Spomnimo, da so občani v Radljah ob Dravi, ki se že več let pritožujejo zaradi neprijetnih vonjav, ki se pri gnojenju na poljih širijo v bližnja naselja, od občine pred kratkim zahtevali sprejetje posebnega odloka, ki bi urejal področje gnojenja. Na občini odloka sicer niso še niti potrdili niti ovrgli, so pa začeli poskusno testirati posebno sredstvo, ki se dodaja gnojevki in naj bi pospešilo njeno razgradnjo. Na izsledke glede uporabe tega čakajo tudi na ptujskem kmetijsko-gozdarskem zavodu, kjer si po besedah direktorja Andreja Reberniška nikakor ne želijo dodatnega dvigovanja prahu pri že tako vse bolj napetem vzdušju med kmeti in ostalo javnostjo.

Vodja sektorja za kmetijsko svetovanje pri KGZS Anton Jagodic je k temu dodal: »Javnost se v bistvu sploh ne zaveda, kako zelo se je kmetijstvo v zadnjem obdobju na področju varstva okolja spremenilo na bolje. Je pa res, da je ključno pravilno gnojenje, pri katerem je treba paziti, da z njim čim manj obremenjujemo naravo. Ljudi danes tudi zanima, zakaj kmetje sploh gnojijo. Dejstvo je, da snovi v naravi krožijo: pri reji živine nastajajo organska gnojila, ki jih je treba gospodarno uporabiti, hkrati pa ta gnojila v kmetijstvu zagotavljajo pomembna hranila.«

Oglje pomaga, a ne dela čudežev

Na govedorejski kmetiji Korent v Črmlji v občini Trnovska vas že dolgo časa gnojevki dodajajo oglje, ki nekoliko pomaga nevtralizirati neprijetne vonjave. »V petih mesecih ga porabimo približno tono, kar nas stane 500 evrov. Oglje je dobro tudi za prebavo prežvekovalcev, poleg zmanjševanja smradu naj bi bilo učinkovito tudi kot lovilec toksinov, česar pa iz svoje prakse ne bi mogel potrditi,« je pojasnil Roman Korent. »Verjamem, da se med nami najde tudi kakšen kmet, ki sosedom nalašč nagaja s polivanjem gnojnice ob neprimernem času, a to je zgolj izjema, saj si tudi ali pa še posebej kmetje želimo, da se vsi, ki bivamo na podeželju, čim bolje razumemo. V našem interesu je, da gre v zrak čim manj amoniaka, a čudežev se pač ne da narediti. Gnojnico zlivam po površinah tik pred dežjem, če je to le mogoče, a žal vedno ni. S cisterno lahko gremo na njive od prvega marca naprej, kar je po moje prepozno, bolje bi bilo že mesec dni prej.«

Ujetniki v svojih hišah

Tudi na vlado prihajajo zahteve o sprejetju prepovedi polivanja kmetijskih površin z gnojnico, saj naj bi bili »prebivalci v okolici takšnih politih površin obsojeni na smrad, komaj dihajo, ne morejo biti na prostem, sušiti perila, prezračevati stanovanj, kar je še posebej problematično za ljudi z boleznimi dihal«. Pridružujejo se predlogi, ki bi organsko gnojenje dovoljevali izključno v dežju, ko je smrad manj moteč in ko se gnojnica prej spere v zemljo, ali samo ob določenih dnevih, predlagatelji pa se pri tem opirajo na 72. člen slovenske ustave, ki govori o tem, da ima vsak pravico do zdravega življenjskega okolja, za katerega skrbi tudi država, saj določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti.

Gnojenje, ko to rastlina potrebuje

Na okoljskem ministrstvu so zatrdili: »Gnojenje kmetijskih površin je opredeljeno v zakonu o varstvu okolja in je dovoljeno pod določenimi pogoji. Zakon na primer določa tudi način skladiščenja gnojil, ob katerih urah in vremenu kmet svoje njive dejansko pognoji, pa je v bistvu stvar njegove dobre volje, saj za to obstajajo samo priporočila. Kljub temu kmetje po svojih njivah ne smejo polivati neomejenih količin gnojnice in gnojevke, prav tako morajo gnojila uporabljati v skladu s potrebami rastlin po hranilih.« Čeprav so torej vonjave zaradi gnojenja z gnojnico za mnoge moteče, zakonodaje, ki bi urejala izključno problematiko smradu, ni, saj se omejitve in prepovedi v zvezi z gnojenjem kmetijskih zemljišč nanašajo samo na varstvo voda in ne na smrad, ki ga pri tem povzročajo.