Zgodba s fronte

Kako so v horjulskem domu za ostarele zajezili koronavirus

Alenka Sivka / Revija Zarja
1. 5. 2020, 20.10
Posodobljeno: 1. 5. 2020, 21.09
Deli članek:

Tanja Petkovič, dr. med., je izjemno prizadevna domska zdravnica, ki že 14 let dela v Domu starejših občanov Horjul. V njem so imeli tretji med domovi pozitivnega bolnika s covidom-19, a jim je uspelo okužbe zamejiti. Tanja pravi, da se brez vseh sodelavcev, ki so nesebično sprejeli posebne okoliščine dela in delali v dobrobit stanovalcev doma, ne bi izteklo tako dobro.

Mateja J. Potočnik
Tanja PetkovičTanja Petkovič meni, da je v borbi s covidom-19 najpomembneje, da se prepreči kapljični prenos okužbe.
So starejši v domovih preprosto odpisani?
»Mnogi mislijo tako, a to nikakor ni res.  Stanovalcem v domu nudimo zdravstveno in negovalno oskrbo v okviru zmožnosti. Je pa res, da ima velik delež stanovalcev zaradi bolezni okvarjene mnoge organe in so telesno šibki, zaradi česar je tudi smrtnost zaradi covida-19 med domskimi stanovalci višja kot v splošni populaciji. Zdravniki lahko zelo dobro predvidimo, kateri bolniki bi prenesli transport in zdravljenje v bolnišnici, za katere pa bi to bilo le nepotrebno mučenje v času, ko bi jim morali zagotoviti le, da v miru, brez bolečin in dostojanstveno umrejo.« 

Z glavno sestro, mag. Slavico Vekić, sta že od začetka delovanja doma uigran tim, obe zelo temperamentni. Če česa za stanovalce in osebje ne dobita, glasno zahtevata. Včasih kaj naredita tudi po svoje. Tako so v Horjulu prvi zaprli dom za obiske in se morali zato tudi zagovarjati. A kdo ve, kakšne bi bile danes razmere, če ga ne bi. Tanja je bila zaradi nenehnih dežurstev tik pred izgorelostjo, velikonočne praznike je tako rekoč prespala, a zdaj ima spet dovolj energije. Je namreč tudi predsednica Sekcije domskih zdravnikov Slovenije, podpredsednica sindikata Praktikum in kandidatka za predsednico Zdravniške zbornice. Smo prvi medij, ki mu je povedala svojo zgodbo o – za zdaj uspešnem – boju s koronavirusom. 

Prvi pozitivni bolnik

»V Horjulu smo imeli prvega pozitivnega bolnika na nedeljo, 22. marca, popoldne. V ponedeljek zjutraj je bilo kašljajočih in/ali takšnih z vročino že šest. Ker smo bili, če se ne motim, tretji dom s potrjeno okužbo, ni bilo praktično še nič dorečenega. Na NIJZ so trdili, da bodo bris vzeli v mobilni enoti in da bo vse uredila Civilna zaščita. Čez nekaj ur se je izkazalo, da mobilnih enot ni, to mi je prijazno povedala gospa na ministrstvu za zdravje in nato prevzela pobudo ter nam priskrbela osebno varovalno opremo za odvzemanje brisov v bližnjem zdravstvenem domu. Sami smo z lokalnimi obrtniki naredili predelno steno z vrati in filter ter pripravili oddelek za sprejem večjega števila bolnikov. Postalo je jasno, da lahko pričakujemo več kot pet bolnikov, kot bi jih sicer lahko izolirali. Okužba se je namreč pojavila na severnem in južnem delu doma,« se začetka spominja zdravnica.

Maske so nosili že dva tedna prej

Zgodba se od tod bere kot kriminalka: »Vedela sem, da smo dom zaprli med prvimi in da je zato najverjetneje virus prešel z asimptomatskega zaposlenega. Druga možnost je bila, da ga je prinesel kateri od stanovalcev, ki so med prepovedjo obiskov hodili ven. Za te izhode sprva nisem vedela, a sem jih prepovedala takoj, ko sem izvedela. Morda prepozno. Res je bilo dramatično, vendar smo se ujeli. Dosegli smo, da se je testiralo vse osebje, in tako našli dva asimptomatska pozitivna. Dva delavca pa sta imela v prvem tednu simptome in sta bila pozitivna. Na srečo so vsi vseskozi nosili maske – že dva tedna pred pojavom prvega pozitivnega – in mislim, da je bilo to ključno, da smo uspeli izbruh omiliti.«

Hudi dnevi

»Po prvih štirinajstih dneh smo imeli pozitivnih 21 stanovalcev in štiri delavce, sedaj smo že 14 dni brez nove okužbe. Vsi smo v pripravljenosti. Veliko je bilo osebnega angažmaja pri iskanju donatorjev opreme, sami smo naredili vizirje po načrtu kolegice, ki ga je delila na spletni strani sindikata Praktikum. Jasno mi je bilo, da moramo na vsak način preprečiti prenos okužbe z morebitnih asimptomatskih stanovalcev na osebje, ki je v teh okoliščinah nenadomestljivo. Pripravljali smo se na najbolj črn scenarij, a se k sreči ni zgodil. V tednu, ko smo odkrili prvo okužbo, smo s skupnimi napori donatorjev, Civilne zaščite in lastnikov doma zagotovili vizirje, zaščitna očala in predpasnike ter ustrezne rokavice vsem zaposlenim. Vloženega je bilo res veliko dela, a ne zaman,« se hudih dni spominja Petkovičeva. 

Kapljice potu na trepalnicah

Horjulke prispevale elastiko za spodnjice
 Plastične vizirje, ki so jih sprva nosili preko zaščitnih očal, je naredil obrtnik iz sosednje vasi, ženske pa so prispevale elastiko, ki jo sicer všijejo v spodnje hlače. Elastike so spravile v PVC-vrečke in jih obesile na ograje svojih domov, Tanja pa jih je pobrala. Sami so naredili tudi »filtersobo«. »Prosili smo domačine in priskočili so nam na pomoč,« jih pohvali Tanja. 

Vmes je doživela epizodo akutne vrtoglavice. Z zdravili je nekako zmogla ure v službi, ves preostali čas je doma spala. Trikrat je bila na odvzemu brisa, vsakič negativna. Psihični in telesni napor je bil izjemen: »Biti v popolni zaščitni opremi za delo z bolniki s covidom-19, z dvojnimi očali, ki pritiskajo na obraz, s kapljicami znoja, ki ti po uri in pol začnejo kapljati s trepalnic … naporno. Fotografije modric na obrazu postanejo realnost. Šele sedaj, ko urejam misli o preteklem dogajanju, vidim, koliko smo naredili in kako uigrano smo delovali vsi zaposleni. Kako krasen kader imamo v domu. Kako pridno in požrtvovalno delajo. Poleg glavne sestre sem jih nagovorila tudi sama, nakupila sem vitamin D v kapljicah in jih spodbudila, naj ga jemljejo. Seveda sem ga še pred uradnimi priporočili stroke v večjih odmerkih predpisala tudi vsem stanovalcem. Tistim pozitivnim več. Dosegli smo, da smo prejšnji teden prejeli nekaj kisikovih jeklenk, s katerimi lahko nadomeščamo kisik tistim, ki bi ga potrebovali več, kot ga lahko zagotovi oksigenator. Zdravila sem nakupila vnaprej, čeprav sedaj vidim, da to morda ne bi bilo treba, saj so dobavljiva,« pojasnjuje taktiko.

Covid-19 je prebolela gospa, stara 90 let

»S širjenjem epidemije se je počasi organizirala tudi država,« pohvali Tanja Petkovič, »dobili smo koordinatorje, ki dejansko pomagajo. Koordinatorji v Celju so kmalu zagotovili nadomestno zdravnico za delo v ambulanti doma v Vojniku, kjer prav tako delam in kamor zaradi nevarnosti prenosa okužbe nisem smela, ponujena mi je bila tudi pomoč kliničnih specialistov za svetovanje. Koordinator v Ljubljani pa je za delo v domu zagotovil sestre, ki so nadomestile bolno osebje. Po velikonočnih praznikih je prišla v dom na ogled predstavnica Zbornice zdravstvene nege. Z doma izdelanim filtrom ni bila najbolj zadovoljna, predlagala je tudi dodatno dvigalo, ki bi zaposlene sicer zelo razveselilo, lastnike pa verjetno malo manj,« se smeje Petkovičeva in nadaljuje: »Bomo videli, kako se bo zadeva obrnila v prihodnje. Ta teden bomo delali kontrolne brise na oddelku s covidom in začeli odpuščati ozdravljene.«

In kakšno statistiko imajo? »Od 21 pozitivnih jih je umrlo šest. Dva v bolnišnici, štirje v domu. Vsi so imeli pridružene bolezni, pet jih je bilo starejših od 90 let. Najstarejši je bil gospod, star 96 let. Covid-19 je prebolela gospa, stara 90 let. Sedem zbolelih je bilo asimptomatskih, nekaj pa jih je po bolezni precej oslabelih. Dva sta že odpuščena iz bolnice. Imeli smo stanovalca, ki je bil dvakrat testiran, vsakič negativen. Nato se mu je stanje nenadoma poslabšalo. Čez noč se je zrušil. Odpeljan je bil v bolnišnico in tam so ugotovili, da je pozitiven. Zaradi anamneze smo ga obravnavali kot pozitivnega asimptomatskega, kar se je verjetno obrestovalo in preprečilo še kakšno dodatno okužbo. Bolje kakšen ukrep več kot manj,« je prepričana zdravnica.

Ključni so vizirji, čeprav horjulske izdelave

Tanja Petkovič meni, da je v borbi s covidom-19 najpomembneje, da se prepreči kapljični prenos okužbe: »Mislim, da so vizirji nujna oprema za ves kader, ko se v domu pojavi prvi pozitivni. Covid-19 se s primernimi ukrepi da zajeziti in nekako obvladati. V medijih ni ravno veliko vzpodbudnih poročil. Pri nas so v bolnišnico sprejeli vse, za katere sem menila, da jo potrebujejo. Sploh ko še nismo imeli kisika. Večino smo zmogli sami, vendar zato, ker so bili klinični poteki nekritični. Je pa dejstvo, da se stanovalcem stanje poslabša zelo hitro. Takrat hospitalizacija pogosto ne pomaga in se postavlja vprašanje ohranjanja dostojanstva. Pogovori s svojci so nujni in v veliko pomoč. Dejansko lahko smrt nastopi v nekaj urah. V svoji dvajsetletni praksi sem to, npr. pri gripi, doživela samo enkrat.« 

Več zanimivh zgodb preberite v novi izdaji revije Zarja Jana!

Zarja Jana
naslovnica