Da služim vsem. Da sem jim dolžan vse spoštovanje, jih razumeti, slišati in tudi upoštevati.

Vaši kritiki pravijo, da premalokrat in prepozno zavzemate konkretna stališča do odprtih vprašanj v družbi.

Očitek poznam. Tudi zaradi tega se mogoče v tem mandatu nekoliko bolj oglašam, a ne pretirano. Ne gre za to, da takšnih stališč ne bi imel, ampak da vlogi predsednika republike nisem in tudi zdaj ne pridajam te dolžnosti, da bi se prepogosto oglašal glede dnevno aktualnih političnih vprašanj, ampak da se oglašam redko. Takrat ko ocenim, da je to potrebno. Drugače je predsednik republike le še eden od političnih glasov več v množici glasov. Zaradi tega izgubi neko politično vrednost, ki je ne more izkoristiti takrat, ko praktično vsi utihnejo, ker nimajo več česa povedati in so vsak na svojih bregovih. Tukaj je predsednik zato, da v tej situaciji naredi ali reče kaj takšnega, da lahko stabilizira družbo ali predstavlja most.

Pred vami je zadnja petina predsedovanja, ena izmed vaših prioritet do zaključka mandata bo verjetno projekt spremembe volilnega sistema.

Na junijski seji bom nagovoril parlament prav o tem vprašanju, o vprašanju nujnosti spremembe volilnega sistema. Da se po 21. decembru letos, ko se izteče dveletni rok, ki ga je določilo ustavno sodišče za to spremembo, ne bi zgodilo, da bi redne ali eventuelno predčasne volitve bile ustavnopravno sporne. To je odgovornost politike, ki nima veliko časa.

Verjetno bomo šli v spremembo volilnih okrajev. Torej minimalne spremembe, toliko da bo zadoščeno zahtevi ustavnega sodišča. Žal pa ni uspela odprava volilnih okrajev in uvedba nacionalnih strankarskih list s preferenčnim glasovi. To bi bil namreč za volivca pomembnejši instrument za odločanje o tem, kdo se bo uvrstil v parlament.

Če se lahko tako izrazim, ste imeli pod seboj kar nekaj predsednikov vlad, kako ste sodelovali z njimi?

Ne, ne služijo meni, temveč državnemu zboru, to je zelo pomembno razumeti.

Kakšno je bilo torej vaše sodelovanje z nekdanjim premierjem Marjanom Šarcem in kakšno je z aktualnim Janezom Janšo?

Moj odnos z vladami in predsedniki je vedno enak. Z njim sodelujem, kolikor to predlaga predsednica ali predsednik vlade. Toliko, kot so oni predlagali, toliko sodelujem z njimi.

Vlada Janeza Janše je z nekaterimi potezami in odločitvami razburila slovensko javnost. Zgodila se je tako imenovana Logarjeva depeša in njegovo osebno pismo evropskemu komisarju za pravosodje. Kakšno je vaše stališče?

Strateško državno politiko določa državni zbor, izvaja pa jo vlada in seveda tudi predsednik republike. V tem smislu se naše zunanjepolitične prioritete niso nič spremenile v času vlade, ki jo vodi Janez Janša.

Glede depeše in pisma je mene zmotilo zlasti to, da so polemični in ostri zapisi v teh dveh dokumentih povzročili takšne tenzije v političnem prostoru.

To obžalujem. V času, ko je vlada odlično regulirala koronakrizo, se je zaradi, po moje manj pomembnih vprašanj, zapletla v konflikt z velikim delom politike in civilne družbe. To obžalujem, saj bomo zdaj ob soočenju z recesijo potrebovali močno vlado s podporo.

Avtorjem dopisov se vprašanje očitno ni zdelo tako nepomembno.

Oni so to drugače ocenili in to moramo spoštovati. Oni imajo ta mandat, toliko pa si dovolim reči, da obžalujem kot predsednik, da je zaradi takšnih ravnanj prišlo do tako hudih razhajanj v politiki. Ob soočanju z recesijo bi potrebovali vlado, ki je pripravljena na vse možne načine sodelovati z opozicijo in seveda opozicijo, ki je pripravljena sodelovati z vlado. Za prerekanje in sodelovanje sta vedno potrebna dva.

V družbi je v zadnjih letih občutek, da je vse več nestrpnosti in etiketiranj, zato povprečen opazovalec dobi občutek, da se zadeve polarizirajo, in ne obratno.

Ta občutek je pravi in to me najbolj skrbi. Skrbi me celo bolj kot kakšen posamičen problem, ki izhaja iz zdravstvene ali prihajajoče gospodarske krize. Razhod političnih duhov je treba jemati skrajno resno in se potruditi, da ne bi bil tako radikalen, da bi pripeljalo do ameriškega scenarija, v katerem se vse skupaj konča z incidenti na ulici.

Mislim, da si Slovenci tega ne zaslužimo, saj smo sposobni in smo že pokazali, da znamo umiriti strasti in se spoštljivo obnašati drug do drugega. Ni problem v tem, da imamo različne politične poglede, problem je, če ne znamo tistega, ki ga kritiziramo, primerno spoštovati.

Pred očmi moramo vedno imeti človekovo dostojanstvo. Tudi če se z nekom ne strinjamo, moramo vedeti, da se ne strinjamo s človekom, ki ima svoje dostojanstvo. Tudi če ima drugačno stališče in ga izpovemo, moramo upoštevati, da ga ne užalimo in prizadenemo. Tega zdaj zelo primanjkuje. Prizadevam si, da bi bilo iskrenih poskusov gradnje mostov čez zdajšnjo vse bolj deročo reko, ki izpodjeda že oba bregova, čim več.

borut-pahor
Primož Lavre
Predsednik republike političnih načrtov za čas po izteku mandata nima.

V času epidemije so se nasprotja še poglobila.

Kot politologa me to ne preseneča. Moji ljudje, ki delajo z menoj, bi znali povedati, da sem relativno zgodaj napovedal razplet dogodkov. In smo se nanje tudi ustrezno pripravljali.

Glede protestov?

Mislim na celoto. Ko smo enkrat v februarju razumeli, da prihaja svetovna pandemija, v istem času pa je prišla še sprememba vlade, smo takoj začeli razumevati, da bi ob določenih okoliščinah, ki so se kasneje tudi zgodile, lahko šel razvoj dogodkov tako, kot gre. To nas skrbi, saj gre natančno tako, kot sem predvideval, le hitreje.

Razhod političnih duhov je veliko hitrejši in radikalnejši, kot sem pričakoval v začetku junija. Takšno stanje sem pripisoval začetku jeseni. To me skrbi, ker bi se lahko te napetosti tako stopnjevale, da sodelovanja med vlado in opozicijo ne bi bilo oziroma bi bilo minimalno.

Moram opozoriti, da se bo takšen zgled, kot ga bo dajala politika glede nestrpnosti in strasti zavračanja sodelovanja in dialoga, preselil tudi med ljudi. Tega se ne sme podcenjevati. Če bodo ljudje videli, da politika ni sposobna komunicirati drugače kot s surovimi, odsekanimi in tudi neprimernemi besedami, se bodo te preselile iz parlamenta ali vlade na ulice med ljudi.

Dva meseca izolacije v Evropi je privedlo tudi do zmanjšanega potrpljenja pri ljudeh. To smo pričakovali. Zdaj pa je pomanjkanje potrpljenja pri mnogih ljudeh prišlo v času, ko je glede na odgovornost, ki jo ima politika, absolutno preveč nestrpnosti tudi v politiki.

Protestniki na slovenskih ulicah zahtevajo spremembe, ki bi šle bolj naproti ljudem.

Dolžan sem imeti zelo zadržano stališče do sporočil, ki jih dajejo protestniki, sem jih pa dolžan slišati in jih tudi slišim. Treba je zlasti slišati njihova opozorila o tem, da si želijo, da bi se demokracija in demokratične vrednote gojile in negovale.

Morda je tu preveč strahu, da bi kdo želel poseči v to. Če ljudje mislijo drugače, je treba to spoštovati in slišati. Konec koncev so mnoge države uvedle izredne razmere, mi jih v času pandemije nismo.

Kakšno pa je vaše stališče do opozoril o nižanju demokratičnih standardov?

Ocene, da hoče vlada na vse načine omejevati demokracijo ali civilno družbo, so po mojem prepričanju izrečene prehitro. Ne podcenjujem kakšnih poskusov ali kakšnega stališča, ampak generalno gledano ne moremo reči, da je Slovenija v dveh mesecih bistveno spremenila svojo demokratično podobo. Da je šla iz neke politike sodelovanja v jedrni Evropi v neko sodelovanje z višegrajskimi državami. To se ni zgodilo.

Večkrat ste sicer že poudarili, da se je Slovenija z epidemijo koronavirusa dobro spopadla.

Moramo biti pošteni in reči, seveda so se pokazali določeni problemi, na primer domovi za starejše, globalno vzeto pa je Slovenija med državami, ki je, se mi zdi, najbolj opravila s to grožnjo.

Zdaj moramo skrbeti, da ne bi podcenili dejstva, da je virus še vedno med nami, da ne bi nastopil drugi val. Čeprav bi bil manjši, bi bil lahko tako gospodarsko kot socialno celo brutalnejši kot prvi. Ker bi dejansko ugasnil neki optimizem, da se je mogoče razmeroma hitro izkopati iz teh težav.

Brez državljanov, ki so v krizi dokazali, da znamo odgovorno ravnati, ne bi šlo.

Izjemno. Da je tako veliko ljudi tako globoko spremenilo svoj življenjski stil zato, da so zaščitili sebe in druge, je impozantno, osupljivo in zares občudovanja vredno.

Temen madež so domnevne nepravilnosti pri nabavah zaščitne opreme. Ste gledali Tarčo?

Seveda. Oddaja in vse, kar je bilo v njej izrečeno, je imelo velike posledice za nadaljevanje nekaterih stvari. Mislim, da je najbolj pomembno, da se stvari dokončno razčistijo. Vsi, tako s strani političnih institucij kot s strani pregona in pravne države, si prizadevajo za to. To se mi zdi edini način, da izvemo, kaj je res.

Če ste dotakneva še Slovenske vojske, katere vrhovni poveljnik ste: vojska je v zadnjih letih na robu preživetja, kako naprej?

Zdaj prihaja do nekega fundamentalnega preloma, če smemo verjeti viziji obrambnega ministra in vlade. Gre za sprejetje odločitve o namenskem večletnem financiranju vojske, ki bi bilo zakonsko urejeno. To je bila sicer zamisel, ki sem jo že večkrat tudi sam povedal, zdaj je to na malce drugačen način tudi predlagano. Če bo sprejeto, se mi zdi, da bo to neka zelo prelomna odločitev, ki bo vendarle vojski kot vojaškemu stebru naše varnosti dala pravo mesto.

Ali je 780 milijonov evrov visok vložek v naslednjih šestih letih realen glede na prihajajočo recesijo?

To je bilo moje vprašanje ministru Toninu, ko sva se pogovarjala o tem. Na moje vprašanje je dal edini pravi odgovor. Če bi država reagirala samo kratkoročno, torej iz leta v leto, bi verjetno reagirala zelo podobno kot mi. Ker pa noče tako reagirati, bo ubrala pristop večletnega programskega financiranja, za kar menim, da je edini pravi način, zato sem bolj optimističen, kot bi bil sicer.

Nam lahko za zaključek razkrijete svoje načrte po zaključku predsedniškega mandata? Že razmišljate o tem?

Ne. Moji prijatelji in kolegi na tem položaju, ki so dvakrat opravljali mandat, so me opozorili, da se je v zadnjih dveh letih od desetih, zadnje leto pa sploh, treba navaditi na neko naveličanost javnosti nad tabo. Tudi če so ljudje zadovoljni s tvojim delom, nekako že gledajo, kdo bo prišel za tabo, na to sem absolutno pripravljen. Moja dolžnost je, da do zadnjega dneva delo opravljam vestno, ne pa da se začnem ukvarjati s tem, kaj bo z mano.

To delo opravljam rad. Moja vodja kabineta me je tudi, ko sva se pogovarjala o tem najinem intervjuju, opozorila, da bom spet naredil napako, ki jo delam že sedem let. In to je, da bom dal vtis, da je to funkcijo zelo lahko opravljati, da je brezbrižna in lahkotna funkcija. In da to ni res. To je res, da ni res. Ampak, ko nekdo z velikim entuziazmom in veseljem to opravlja, kar sem si vedno želel, potem tudi največje probleme vidi kot priložnost, da naredi kaj boljšega.

Želim si oddelati še ti dve leti kot predsednik, ki želi biti predsednik vseh, ki povezuje in je tisti, ki mogoče v stresnejših trenutkih poskuša biti nekdo, ki postavlja mostove tam, kjer jih deroča voda podira.

Kaj pa po zaključku mandata?

Političnih načrtov za čas po izteku mandata nimam. Takrat bo minilo 32 let od mojega vstopa v politiko. V tem času sem devetkrat zapored dobil mandat od ljudi. To izpolnjuje moje sanje in moje želje.