Predsedniku vlade Janezu Janši ob prvem maju izrekamo čestitke ob prazniku dela. Premier je prek vladnega urada za komuniciranje pred kratkim Evropi sporočil, da večina slovenskih medijev izhaja iz nekdanjega komunističnega sistema (časopis Novice Svet24, ki ga pravkar berete, je začel izhajati 16. marca leta 2013). Predsednik skrajno desne parlamentarne stranke, če so namreč člani Levice ekstremni levičarji, potem je njihov naravni antipol prav gotovo SDS, je ob tem seveda Evropi pozabil omeniti, da tudi on sam, edini izmed predsednikov parlamentarnih strank, prihaja iz komunističnega sistema. Vatli morajo biti enaki za vse.

Marksistična ideologija

»Janša je demagog. V polemiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike.« Dimitrij Rupel, 1996 

Medtem ko je leta 1975 Janševe sovrstnike razganjalo od hormonov, se je sam kot 17-letni mladenič včlanil v Zvezo komunistov Jugoslavije. »Želim delovati v ZK in prispevati svoj delež pri izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marskistični ideologiji,« je mladi Janša leta 1975 zapisal v vprašalniku za včlanitev v zvezo komunistov.

Postal je član organizacije, ki jo je dve desetletje kasneje v eni izmed njegovih knjig obtožil, da so v njegovega očeta poslali v Kočevski rog na streljanje, ki se mu je uspešno izmaknil tako, da je zlezel iz jame, polne mrličev. Zgodbo o njegovem očetu sicer številni poznavalci označujejo za izmišljotino.

Vrnimo se v leto 1977, ko je sveže polnoleten Janša kot eden najperspektivnejših partijskih kadrov v svojem okolju že vodil pohod prve čete mladinske brigade Ivo Lola Ribar v bosansko Jajce, svetišče komunističnega sistema. V poročilu s pohoda je po poročanju Mladine med drugim zapisal, da je šlo za »kadrovsko šolo in šolo bratstva in enotnosti, na kateri spoznavamo in razvijamo tradicije NOB, ki so edina zdrava osnova za naš samoupravni socialistični razvoj«.

»Politična praksa Janeza Janše temelji na manipuliranju in sprenevedanju. Moje trditve o poteku primopredaje držijo ... Žalostno pa je, da za tovrstne manipulacije izrablja tudi pokojnega predsednika dr. Drnovška.« Jelko Kacin, 2011

Ambiciozni Janša se začne hitro vzpenjati. Poleti 1983 se je podal še na zadnji pohod v Jajce, ki je bil tri leta po smrti Josipa Broza Tita tudi tudi zadnji. Poleg nekaterih znanih imen je bila med pohodniki danes pokojna narodna herojka Albina Hočevar - Mali, ki je nekajkrat izmenjala nekaj ostrih besed z vodstvom in predvsem s komandantom Janezom Janšo, je za časnik Dnevnik pred leti zapisal Jože Čurin, ki je bil udeleženec 13. pohoda po poteh Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (Avnoj). Nekje na polovici pohoda je Malyjeva po navedbah Čurina dejala: »Zapomnite si, naš komandant se bo nekega dne zavihtel na sam politični vrh!« Poročila s pohoda sta pripravila komandant pohoda Janez Janša in predsednik komisije za revolucionarne tradicije Jože Dežman, ki je danes predsednik vladne komisije za reševanje prikritih grobišč.

Že leto pred zadnjim romanjem je Janša zaključil študij na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes Fakulteta za družbene vede). Diplomsko nalogo z naslovom Obrambno samozaščitne funkcije v načrtih družbenega razvoja republike je spisal pod mentorstvom generalmajorja Jugoslovanske ljudske armade in izrednega profesorja Milovana Zorca.

V 72 strani dolgi diplomski nalogi Janša navede pet virov, medtem ko brez navedbe vira dobesedno prepiše celotno poglavje 4.7 Družbenega plana Socialistične republike Slovenije za obdobje 1981–1985, je poročala Mladina.

Od raja do pekla

»V sebi, prepričana sem, da tudi iz duha takratnega duha Mladine, vseeno nosi neke bolj leve poglede.« Vika Potočnik, 2015

Še pred diplomo je postal pripravnik v tedanjem republiškem sekretariatu za obrambo, konec leta 1982 pa je mlado politično smetano na kongresu Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) v Novem mestu tako navdušil s poznavalskim citiranjem klasikov marksistične misli, da so ga postavili na čelo komisije za splošni ljudski odbor pri ZSMS.

Leto 1983 je bilo sicer za Janšo prelomno, medtem ko je drvel proti komunističnim zvezdam visoko nad oblaki, je v trenutku padel v nemilost, ko je za problemsko konferenco ZSMS o podružbljanju varnosti in obrambe spisal radikalno levičarsko kritiko sistema splošne ljudske obrambe in ga samoiniciativno razposlal občinskim organizacijam. Sledil je škandal, partija je njegove ideje označila za heretične, medtem ko je Služba državne varnosti poiskala vse razposlano gradivo. »Po domače povedano se je zavzemal za to, da bi bil vsak jugoslovanski državljan tudi vojak, ki bi lahko imel pod posteljo puško, s katero bi se uprl sovražnikom socializma,« je za Mladino dejal zgodovinar Božo Repe. Komunisti Janšo, ki mu ne pomaga niti pritožba, izključijo iz partije. Po navedbah SDS »komunisti Janši preprečujejo oblast« prav od leta 1983.

Kljub izključitvi iz zveze komunistov je bil Janša nekaj časa še ponosen na svoje komunistične prijatelje. Ko se je februarja leta 1985 prijavil na mesto odgovornega urednika časopisa Pavliha, se je v življenjepisu pohvalil s številnimi funkcijami. »Opravljal sem vrsto funkcij v ZSMS, ZK (Zveza komunistov, op. a.), SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva, op. a.) in delegatskih skupščinah ... med drugim sem bil član komisij pri občinskem komiteju ZKS (Zveza komunistov Slovenije, op. a.),« je zapisal leta 1985.

»V tej stranki pa nimaš možnosti, če se ne klanjaš, ne greš nikamor.« nekdanji poslanec in vidni član SDS Franc Pojbič, 2016 

Kasneje začne pisati kritične članke o stanju tedanje družbe za Mladino in Časopis za kritiko znanosti in postane politični disident. Služba državne varnosti ga pomladi leta 1988 aretira, nato se je zgodil tako imenovani proces proti četverici in osamosvojitev države. Janša postane prvi obrambni minister v samostojni Sloveniji.

Zadnji poskusi

Kmalu po osamosvojitvi Jože Pučnik povabi Janšo v Socialdemokratsko stranko Slovenije. Nekdanji komunist se mu za povabilo zahvali tako, da ga kmalu izrine na stranski tir, sam pa prevzame vodenje stranke. Leta 1993 se Janša kot predstavnik SDSS udeleži kongresa Socialistične internacionale, krovnega globalnega združenja socialističnih strank.

SDSS na kongresu sodeluje kot opazovalka, leta 1994 sledi nov kongres, na katerem se Janševa stranka poteguje za polnopravno članstvo, a je zavrnjena, medtem ko članica internacionale postane tedanja Združena lista socialnih demokratov, danes SD.
S tem pa se začne preobrazba v zagrizenega desničarja. Aktualni premier morda sicer še vedno v ožjem družinskem krogu obeležuje praznik vseh delavcev in delavk tega sveta.

Janšo zanimala politika, torej moč

»Sotovariš iz časov Zveze komunistov Slovenije je zagotovo izdal mnoge izmed vrednot, zavoljo katerih smo šli na svoje.« Aurelio Juri, 2020

Za komentar Janševe preobrazbe smo prosili njegovega nekdanjega političnega sopotnika Dimitrija Rupla. »Janeza Janšo poznam od leta 1988. Vaše sklepanje o njegovem pohodu z levice na desnico je nekoliko prenagljeno in poenostavljeno. Janšo je zanimala politika in je vstopil vanjo skozi (v tistih časih) edina mogoča vrata, računajoč, da jo bo spreminjal od znotraj. Partija in vladajoči razred – vsaj v nekaterih obdobjih – nista bila neumna in sta vabila k sebi talente. Ko sva sodelovala v SDZ (1989–1991), je Janša enako kot jaz mislil, da spadamo v liberalno internacionalo. Po razpadu SDZ se je vključil v Pučnikovo socialno demokracijo, vendar je to (demokratično) stranko izrinila partija. S pomočjo podobno ogroženih – nekdanjih komunističnih – strank v Evropi se je partija preoblekla v socialdemokratsko obleko in potisnila Pučnika oziroma Janšo bolj na desno. SDS vidim v politični družbi z nemško desnosredinsko CDU ali CSU. Z njeno usmeritvijo ni nič narobe, vendar si je v razmerah izključevanja nadela nekakšen oklep. Leta 2004 sem se vključil v SDS zaradi tradicije Demosa in ker sem bil v njeni vladi. Po desetih letih sem brez velikega hrupa odšel, ker sem imel občutek, da me stranka ne potrebuje, jaz pa je po upokojitvi tudi nisem več nujno potreboval,« pravi Rupel.

Nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica, ki je postal strankin izobčenec, pa meni, da se sprašuje o demokraciji v SDS, če Janša vodi stranko že skoraj tri desetletja. »Ne pozabite, da smo generacija, ki je doživela zamenjavo živega papeža. Torej, vsak je zamenljiv. Janez Janša vodi SDS že 27 let. Kako je to lahko demokratično? Mi smo se zgražali nad Titom, pa poglejte zdaj. Mislim, da bi bilo to treba omejiti,« je januarja letos dejal v pogovoru za Novice Svet24.