V PRVIH BOJNIH LINIJAH

Breme, ki ga zadnje tedne nosijo patronažne sestre, je ogromno

Dženana Kmetec / Štajerski tednik
14. 5. 2020, 06.45
Deli članek:

Patronažne sestre so bile zadnje tedne za marsikoga edini stik s svetom. Triindvajset patronažnih sester, zaposlenih v Zdravstvenem domu Ptuj, je v zadnjem mesecu na domu obiskalo skoraj 3000 pacientov.

Č.G.
23 patronažnih sester opravlja izjemno pomembno delo.

»Če bi padla ena, bi padla cela patronaža, kar pomeni, da bi brez oskrbe ostalo 70 tisoč ljudi iz 13 spodnjepodravskih občin. Tega si preprosto nismo smele privoščiti,« pravi vodja ptujske patronaže v ZD Ptuj Nataša Panikvar. Teren, ki ga pokrivajo ptujske patronažne sestre, je izjemno razgiban in velik. Obsega kar 645 kvadratnih kilomterov in pri marsikaterem pacientu, ki ga redno oskrbujejo, so skorajda kot članice družine. Težkih prizorov so se skozi leta dela na terenu že navadile, a na to, kar jih je čakalo po razglasitvi epidemije, tudi one niso bile pripravljene. »Časa za priprave ni bilo. Vsaka sestra mora biti samostojna, saj pri našem delu nisi voden, ampak se odločaš sam. Tako je tudi v kritičnih situacijah. Velikokrat smo v izrednih razmerah. To je pravzaprav naš trening. Je pa dejansko ta situacija vse zamajala. Celoten zavod, vsi smo bili na velikem testu. In pri nas ugotavljamo, da smo ga opravili z odliko,« pravi glavna patronažna sestra v ptujskem ZD.

K dobrim rezultatom je veliko prispevalo dobro vodeno delo, sestanke so imeli tako rekoč vsak dan. Nobeden ni vedel, kaj jih čaka, navodila, ki so jih prejemali od ministrstva za zdravje, so se iz minute v minuto spreminjala. »Dogovor je bil jasen: stavba ZD Ptuj mora ostati čista, brez vstopa okuženega. Zaščititi smo želeli zdravstvene delavce, ker če bi padli, ne bi bilo ljudi, ki bi skrbeli za bolnike. Zgradili smo trojanski zid okoli hiše, ki je deloval, saj nismo imeli niti enega okuženega zdravstvenega delavca. Če bi ga imeli, bi se gotovo tudi med ljudmi okužba s koronavirusom hitro širila. Videli smo izkušnje drugih zavodov in zadeve zatrli v kali,« pojasnjuje Panikvarjeva. Tisti zaposleni, ki so bili pred razglasitvijo na počitnicah v tujini, so dobili 14-dnevno karanteno. Patronažnih sester med njimi ni bilo, tako da je njihovo delo lahko potekalo nemoteno. To je bilo toliko pomembneje, saj se je v teh zadnjih tednih velika večina medicinske oskrbe preselila na dom.

Č.G.
V enem mesecu so obiskale skoraj tri tisoč pacientov, delajo 365 dni v letu, na terenu so vsak dan od 7. do 20. ure.

Približno tretjina več dela za patronažo

Patronažne sestre v teh kriznih razmerah še toliko bolj intenzivno delujejo kot podaljšana roka zdravnikov. To pa zanje pomeni še več dela, ki so ga sprejele brez pripomb. Zraven rednega dela so začasno prevzele antikoagulacijsko ambulanto ZD Ptuj, vse pokretne bolnike, ki so prihajali na oddajo krvi, preveze, injekcije in podobno od marca naprej obiskujejo na domu. So tudi edina patronažna služba v državi, v kateri imajo prav vse patronažne sestre certifikat za delo z vensko valvolo in lahko oskrbujejo onkološke bolnike po kemoterapiji. V sodelovanju s protibolečinsko ambulanto delajo tudi s paliativnimi bolniki. »Vsi govorijo o dolgotrajni oskrbi, a dejstvo je, da smo v tej izredni situaciji ostale same. Mi to oskrbo pravzaprav že izvajamo, le kadrovske okrepitve potrebujemo,« pravi Panikvarjeva. S tem, ko so prevzeli del novih nalog in so glavnino zdravstvenega dela preselili na teren, so »bazo« uspešno ohranili čisto. Posledično pa se je število pacientov, s katerimi delajo, povečalo za tretjino, tudi po 15 novih, dodatnih pacientov na dan so morale oskrbeti. Nemoteno ves ta čas obiskujejo otročnice in dojenčke. »To so primeri, ko se ne moreš iti videokonferenc, moraš imeti fizični stik. Vsaj dokler je okolje varno. Mi smo bili dejansko edini zdravstveni delavec, ki je bil v kontaktu s temi ljudmi,« pravi vodja patronaže. Zmanjšalo se je le število preventivnih obiskov in manj pogosto so obiskovale paciente, ki so morda kakšno zadevo lahko uredili sami. V enem samem mesecu, od 12. marca do 12. aprila, so ptujske patronažne sestre obiskale natanko 2917 pacientov.

Č.G.
Da bi se izognile okužbi, so se tudi v ZD Ptuj razdelile in delajo v več ambulantah, ki so proste. Stike dejansko poskušajo znižati na minimum.

V Halozah karantena ponekod način življenja, zanje je ta situacija manj stresna

»Dobri rezultati regije so tudi naša zasluga, vsi skupaj smo lahko ponosni nase. Pri svojem delu smo imeli tudi podporo vodstva, ki pa je zmeraj – kljub težavam – uspešno poskrbelo, da smo imeli dovolj zaščitne opreme. Dnevno nam je grozilo, da je bo zmanjkalo,« pravijo na ptujski patronaži. Prvi tedni dela so bili posebej naporni, saj je večino ljudi zagrabila panika. »Situacija je bila izredna in vsak se je odzival po svoje. Ljudje so poslušali, kako v nekaterih državah zmanjkuje respiratorjev in da zato umirajo. To je bila za kronične bolnike toliko večja stiska. Naši pacienti so poslušali, bili so vodljivi, povečini so nasvete vzeli resno in se izolirali, večjih težav na terenu s pacienti ni bilo,« pravi Panikvarjeva. Nekateri so karanteno sprejeli lažje, drugi težje. V Halozah, predvsem v odročnih krajih, je »izolacija« za nekatere ljudi skorajda način življenja, teh se ta situacija ni tako dotaknila. Kot še sklenejo patronažne sestre ptujskega ZD, je dober rezultat naše regije rezultat spoštovanja navodil velike večine prebivalcev. Tudi same so jim zelo hvaležne: »Izbrale smo ta poklic, ker to z veseljem delamo, ni pa nam treba umreti zaradi neodgovornosti nekoga drugega!«

Č.G.
Zaščitili so vse zdravstvene delavce, ker če bi padli, ne bi bilo ljudi, ki bi skrbeli za bolnike.

»Skupaj smo se smejale in jokale, vse smo imele podobne skrbi.«

Nova epidemiološka situacija v državi je terjala korenito spremembo načina življenja in dela patronažnih sester. »Najbolj nas je bilo strah, da bi bile okužene, pa tega ne bi vedele in bi okužbo širile na že tako bolne paciente. Ljudje so nam dejansko zaupali. Stikom s svojci in prijatelji smo se popolnoma odrekle. Staršev, otrok in vnukov, nekatere niti mož nismo videle več tednov. Bilo je težko, a vedele smo, zakaj je to nujno,« je svojo izkušnjo predstavila Majda Zajšek. »Ljudje so nam večkrat rekli, da nikamor ne gredo in da če jim bo kdo prinesel okužbo, smo to lahko le patronažne sestre. To je veliko breme, ki ga nosiš s seboj, obenem pa tudi naš največji strah. Imunsko oslabljeni bolniki, denimo onkološki, ki jih obiskujemo, nas zmeraj pričakajo z maskami. Tudi sami vedo, da morajo ravnati samozaščitno. Ti ljudje so vajeni takega načina življenja, ne le v času koronavirusa, ostali pač ne. Nekateri posamezniki enostavno niso sprejeli dejstva, da je situacija resna. Ko vidiš, da se ti boriš, ljudje pa imajo piknike, te zaboli pri srcu,« je povedala Kristina Ljubec.»Bojazen, kaj lahko pacientom prinesemo na dom, je bila največja v prvih tednih. Nisi upal niti poljubiti otroka, da zmanjšaš tveganje za prenos okužbe na minimum, take situacije so težke. A zato, ker smo se držale navodil in protokola, smo bile uspešne,« je dejala Nada Dolenc.