Po več kot dveh mesecih lahko stanovalci Doma upokojencev Ptuj zapustijo domske prostore in se družijo tudi s svojci in drugimi obiskovalci. Od srede naprej so se namreč sprostili ukrepi, obiski bodo sicer tudi v prihodnje najavljeni, a bodo lahko potekali na prostem. Ob vseh previdnostnih ukrepih v vseh enotah DU Ptuj upajo, da bodo ohranili naziv »čistega«doma. Vsi skupaj, tako vodstvo kot zaposleni in stanovalci, so prispevali k velikemu uspehu, saj niso zabeležili niti enega primera okužbe s koronavirusom.

Brez svojcev življenje nima smisla

Zdaj ko se življenje vrača v normalne tirnice, se stanovalci doma upokojencev najbolj veselijo ponovnih obiskov svojcev. Vsi v en glas povedo, da so jih neizmerno pogrešali. »Komaj smo čakali, da bodo dovolili obiske. Drugače pa je bilo v redu, čas je kar hitro minil, postrežba je bila dobra, osebje je skrbelo za nas, vse smo imeli, pogrešali smo le domače, njihov objem,« pravi stanovalka ptujskega doma Nežka Emeršič. Njena kolegica Frančiška Muzek dodaja, da so si dneve naredili takšne, da jim je bilo prijetno in da jim zares nič ni manjkalo: »Bojim pa se, da se zdaj ukrepi prehitro sproščajo in da se bo virus vrnil. Malo prehitro je za vse to naenkrat. Mislim, da bomo zdaj malo bolj previdni, tudi po koncu korone.« Podobno meni je tudi Said Musić, ki pravi, da so, kljub temu da so se v domu družili v manjših skupinah, močno pogrešali tudi obiske iz zunanjega sveta.

Rezultat vsakega brisa čakali z veliko negotovostjo

Jasmina Levanič, Mateja Šešerko, Janja Donaj in Miha Sok
Č.G. / Štajerski tednik
Zaposleni so stanovalcem doma poskušali polepšati dneve, ki so jih preživljali brez svojcev. Na fotografiji so Jasmina Levanič, Mateja Šešerko, Janja Donaj in Miha Sok.

Zaposleni so se na nove razmere hitro prilagajali. Na Ptuju so brise jemale kar domske medicinske sestre, ki so sodelovale z zdravstvenim domom, od koder so dobivali tudi ustrezno zaščitno opremo. Opravili so okrog 80 brisov, in vsak rezultat čakali z veliko negotovostjo in bojaznijo. Vsak pozitiven bi celoten način dela postavil na glavo. Ker so vrata domov v celoti zaprli, so bili dejansko le zaposleni tisti, ki bi lahko v dom vnesli okužbo. Dom so zaprli, obiskov ni bilo, v hišo so lahko hodili le zaposleni, ki so jim svetovali, da se socialnim stikom izogibajo tudi zunaj delovnega časa. Navodila so bila strožja kot sicer, delavke niso smele imeti nalakiranih nohtov, odstraniti so morali nakit ... Pravzaprav so poskušali na vse možne načine zmanjšati možnost, da bi se virus širil tam, kjer ga je težje odstraniti.

Bolničarka Janja Donaj pravi, da so vse ukrepe sprejemali z razumevanjem, zavedali so se, da so nujni. Ker so med stanovalci čutili strah pred okužbo, dileme ni bilo: »Tudi zato smo se vsi skupaj hitreje navadili tega drugačnega načina življenja. Niti nam zaposlenim ni bilo vseeno, vedeli smo, da se tudi mi lahko okužimo, zato smo bili previdnejši.«

V domu so organizirali štiri ekipe, v katere so se vključili zaposleni, ki bi bili pripravljeni delati s stanovalci, pozitivnimi na covid. V teh sta tudi Janja Donaj in Jasmina Levanič, gospodinja oskrbovalka. Na poseben covid oddelek so nameščali stanovalce, ki so imeli znake in bi lahko bili potencialno okuženi. K sreči pozitivnih na koronavirus ni bilo. Levaničeva ključni pomen za to pripisuje dobremu načrtu dela, ki so ga imeli.

Hrana: posebna pozornost pri dostavi, pripravi in delitvi

Posebno pozornost so posvetili tudi načinu nabave in obdelave hrane ter njeni delitvi. Dobavitelji več v dom ne smejo vstopati, vse artikle pred uporabo temeljito operejo ali razkužijo. Ločeno hranijo pribor za zaposlene in stanovalce. Vsak pribor zavijejo v prtiček. Miha Sok, servirec, ki dela v jedilnici, pravi, da stanovalci pomanjkanja niso čutili. Tudi dodatne izdelke so jim ponujali, tako na jedilniku kot v improvizirani trgovini.Stanovalci so sicer lahko  tudi obedovali v jedilnici, a sta za eno mizo sedela le dva, število prisotnih v jedilnici pa je še vedno omejeno.

Tako zaposleni kot stanovalci DU Ptuj ob vseh nevšečnostih ugotavljajo tudi pozitivno spremembo, ki so jo potegnili iz te izkušnje, in sicer, da se je tempo življenja umiril: »Prej se nam je mudilo plačati položnice, nahraniti mačke, k vnukom na obisk in tako dalje. Še vedno se vse uredi, imamo več kot potrebujemo, smo pa v bistveno manjšem stresu. Veliko več je bilo časa za globlje pogovore. Zdi se, kot da se je življenje upočasnilo. Če ne bi pogrešali svojcev, bi bile to idealne razmere za življenje.«

Bolj kot virusa se bojijo osamljenosti

Dom upokojencev Ptuj
Č.G. / Štajerski tednik
Olga Radej

Triindevetdesetletna Olga Radej je zadnje tedne doživljala zelo čustveno. Zanjo je to bila težka preizkušnja: »Vodstvo in zaposleni so nam res poskušali pomagati, a je manjkal občutek, ki ga doživiš, ko objameš nekoga svojega. Vse drugo je bilo dobro. Ko smo se prvič po dveh mesecih srečali s sinom in snaho, sem imela občutek, kot da grem na randi. Zame je to pol zdravja. Videvali smo se sicer s pomočjo videoklicev, ampak to ni to, mene ni bilo tako strah virusa kot osamljenosti. Če nimaš svojcev, tudi življenje nima smisla.«