V izolaciji

Po vnovič pozitivnem testu mlada Slovenka sporoča: "Virus mi je prinesel ogromno skrbi, slabe volje, strahu in žalosti"

R.T.
31. 3. 2020, 08.45
Posodobljeno: 31. 3. 2020, 08.53
Deli članek:

"Virus mi je prinesel ogromno skrbi, slabe volje, strahu in žalosti. Prinesel pa mi je tudi veliko lekcijo. Lekcijo o tem, kdo sem, kakšen je moj odtis na svetu, kaj delim med druge in predvsem o tem, koga imam okoli sebe," je v zadnjem zapisu na blogu sporočila 22-letna Slovenka, ki je sredi marca izvedela, da je okužena s koronavirusom.

Profimedia
Fotografija je simbolična.

O 22-letni Tei, ki je zbolela za covid-19 in o svojem stanju na blogu obvešča bralce in bralke, smo že poročali. Tea je še vedno v samoizolaciji, 26. marca so ji namreč ponovno vzeli bris, test pa je pokazal tisto, česar se je bala. Virus je v njenem telesu še vedno prisoten. "Po prejemu klica zdravnice sem se popolnoma zlomila. Vsakemu družinskemu članu, ki sem ga poklicala, da bi sporočila novice, sem se razjokala po telefonu," je že pred dnevi zapisala 22-letnica. Izvedela je, da jo bodo ponovno testirali v četrtek, mlado dekle pa se medtem v karanteni sooča z različnimi občutki. Težko ji je, ker ob njej ni njenega hišnega ljubljenčka:  "Težko je, saj psu ne moreš razložiti, zakaj se stvari odvijajo tako kot se. Z družino smo se lahko razumno organizirali in vsi vemo, zakaj nimamo stikov. Ne razume zakaj sem doma, pa je ne spustim k sebi". 

Samoizolacija po mnenju psihiatrov načne psihično stanje vsakogar. "Izredno sem naveličana trenutnega stanja. Naveličana postelje, naveličana podstrešja, naveličana konstantnega razmišljanja o tem, kaj smem in kaj ne. Želim si, da bi se zadeva končno nehala. Pa s tem ne mislim samo virusa pri sebi. Spremljam kakšen kaos je nastal po svetu in grozno mi je, ko pomislim, kakšne posledice bodo ostale. Ekonomske, politične, socialne, psihične... Virus na svet vpliva podobno kot na telo. Za določeno obdobje ga ustavi in nas prisili, da se zapremo v hiše. Nato pa sledi dolgo okrevanje," je svoje občutke povzela Tea in včeraj zapisala, da so bili najtežji trenutki okrevanja ravno tisti, ki jih je preživela v bolnišnici: "Res mi je bilo težko. A ker sem videla, da je bilo gospe, ki je z mano delila sobo, še težje, sem se trdno odločila, da se bom potrudila in naredila najino bolniško bivanje čim lažje". 

Tea bo na podstrešju domače hiše, kjer je v samoizolaciji, preživela vsaj še vsaj nekaj dni, do takrat pa sporoča, da nam ne preostane "nič drugega, kot da v tem kaosu najdemo nekakšen smisel".