Nikoli, nikoli ne recite, da je ministrstvo za pravosodje ravnodušno do vašega mnenja – ko se je, na primer, pred časom dvignil precej jezen val javnega ogorčenja ob zadevi, ko je neki Koprčan začel posiljevati znanko, ko je spala, in dokončal dejanje, ko je bila že budna, pa je na koncu zaradi različnih pravnih akrobacij obveljalo, da ni šlo za posilstvo, je ministrstvo našpičilo ušesa in Inštitutu za kriminologijo naročilo raziskavo. »Po debati o spreminjanju modela varovanja spolne avtonomije je ministrstvo hotelo vedeti, kaj se dogaja v praksi, ali je bilo tisto izjema. To so hoteli videti in morda dobiti idejo, kako stvari spremeniti, če bi se tega lotili. To je, kolikor se spomnim, praktično edina študija, ki je bila narejena zelo premišljeno – pred spremembo ugotoviti, kaj imamo in kaj bomo sploh spreminjali,« pravi dr. Mojca M. Plesničar, kriminologinja in pravnica, soavtorica raziskave. »Delovna skupina na ministrstvu za pravosodje se ukvarja s spremembami Kazenskega zakonika. Pripravljajo še druge spremembe, a to je eno pomembno poglavje. Seveda traja dlje, kot bi si javnost morda želela.« Zaradi nove vlade in kadrovskih sprememb na ministrstvu za pravosodje, ni jasno, kakšna bo usoda zastavljenih sprememb, ostala pa je študija iz lanskega novembra z naslovom Sila, objektivno sposobna streti odpor.

Realna slika. 

Raziskovalci so si ogledali okrog tristo primerov (domnevnega) posilstva med letoma 2016 in 2019, nekaj prijav je zavrglo že tožilstvo, pri drugih primerih je prišlo do sodbe, pri nekaterih do več sodb na različnih stopnjah. Tole smo se na podlagi statistike naučili o slovenskih posiljevalcih: skoraj nikoli ne udarijo iz teme po naključni žrtvi. »Ponavadi si posilstvo in spolno kriminaliteto predstavljamo zelo stereotipno: neznanec, zlobnež, naključno žrtev, ki se sprehaja po ulici, zvleče v temen kot in posili. Če pogledate statistike, pa vidite, da je to v resnici daleč od realne slike,« pravi dr. Plesničar. Statistika pravi, da je posiljevalec največkrat moški (peščica žensk, 1,3 odstotka jih je, naj bi posilila otroka ali drugo žensko), star od 31 do 50 let, z nižjo ali srednjo izobrazbo, poročen ali v zunajzakonski zvezi, v času dejanja praviloma ni pijan ali pod vplivom mamil, in je nekdo, ki ga žrtev pozna. »Ponavadi, v skoraj polovici primerov, je intimen znanec žrtve. Gre za partnerja, moža, bivšega partnerja; ljubimca, če hočete. Neznancev je pri sodnih primerih le dobrih trinajst odstotkov.«

Če ni vsa v modricah, ni bilo posilstvo? 

Na sodiščih se vse vrti okrog »sile, objektivno sposobne streti odpor«, ki se je prebila tudi v naslov raziskave, a kaj sploh pomeni »sila, objektivno sposobna streti odpor«? »To je čar in hkrati težava prava – operira z besedami, ki jih laik razume na en način, pravnik pa na drugega. Včasih se to ujame, včasih pa ne,« odgovarja raziskovalka. »Specializiran pravnik s tega področja bi moral približno vedeti, kaj pomenijo. To je citat ne iz ene, temveč iz številnih sodb. Pomeni silo, ki jo zahteva sodišče za to, da reče, da je nekaj posilstvo in ne kaj drugega. Se pravi, s kolikšno močjo mora storilec delovati – ponavadi je to fizična sila, lahko pa tudi grožnja – da stre odpor, ki ga pričakujemo od žrtve. To je osnovna premisa modela prisile, kakršnega imamo zdaj. Da je torej na eni strani sila, na drugi odpor. Do posilstva pride, če je sila večja od odpora. Težava modela prisile pa je, da če odpora ni, potem pravijo, saj sploh ni bila potrebna nobena sila! Vprašanje je, kakšen odpor zahtevamo – model prisile ponavadi zahteva fizični odpor. Če pa žrtev sicer pravi, ne, nočem tega odnosa, a ne stori nič več od tega – če reče samo ne, pa tudi če petkrat reče ne, pa tudi če kriči na vsa pljuča! – če ne naredi nič drugega, po trenutnem modelu in praksi to ne velja za posilstvo.«

Kar verjetno razloži tudi sodbe, ki razbesnijo javnost, ker se ji zdijo odločno premile – pa gre v resnici le za to, da se sodniki in sodnice (teh je več) držijo zakona. »Ena od ugotovitev naše študije je, da sistem dosledno deluje v okvirih, v katerih je postavljen. Vendar ti okviri najbrž niso več čisto ustrezni za današnji čas. Vprašanje, ali so sploh kdaj bili. Ta raziskava je sovpadla s trendom, ki se je začel tudi v svetu, malo z gibanjem #MeToo, malo že tudi prej. Številne države po svetu spreminjajo model – Švedska, Britanija, Nemčija, Avstrija, Hrvaška, Španija, saj ugotavljajo, da ni več skladen s sodobnimi vrednotami. Kazensko pravo je namenjeno varovanju temeljnih vrednot družbe, ki pa se spreminjajo, niso statične. Po mojem mora kazensko pravo temu razvoju slediti.«

Popust za poročene. 

Storilci v nekaterih primerih vendarle dobivajo odpustke, na primer kadar je posiljevalec zakonec ali zunajzakonski partner, ki se nad ženo/partnerko (tudi) spolno izživlja več let: »Na formalni ravni bi po mojem morali to jemati kot več ločenih kaznivih dejanj posilstva. Vprašanje je, ali so zastaralni roki pokriti, ker mora biti prijava podana v določenem času po dogodku. Kar pa v resnici naredijo, je neke vrste popust – ne vem, kako naj temu sicer rečem. Če je ista žrtev, potem to nekako stlačijo v enovito kaznivo dejanje in tudi v tem smislu kaznujejo. Enovito kaznivo dejanje še ne moti zelo, če bi bilo vsaj ustrezno sankcionirano – kar ne pomeni seštevanja, tega v kazenskem pravu ne počnemo, a razpon za kaznovanje je zelo velik in se ga da uporabiti. In naš sistem v resnici nima veliko ekscesnih primerov – vsako posilstvo je grozno, vsako je napačno, zelo ekscesnih primerov pa ni prav veliko. Po tej strani težišče kazni na spodnjem delu spektra razumem. Po drugi strani pa imamo tudi zadeve, h katerim bi se dalo odločneje pristopiti.«

Kratko je relativno. 

Še eno poglavje, ki javnosti dvigne pokrov, so utemeljitve sodb, včasih precej absurdne, o katerih radostno poročajo črne kronike. »Velikokrat delim ogorčenje javnosti, čeprav vem nekaj več o teh stvareh. Večina sodb ima relativno normalne obrazložitve, olajševalne in oteževalne okoliščine so razumljive in sprejemljive. Pri posameznih primerih pa so navedene zelo stereotipne ali zelo neprimerne okoliščine. Na primer z utemeljitvijo, da 'je posilstvo trajalo zelo kratek čas' – kaj je 'kratek čas'? Po eni strani razumem sodišče. Sodnik ima, denimo, hud primer posilstva, pa takih ni prav veliko, ko je posiljevanje trajalo vso noč – tak primer smo imeli, od enajstih zvečer do petih zjutraj na več krajih, na več načinov … Grozljivo kaznivo dejanje! In potem s tem primerja enkratno, preprosto – zelo banaliziram – 'običajno' posilstvo. Razumem, da mora sodnik ta dva primera drugače vrednotiti. To je njegova naloga. A kljub temu se mi zdi napisati, da je 'posilstvo trajalo kratek čas', neustrezno razmejevanje in rangiranje. Prvo posilstvo je zelo hudo, drugo je pa še vedno zelo hudo. In kratek čas z vidika žrtve …  Še nekaj drugih neprimernih utemeljitev je bilo, ena je bila zelo ekscesna, govorila je o tem, da je bil moški dlje brez partnerice in ni imel drugega načina za zadovoljevanje lastne spolne sle, tako nekako. Neprimerno je govoriti in razumeti stvari na tak način. Večina primerov ni takih, daleč od tega, so pa tudi taki. In potem postanejo pravnomočne sodbe. To se mi ne zdi prav. Imamo pa, obratno, tudi primere, ko sodišče zelo jasno in dosledno zavrne kakršnokoli stereotipiziranje, predsodke. Dostikrat jih vpelje obramba v želji, da bi zmanjšala težo ravnanja obtoženca. Do neke mere to razumem, naprej pa ne več. Tudi obramba ima odgovornost, kakšen diskurz uporablja. Imeli smo primere, ko je sodišče na koncu v obrazložitvi reklo, oškodovanka ni taka, kot jo želi prikazati obramba – hoteli so jo prikazati kot promiskuitetno –, in tudi če bi bila, bi bilo to povsem irelevantno za ta primer. Srce mi je zapelo, ko sem to prebrala! Rekla sem si, super, tudi take sodbe imamo! Sodišča, ko pišejo obrazložitve svojih odločitev, bi se morala zavedati, da s tem ne naslavljajo le ozkega kroga naslovnikov, temveč pošiljajo sporočilo širši javnosti. In da morajo biti pri tem previdna. V zvezi s strogostjo kaznovanja pa so bili med primeri, ki smo jih prebrali, posamezni zelo hudi in se mi je zdela sankcija neustrezna, a vsi prav gotovo niso bili taki.«

Večina razume. 

Zdaj se pogovarjamo o tem, da bi dosedanji model prisile spremenili v model soglasja, smo pa izrazito nesoglasni pri tem, ali bi raje uporabili model »ja pomeni ja« ali morda raje onega »ne pomeni ne«. Kateri je boljši? »Oba spadata v t. i. model soglasja. Pri njem nas ne zanima več sila, temveč vprašanje konsenzualnosti odnosa, torej ali sta obe strani v njem prostovoljno. 'Ne pomeni ne' pravi: vse je v redu, dokler ena stran ne reče ne. Takoj ko ena stran reče ne, se je treba ustaviti oziroma vse, kar temu sledi, je kaznivo. Model 'ja pomeni ja' pravi: nič ni v redu, dokler se s tem izrecno ne strinjamo. Torej morata obe strani izrecno vnaprej privoliti v to. Na načelni ravni je ta model verjetno doslednejši, saj onemogoča interpretacije, da vsi lahko počnemo vse, dokler nas nekdo ne ustavi, in zelo jasno postavlja meje človekovi spolni avtonomiji. Po drugi strani ta dva modela nista tako daleč, kot se zdi na prvi pogled. Pri obeh je temeljna izjava volje; privolitev je lahko izrecna, lahko konkludentna (da se razume, da je podano soglasje), in ko govorimo o tem, smo že zelo blizu modelu 'ne pomeni ne'. Model 'ja pomeni ja' ni čisto abstraktna zadeva, ponekod ga karikirajo – češ, zdaj bomo pa pogodbe podpisovali pred spolnim odnosom. Nekateri ameriški kampusi so šli v to smer, ne sicer v pravnem smislu, in so razvili aplikacije, na katerih se oba posnameta pred odnosom in rečeta, ja, se strinjam, kar je pri povprečnem spolnem življenju najbrž neživljenjsko, soglasje z odnosi ponavadi izražamo bolj subtilno. S pravnega vidika pa je to težko normirati, zato se mi zdi bolj življenjski model 'ne pomeni ne', kjer žrtvi, ki je tega sposobna, nalagaš obveznost, ki se mogoče ne zdi prehuda, to pa je, da kadar pride do situacije, ko ne soglaša z ravnanjem, to jasno izrazi. Spet obstaja več možnosti: ali to izrazi z upiranjem, kot je že zdaj, ali verbalno, tako da reče, 'tega nočem', 'ustavi se', ali pa to izrazi tako, da se odmakne in je očitno, da ne soglaša. Ko govorimo abstraktno, se vse to zdi zelo komplicirano, v praksi pa večina zelo jasno ve, kdaj je partner zainteresiran za odnos in kdaj ne, kdaj je dobro, da se ustavi, in kdaj ne. To ni visoka znanost. Ljudje smo ponavadi zelo dobri v tem. Zato je pomembno, da zelo dobro definiramo meje, kdaj to ni v redu. S tega vidika se mi zdi model 'ne pomeni ne' doslednejši – da torej kazensko pravo ne določa, kako moramo ravnati, temveč kako ne smemo.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_jana_13
Zarja Jana
Zarja Jana