Naučimo otroka misliti

Zakaj se čudimo porastu ploskih stopal, če pa otroka kar do tretjega leta vozimo v vozičku?

J.K. / Revija Zarja Jana
3. 5. 2020, 10.05
Posodobljeno: 3. 5. 2020, 10.05
Deli članek:

Dr. Ranko Rajović, uveljavljen strokovnjak na področju pedagogike, utemeljitelj metode poučevanja NTC, ne okleva, ko je treba izreči očitno dejstvo: število srednjeevropskih otrok, ki imajo težavo s koncentracijo, je v porastu.

Profimedia
Ker so asociacije igrive, je to tisti element videoigric, ki otroke med igranjem osrečuje, prenesen v učni proces pa omogoča bolj poglobljeno pozornost.

Učitelji to prepoznavajo kot njihovo nezmožnost, da bi sledili pouku, starši pa vse pogosteje ugotavljajo, da otrok, star deset ali enajst let, že po desetih minutah učenja potrebuje premor. Zastavlja se vprašanje, zakaj prihaja do takih težav. Zakaj otroci ne morejo brati niti deset minut, medtem ko odrasli lahko beremo uro, dve ali celo tri?

Zelo pomembno je, kaj vaš otrok počne med drugim in petim letom starosti

Razvoj možganov poteka v več fazah: najbolj se razvijajo v obdobju med drugim in petim letom in potem spet od sedmega do dvanajstega leta. Moramo se zavedati, da vse, kar otroci počno v tem obdobju, vpliva na razvoj njihovih možganov. Če otroka torej v otroštvu prepuščamo gledanju TV, ne moremo pričakovati, da bo razvil globoko pozornost, saj je izpostavljen preveč intenzivni dinamiki impulzov.

Predavanja dr. Rajovića so navdihujoča, njegove knjige pa vse bolj priljubljen pripomoček ne le pedagogov, temveč tudi staršev, ki ne najdejo pravega nasveta za pomoč pri učenju svojih otrok. Rajović nas namreč ne spravlja v zadrego z nadvse strokovno in komplicirano teorijo – raje kaže na očitna dejstva, tako očitna, da jih najpogosteje kar prezremo. Zakaj se čudimo porastu ploskih stopal, če pa otroka kar do tretjega leta vozimo v vozičku, ker je tako bolj praktično in hitreje. Zakaj se čudimo, da si otroci ne znajo zavezati čevljev, če jim pa kupujemo obuvala na ježka, ker je tako preprosteje. Zakaj se čudimo, ker se otrok ne zna učiti, če pa smo ga večino otroštva prepuščali gledanju televizije ali igranju igric, ker to pač rad dela. K Rajovićevi širini pogleda najbrž precej pripomore dejstvo, da je zdravnik, nič manj pa tudi to, da je oče štirih otrok. Je tudi član kluba Mensa, združenja oseb z nadpovprečno visokim IQ. Še najpomembnejše pa nemara je, da se v svojem razmišljanju vrača k samim temeljem. Prevetril je osnovne postavke pedagogike in utemeljil metodo učenja NTC, ki je namenjena vsem otrokom, ne le nadpovprečnim. Njen cilj je, preprosto povedano, naučiti se misliti.

Vloga možganov in hiperpozornost

Vse pogosteje pri otrocih opažamo, da po eni strani nimajo zmožnosti poglobljenega branja, po drugi strani pa so lahko ure in ure zatopljeni v, denimo, videoigrico. Ta pojav imenujemo hiperpozornost, povezan pa je z delovanjem možganov. Možgani so organ, ki nam zagotavlja preživetje. Narejeni so tako, da nenehno sprejemajo vtise in jih obdelujejo, s čimer se tudi ves čas učijo. Ob vsakem našem uspehu, učnem dosežku pa sproščajo t. i. biološko nagrado: izbruh endorfina, ki nas osrečuje. S tem nas vzpodbujajo k nadaljnjemu učenju, kajti prav od našega znanja je odvisno preživetje – to je veljalo v davnini in velja še danes.

Vtise iz okolja sprejemajo možgani kot impulze. Če generacija sodobnih staršev primerja svet svojih otrok z lastnim otroštvom, je ena prvih ugotovitev ta, da se je število impulzov, ki jih sprejema sodobni otrok, znatno povečalo. Otroški možgani so tako rekoč bombardirani z vtisi, niso pa narejeni tako, da bi sami delali selekcijo med impulzi. Sprejemajo čisto vse impulze, če pa jih je preveč, jih ne morejo globinsko obdelati in postaviti v kontekst, saj že prihajajo novi in novi, ki terjajo pozornost možganov zase. Današnji otroci torej v možgane dobivajo preveč impulzov, ki jih možgani ne morejo globinsko obdelati, saj jim za to preprosto zmanjka časa.

Učenje obogatite z igro

Naši možgani so narejeni tako, da so sposobni delovati na visoki ravni zbranosti po več ur. Še posebej če v tem času dosegamo določene vmesne cilje, ki sprožajo nove in nove izbruhe endorfina, hormona sreče, ki nas preplavlja, kadar nekaj dosežemo. Zakaj se torej otrok ne uči več kot deset minut? Sodobni otrok, ki veliko časa igra igrice, dobi v tem virtualnem svetu tako široko paleto občutkov, kolikor jih potrebuje: srečo, žalost, vznemirjenje, ponos, dosežek, izziv, ponovni poskus, pričakovanje … Njegova pozornost je ves čas poglobljena, ves čas je zbran. Koktajli hormonov dopamina in endorfina pa kar vrejo v njem. Ko ga potem iz virtualnega sveta prestavimo v običajno življenje, mu je preprosto – dolgčas. Rajović je prav iz tega potegnil zaključek, da bo tudi učenje postalo bolj poglobljeno in kakovostnejše, če ga bomo obogatili z elementi igre. S tem bomo dosegli, da bo otrokova pozornost tudi med učenjem poglobljena, enako, kot je med igro.

Igre, ki krepijo globoko zbranost

Za primer igre, ki otroku pomaga usvojiti števila, predlaga Rajović staro dobro igro Človek ne jezi se, ki zahteva od otroka določeno zbranost in spremljanje poteka igre ter razvoja dogodkov. Kasneje vključujemo kompleksnejše in zahtevnejše številčne igrice, najboljša igra za krepitev in poglabljanje pozornosti pa je šah. A vemo: otroci se ga težko naučijo. Pravila so zanje nekoliko preveč zapletena. Ker slabo obvladajo osnovna pravila, pogosto izgubljajo, naposled pa izgubijo veselje in upade jim samozavest. Ne le da ni koristi, celo škoda nastaja. Rešitev seveda ni v tem, da jim pustimo zmagati, opozarja Rajović, saj bi s tem posegli v potek igre in jo spridili. Otroke moramo dobro naučiti pravil šaha, predvsem pravilnega gibanja figur, ki jim povzroča največ težav. Rajović predlaga, da namesto suhoparnega opisa tri naprej, ena levo ali desno, za, denimo, premik konja damo na šahovsko polje ustrezne slike: konja na njegovo pozicijo, na mesto, kamor lahko skoči, pa seno. Tako se bo otrok lažje naučil in si bolje zapomnil. Seveda to terja od staršev nekaj kreativnosti in precej iznajdljivosti. Vendar Rajović opozarja, kako pomembno je, da se starši z otrokom igrajo tako, da mu omogočajo, da se navadi dobro in temeljito razmišljati, ne pa da ga prepuščajo gledanju televizije, ki ga bombardira s stotinami impulzov na sekundo. Rajović starše vzpodbuja, da se te svoje vloge ne ustrašijo, saj je priložnosti za sproščeno igrivost, ki krepi zbrano mišljenje, veliko: imenujmo čim več živali na določeno začetno črko. Ali pa izberemo tematiko, na primer rastline, in iščemo besedo na zadnjo črko prejšnje besede: bor, regrat, topol, lovor, rman … Rajović vztraja, da je naloga staršev otroka vzpodbujati k igram, ki ga silijo k zbranemu razmišljanju in v katerih lahko zmaga. Možnost zmage je za otroka pomembna, saj se ob uspehu in zadovoljstvu, kot rečeno, sprožajo hormoni sreče.

Učenje s pomočjo asociacij

Rajović tudi v šolah predlaga korenite spremembe učnih metod. Meni, da je treba za kakovostno učenje ustvariti takšne pogoje, da otrok, medtem ko se uči, pravzaprav misli, da se igra. S tem se njegova pozornost znatno poglobi. Dosedanje izboljšave na tem področju, denimo uporaba miselnih vzorcev, razvejanih struktur, ki besedilo spreminjajo v sliko in s tem lajšajo učenje, so tudi po Rajovićevem mnenju zelo uporabne, vendar opozarja, da v bistvu niso namenjene učenju. Omogočajo predvsem nazornejše mišljenje. Samo učenje pa je specifično, zato je pomembno, da v možganih aktiviramo tiste predele, ki proces učenja najbolje podpirajo. To so asociativni predeli možganov. Učenje z uporabo asociacij je učinkovitejše in bolj igrivo, pravi. Vključuje uporabo risb, ki niso ilustrativne ali neke vrste rebusi, marveč so asociativne. Denimo: če želimo tudi majhnega otroka naučiti, da si zapomni besedo kromosom, nam bo uspelo, če ga spodbudimo k temu, da sam razvije tok asociacij – tako besednih kot zvočnih, pomenskih … Če ob besedi kromosom pomisli na krono, ker besedi zvenita podobno, mu ob narisani kroni razložimo, da se ta deduje z vladarja na potomca. Poleg krone otrok nariše še dedka in vnuka, v procesu izdelovanja asociativnih risb pa je s kombinacijo pomena ter zvočne asociacije skozi samo potek izdelave asociativnih slik doseženo, da učenje postane igra, v kateri so otroku v pomoč tudi endorfini, predvsem pa poglobljeno sodelovanje možganov.

In kaj je zares znanje?

Asociacije so v procesu učenja pomembne, saj z njihovo vključitvijo spremenimo način učenja – otroka učimo misliti! Prav v tem je bistvo izobraževanja, ne pa v učenju definicij. Šele ko se težke definicije učimo s pomočjo besednih in slikovnih asociacij, se nam trajno zasidrajo v spomin. Ker so asociacije igrive, je to tisti element videoigric, ki otroke med igranjem igric osrečuje, prenesen v učni proces pa omogoča bolj poglobljeno pozornost. Učenje ni zgolj učenje po posameznih predmetih, trdi Rajović, pravo učenje je tisto, ki otroka nauči misliti.

Več zanimivh zgodb preberite v novi izdaji revije Zarja Jana!

Zarja Jana
Naslovnica št. 17