VELIKA NAPAKA

Je Janševa vlada namenoma pozabila na samozaposlene starše?

Žiga Kariž
9. 4. 2020, 20.05
Deli članek:

Opozorila, ki so se začela vrstiti že po sprejemu prvih ukrepov, so naletela na gluha ušesa vlade. Vse bolj se kaže, da oblast ne ve, na kakšen način si ljudje zagotavljajo preživetje.

Dreamstime
Vlada je preslišala želje samozaposlenih staršev.

Ko je vlada Janeza Janše sprejela čisto prve ukrepe, ki so med drugim prinesli odlog plačila prispevkov za samostojne podjetnike, je v zakon zapisala tudi, da so do tega ukrepa upravičeni zgolj tisti, za katere je samozaposlitev njihova edina podlaga za vključitev v obvezno socialno zavarovanje. S tako formulacijo so iz ukrepov izključili tiste, ki poleg rednih zaposlitev opravljajo tudi popoldansko dejavnost. A poleg njih tudi samozaposlene, ki jim prispevke deloma plačuje država; kot so podjetniki na polovičnem delovnem času zaradi starševstva, delni invalidi in kulturniki. Če smo ob prvem zakonu še lahko mislili, da gre za pomoto in hitro, nepremišljeno formulacijo, pa bi to težko trdili za drugi, tako imenovani megazakon.

Namerna napaka?

Vlada je kljub več opozorilom, da samostojni podjetniki, ki so zaradi starševstva na polovičnem delovnem času, nimajo drugih prihodkov razen svoje dejavnosti in da jih bo izvzetje iz zakona pahnilo v nevzdržen položaj, formulacijo obdržala. Poslanci koalicije so tudi zavrnili amandma, ki ga je k zakonu vložila stranka Levica in bi to napako odpravil. Še več: po sprejetju zakona so predstavniki ministrstva za gospodarstvo odgovarjali, da se jim zdi, da so taki podjetniki vključeni v zakon. Tudi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj je v nedeljo po sprejemu zakona na naše novinarsko vprašanje odgovoril, da meni, da so samostojni podjetniki in podjetnice vključeni v megazakon. Kot da tudi sami ne bi vedeli in verjeli, da so spregledali tako ranljive skupine ljudi.

Šok za starše

A ko je zakon prišel v roke tistih, ki ga bodo izvajali, je tako s Fursa kot z ministrstva za gospodarstvo, kjer so pripravili sporne člene, prišlo jasno sporočilo: podjetnice in podjetniki s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva niso upravičeni ne do odloga plačila prispevkov, ne do plačila prispevkov, ne do temeljnega dohodka. To pomeni, da bodo morali ne glede na to, ali so kaj zaslužili ali ne, konec marca, ko bo milijon Slovencev prejelo državno pomoč, plačati vsaj 200 evrov prispevkov. Vlada starše podjetnike miri, da bo poskrbela za njih, a že zdaj je jasno, da bo za marsikoga pomoč prišla prepozno. Prav nerazumljivo je, zakaj je vlada sprejela tako diskriminatoren zakon in zakaj z reševanjem določenih težav zavlačuje ter tako državljane kot državne uslužbence, ki rešujejo posamezne primere, postavlja pred številne ovire.

Inštitut 8. marec
Samozaposlenim staršem je dohodek iz dejavnosti edini prihodek.

Tragične zgodbe

Starši so se že začeli povezovati med seboj in v javnost prihaja vse več težkih življenjskih zgodb. Inštitut 8. marec je za najbolj ogrožene začel zbirati celo humanitarno pomoč.  »Vlada je popolnoma pozabila na nas. Sem mamica dveh malih otrok, samozaposlena za polovični delovni čas. Z začetkom epidemije covida-19 se je moje podjetje popolnoma ustavilo, saj delam v turistični panogi. Prihodki v marcu so blizu ničle, v naslednjih mesecih bo še slabše. Država je obljubila pomoč gospodarstvu in s tem samozaposlenim. Ostala sem brez besed, ko sem ugotovila, da sem zaradi uveljavljanja starševskega skrajšanega delavnika izključena iz paketa pomoči. Smo res lahko starši kaznovani, ker smo se odločili, da bomo večji del svojega časa namenili svojim otrokom?« je v javnem pismu zapisala ena od mamic. Starši se med tem poskušajo znajti po svoje, številni so na CSD že naslovili dopise, da se odpovedujejo skrajšanemu delovnemu času in pravici do delnega plačila prispevkov. Tovrstna odpoved je namreč mogoča tudi za 30 dni nazaj. A kot smo izvedeli danes, je marsikateri CSD že dobil navodilo, da odpovedi pravic za nazaj ne bodo upoštevali. Kdo je izdal navodilo, ni jasno, a kot smo izvedeli, naj ne bi prišlo z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Megazakon, ki naj bi na preprost način rešil »vse«, je postal birokratska nočna mora, hkrati pa ni rešil težav številnih ranljivih skupin, ki bi pomoč potrebovale najbolj urgentno. Pomoč bo za nekatere prišla prepozno, upajmo, da je za tiste, ki jo bodo dočakali, ne bo premalo.