A ob tem pozabljamo, da je še nekdo, brez katerega bi bilo zelo težko preživeti. Brez poklicnih voznikov, ki prevažajo osnovne in druge dobrine, bi nam trda predla.

Če ne bi bilo njih, bi bile police trgovin prazne; kdo bi namreč dobavljal hrano in druge potrebščine za preživetje? Če ne bi bilo poklicnih voznikov, ki kljub težkim razmeram še vedno delajo, bi sistem transporta odpovedal in pod vprašajem bi bilo marsikaj. Izzivi, s katerimi se srečujejo zdaj, so zahtevni.

Naš sogovornik je povedal, da jih tako stranke kakor znanci, včasih celo družine, nemalokrat diskriminirajo, sploh tiste, ki vozijo v Italijo. »A naj poudarim to; povprečen šofer ima v celem tednu stik kvečjemu s štirimi, petimi osebami, pa še ta je dokaj 'neoseben'. To je veliko manj kot kakšen drugi delavec, ki je zdaj še aktiven.« 

Na svoji poti naletijo na dolge kolone, sploh na državnih mejah, kjer so v veljavi zahtevnejši postopki obravnave ob zagotavljanju varnosti zaradi omejevanja širjenja virusa. Šoferji morajo tako nemalokrat stati v nepregledni gneči tovornjakov po več ur. Soočeni so bili tudi z zaprtjem avtocestnih počivališč, kjer so predtem lahko kupili hrano in pijačo ter uporabili toaletne prostore. Njihov položaj in delovne razmere so se močno poslabšali. Kako se znajdejo in na kakšne ovire še naletijo skozi vsakdan, nam je povedal Andrej Šega, ki je že 15 let poklicni voznik. V zadnjem času veliko vozi tudi v Italiji, kjer so razmere zaradi koronavirusa najhujše v Evropi.

Z njimi ravnajo, kot da imajo virus

Pravi, da je po eni strani trenutno, saj so ceste občutno bolj prazne, prijetneje voziti, po drugi strani pa jih na poti čaka nemalo izzivov, tudi presenečenj. Med drugim se zgodi, da jim, ko so že skoraj na cilju, odpovedo pot; stranke, podjetja, kamor so namenjeni s tovorom, namreč zaprejo vrata, kar pomeni, da se lahko samo obrnejo nazaj proti domu. »Sicer pa vsi, s katerimi imaš stik, s tabo ravnajo, kot da si okužen. Osebna zaščitna oprema je obvezna že skorajda povsod, tudi temperaturo merijo že bolj ali manj vsa podjetja, kamor dovažamo ali odvažamo. Prej so nas tam še pustili v toaletne prostore, zdaj tega ni več, tudi v pisarne ne hodimo več,« nam je povedal.

Pojasnil nam je še, da morajo, sploh ko vozijo na področja, ki so v karanteni, tako imenovane rdeče cone, vložiti kar precej dodatnega truda pri načrtovanju poti, obvozov, »saj so alternative mnogo daljše ali pa neprimerne za kamione,« opisuje Šega. Zaradi koronavirusa sicer še ne občuti posledici pri delu, niti pri plači. Pravi, da o prihodnosti raje ne razmišlja, saj ga skrbi, če se bodo zadeve še naprej zaostrovale, kako bo opravljal svoje delo.

Posledice bi bile težke

Vsekakor pa do zdaj ni razmišljal, da bi zaradi realne grožnje osebnemu zdravju in posredno zdravju svojih bližnjih prenehal delati. »Sem še šofer stare šole in morda je to ključno, da na delo, ki ga opravljam, gledam z drugimi očmi; tudi kot na poslanstvo. Morda me vodi tudi zavedanje, da če se cestni tovorni promet povsem ustavi, se ustavi vse in takrat bo koronavirus v primerjavi s krizo, ki bi sledila, le blažji nahod. Nam šoferjem je povsem jasno, kakšne so lahko posledice nedostavljenega tovora. Kajti vse, kar za potrošnike predstavlja svež kruh, meso, mleko ... je za nas zgolj tovor. Tovor, ki mora ob določenem terminu prispeti na določen kraj, ne glede na zastoje, sneg ali konec koncev, glede na epidemijo.«

kolona
A.Š.
Če ne bi bilo poklicnih voznikov, ki kljub zahtevnim razmeram še vedno delajo, bi sistem transporta odpovedal in pod vprašajem bi bilo marsikaj.

Šoferjeva žena pravi …

»Nimajo več dostopa do stranišč, nimajo se kje prhati, zaprli so vse menze ob avtocesti, tako so njihova prehrana paštete, mesni narezki, ribe v konzervi, star kruh. Od doma si vzamejo hrano, ki jo skuhajo in nato zamrznejo, in to si morajo razporediti čez cel teden,« je v eni izmed skupin na facebooku, v kateri se povezujejo poklicni vozniki in njihovi bližnji, zapisala Anja Š., žena enega izmed kamionistov.

Pravi, da večkrat na dan posluša pohvale, namenjene zdravnikom, medicinskim sestram, reševalcem, civilni zaščiti, gasilcem, policiji, in »res, kapo dol«. Obenem pa je v zapisu poudarila, da ne sliši, »da bi se kdo spomnil na uboge šoferje, ki polnijo skladišča s prehrano, higienskimi potrebščinami in vsem ostalim, kar potrebujemo, da naša življenja potekajo čim bolj normalno. Vi ste naši heroji in hvala vam«.