Njeno izpoved objavljamo v celoti:

"Sem Joži B. Nič pametnega nimam povedati o sebi. Kmečka deklina z malo bolj redkimi zobmi, pa malo bolj buckasta. Mama je vedno rekla, da imamo pač take kosti v naši familiji. Tudi ona je bila bolj buckasta. Ata jo je zaradi tega velikokrat špikal, da je debelajsa.

Nisem bila ravno kšajtne glave. Rada sem se potepala, pa kdaj kako uro prešpricala. Sem pa rada imela zemljepis in vse tiste daljne dežele. Takrat so bili tudi drugi časi. Vojna pa to. Takrat res ni bilo luštno. Ampak so vsi govorili, da tako mora bit. Težek čas je bil. Še debelajse smo šlangarce postale. Delala sem, kar je naneslo. Malo v trgovinah, pa šivala, rožne vence pletla. Kaj pa češ, če nisi ravno za šolnika bil?

Moža dolgo nisem dobila, so imeli vedno raje bolj sloke ženščine. Pa sem enega luštnega ujagala, ko sem že čez 24 jih imela, tam v vasi na nedeljskem sejmu. Nov je bil. Na veliko kavo s smetano me je peljal, sva se smejala, ko sem brke imela od smetane, nič ni rekel, da sem prebuckasta. So mu bile všeč take bolj okrogle tam zgoraj. Rada sva se videla, mi je obljubljal, da me naredi za ornk ženo. Pa saj veste, da je moškim samo do ene stvari ...  No, pa sem zanosila. Kaj hitro, ko je zvedel, jo je podurhal. Pravi je bil, ja.

Ena usta sem že še nahranila, dvoje pa ... Pa sem si rekla, Joži, zdaj vsaj ne boš sama.

Antonija se je rodila prej, so rekli, da je shiranček. So se mi sestre smejale. Taka debelajsa, pa shirančka rodi. Ampak sem jo rada imela, Toniko mojo. Ljudje so radi govorili, da je hudičev gajst, pa da se je mati zgonila, pa pankrta rodila.

Bila so to kar gajstna leta. Na začetku je še šlo, ko sem mleko imela, pa je bila še mali pimžek. Sem jo vzela v skladišče, pa sem šivala, ona pa spala. Za nekaj hrane sva dobili.

Tonika je rasla gor, vsak mesec ji je bil gvant premali. Sva parali in šivali. Rasla je kot kopriva. Jedla je pa bolj malo. Za varuško nisem imela, soseda pa pankrta ni hotela mirkat. Nekaj sem delala od doma, za par litrov mleka, za kak kos klobase. Ko je šla v šolo, sva neke pakete dobivali. Moko, riž pa žgance. Vsaj lačna ni bila. Ampak je bila v šoli po meni. Ni bila kšajt. Nikakor ni naredila. Komaj je osnovko končala. So rekli, da je počasne pameti.

Sem ji zrihtala šiht pri eni šivilji, tam, kjer sem jaz delala. Pa ji ni šlo. Prsti je niso ubogali. Sem dolgo še za njo delala, sem domov nosila, da sem za njo popravila, da je ne bi vrgli. Otrok je le moral jesti. Takrat sva vsaj vsaka svoj paket hrane dobili, pa kako cunjo. Ampak kaj ko so se nama režali. So še vedno po vasi govorili, »prav ji je, pa naj strada, če se je okrog gonila«.

Ne vem, kje je tudi ona ujagala tega čuneka. Samo gledala sem, ko se je v lička zredila, 25 jih je imela. Pa v trebuh. Sem ji rekla – Tonika, do zadnjega mu ne povej. Da ne boš tudi ti imela pankrta.

Tisti dan, ko bi mu morala reči, je dolgo ni bilo. Srečna sem bila. Očitno jo bo vzel. Ampak je minilo jutro. Pa dan. Pa še en. Ni poklicala. Niti po ščetko ni prišla.

Čez par dni sem telegram dobila. V bolnišnici je bila. Jo je malo okrog kepe njen dragi, mi je kasneje rekel dohtar. Tonika moja, tako mala, drobna je ležala. Modra, vijolična. V očki je imela kri. So pa rešili malo pankrtico. Vanja jo je klicala ... Vani.

Vsak dan sem hodila k njima. Tonika je malo govorila. Samo Vani je stiskala k sebi. So rekli, da ima čeljust zlomljeno. Nikoli ni več prav govorila, tudi mislila je bolj počasi. Je vedno rekla, »lej, mamka, grda sem«. Sem ji govorila, da ni. Domov smo šle po kakem mesecu. Vani je bila mičkena. Sem jo hranila. Je Tonika spala, spala. Jokala. Moja Tonika.

Vani pa ni preživela zime. Niti za mali nagrobnik nisva imeli. Samo za nageljček in en bogi križek.

Tonika ni bila nikoli več prava. Ni se smejala. Samo šivat se je naučila. Samo šiva. Pa na grobek hodiva. Sveče so drage. Ampak za Vani morajo vedno goreti. Da ji je toplo.

Jaz jih imam zdaj 86, Tonika 62. Jaz imam 300 evrov penzije. Malo več. Tonika zasluži na črno kakih 350 evrov. Dava za kurjavo, pa vodo, smeti, pa neke položnice kakih 300 evrov na mesec. Pa nama ostane, za jesti imava. Pa pakete dobivava, pa je. Mala je najina sobica, ampak gre.

Za arcnije pa ne zapravljava. Jaz pač ne vzamem v lekarni, če je za doplačat. Raje šparam. Si niti pomaranč ne kupim, pa so menda zdrave za stare. Šparam za moj grobek, ko me vzame Peter k sebi, da ne bom Toniki na grbi. Kako bo reva plačala?

P. S.:

Dva odstotka upokojencev ne izpolnjuje pogojev (niso pridobili pravice do starostne ali invalidske pokojnine) in zato niso upravičeni do minimalno zagotovljene pokojnine, prav tako ne do socialnih dodatkov. Izbrisani so. 

Za Joži in Toniko nam je povedala soseda, ko je opazila, da se nabirajo položnice. Joži smo uredili varstveni dodatek, Toniki pa invalidske pogoje. Živeli sta v garsonjeri. Sedaj živita v enoinpolsobnem stanovanju, kjer je dostop z dvigalom, obratovalni stroški so nižji in vsak dan prejemata tople obroke. Slučajno smo ga našli, oddajala ga je vnukinja, ki je morala dati babico v dom.

Tudi zdravstveno zavarovanje imata sedaj, menjava okolja jima je dobro dela. Najemodajalka pa pravi, da ima sedaj kar tri babice.

Gajstni punci za paketkte #projektVida pridno šivata obeske iz blaga.

V naslednjem mesecu pa nam bo ob podpori dobrih ljudi le uspelo postaviti tudi lep nagrobnik za malo Vani. Svečke pa smo zamenjali za eko večne lučke".

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.