PRekipelo ji je

Sporočilo Ane Roš: »Še enkrat in na ves glas: nisem leva, nisem desna«

P.K.
20. 5. 2020, 06.50
Deli članek:

Na družbenih omrežjih je pretekli vikend mojstrica kuhanja iz Kobarida Ana Roš izrazila stisko, ki jo doživlja kot ena od gostinskih ponudnic. Turizem je zaradi koronavirusa na psu; je ena najbolj, če ne celo najbolj prizadeta panoga. In ker je gostinstvo ena od poglavitnih vej turizma, so močno prizadete tudi restavracije, gostilne, bistroji in lokali. Nekateri se ne bodo mogli pobrati in bodo lahko samo zaprli svoja vrata …

Bobo
Kobarijka Ana Roš je povedala, da zapis ni bil političen.

Svetovno priznana mojstrica priprave jedi Ana Roš najbrž ni pričakovala, da bo po tem, ko bo izrazila, da jo skrbi, kaj bo s poslom, ki preživlja njo, njeno družino in še nekaj zaposlenih ter seveda njihove družine, doživela tak odziv.

Na družbenih omrežjih je objavila kritičen zapis, na katerega se je javnost odzvala mešano; eni so ji ploskali, jo podprli, sočustvovali z njo, drugi pa napadli in obtožili, da s svojimi besedami močno provocira in žali. V svojem spletnem zapisu se je dotaknila ukrepov, ki jih je vlada sprejela zaradi zamejevanja širjenja okužbe.

Objavo, ki je bila sicer napisana v angleščini, je začela z verzom iz pesmi Avanti popolo, bandiera rossa ter vpletanjem uporništva in partizanstva. Z omembo te italijanske uporniške pesmi je, kot je pojasnila, želela izraziti, da jo preveva uporniški duh, saj od oblasti ne prejema pojasnil, navodil, informacij, in da ne ve, kako naj postopa v situaciji, v kateri je pristala.

tviter
Roševi je neki spletni medij pripisoval hujskanje k uporu.

Boj za pravice

V besedilu piše, da država ne komunicira z nikomer z njenega področja delovanja. »Ne posredujejo nam informacij, nobenih datumov, načrtov. V odločitvah ni nobene transparentnosti,« je napisala in nadalje omenila odločitev vlade, da odpre meje s Hrvaško, »da bodo voditelji imeli počitnice na njihovih plažah«, kar je označila za samomorilsko odločitev. »Čas je, da začnemo prepevati Bella ciao in se boriti za svoje pravice in naš posel,« je dodala.

Ana je nato doživela napad. Mnogo spletnih uporabnikov ji je izreklo spodbudne misli, veliko pa se jih je spravilo nanjo, tudi neki spletni portal, ki je blizu zdajšnji vladi. Ta se ji je posvetil v članku (po nekaj urah so ga sicer odstranili), v katerem je njo, njeno gostilno in goste, ki zahajajo v Hišo Franko, označil za »svetovne požeruhe, tako rekoč predelovalne obrate za gnoj«. V prispevku omenjenega portala so se spraševali, ali je komunistka, ji pripisovali hujskanje k uporu, slišati je bilo še nekaj drugih očitkov in žalitev.

Žiga Intihar
Ana Roš ima junija že precej rezervacij za mize, pa bo sploh lahko delala?

Ne leva ne desna

»Očitno govorimo dva različna jezika brez prevoda. Jaz o reševanju gastronomije in turizma, drugi pa o politiki. Jaz razmišljam, kako jutri in kaj je za to treba storiti, in zato postanem sramota slovenskega naroda. Česa me zares obtožujete? Ali gre samo za potrebo po senzacionalizmu? Lov na čarovnice, ki jih ni? Sovražnost in iskanje slabega, najslabšega, namesto reševanje, kar je v Sloveniji dobrega? Še enkrat in na ves glas: nisem leva, nisem desna. Sem samo šef, kuharska mojstrica in poslovna ženska. Človek, ki mu ni vseeno, da opazuje lasten pogreb. Človek, ki je odgovoren za veliko zaposlenih,« se je Ana Roš odzvala na razgreto debato.

Pozneje se je oglasila vnovič in še enkrat poudarila, da ni šlo za političen zapis. Izpostavila je tudi, da je v resnici zelo hvaležna slovenski vladi za pomoč v težkih časih. »Svojo hvaležnost sem pogosto izražala v intervjujih, vendar ko govorimo pozitivno, se nihče ne 'dvigne na noge'. Moj zapis je bil namenjen vsem, ki delamo v gostinstvu in turizmu, z željo, da se povežemo, izrazimo svoje strahove, potrebe. Ker koliko od vas je ob službo zaradi situacije, v kateri smo? Koliko se nas zdaj bori za vsakega svojega zaposlenega.«

Mediaspeed
Ana Roš

Nič ne vedo

Povedala je tudi, da ima Hiša Franko v juniju zasedene mize. »Prihajajo rezervacije z vsega sveta. Ljudje komaj čakajo, da pridejo, tudi moja ekipa se veseli, da bo spet delala. Vsak od njih je moja družina. Vendar ko se obrnem, ne vidim ničesar. Ne morem jim obljubiti, da bo jutri res še delo zanje, zato kričim. Recite nekaj, zaboga.« Ali bo njena restavracija in druge spet lahko zagnale svoje kuhinje ter sprejele goste in kdaj, še ni znano. In prav to, nevednost, tavanje v temi, premalo informacij, je tisto, kar gostince, vsaj tako je videti na spletnih mestih, na katerih se povezujejo in izmenjujejo mnenja, tudi najbolj moti.