Zbogom, smreka!

Kako ohraniti našo deželo zeleno? "Česa takega v slovenskem gozdarstvu ne pomnimo"

Renata Ucman / Revija Zarja Jana
23. 3. 2020, 06.53
Posodobljeno: 23. 3. 2020, 07.55
Deli članek:

Slovenske gozdove, zeleni ponos Slovenije, vse močneje ogrožajo številne spremembe: močni vetrolomi, kakršnim smo bili priča zadnje dni, povišane temperature, poletna suša in napadi škodljivcev.

PGD Črna na Koroškem
Vetrolom na Koroškem je novembra 2018 poškodoval približno 20.000 kubikov dreves.

V ujmah je najbolj prizadeta smreka – jo bodo močni vetrovi, suša in podlubniki dokončno izgnali iz nižin? Mestna središča so čedalje bolj pregreta, zato bo v mestih nujno treba zamenjati vrste dreves! Ker bodo vremenske ujme tudi v prihodnje, smo strokovnjake povprašali za rešitve, kako ohraniti našo deželo zeleno.

O tem se premalo govori

»Podnebne spremembe že močno vplivajo na naše gozdove in žal se o tem premalo govori. Vplivi so številni, neposredni in posredni, skoraj vsi pa so zelo slabi. Vetrolomi so pogostejši in obsežnejši, poletne suše tudi v gozdu, vročinski valovi povzročajo temperaturni stres, vse očitnejši so napadi škodljivcev, še zlasti žuželk, ki jim čedalje toplejše vreme izjemno ustreza. Tudi močni nalivi in dolgotrajne padavine lahko tako razmočijo tla, da potem vetrolomi naredijo še večjo škodo. Če k temu dodamo še žled, ki sicer ni v neposredni povezavi s spreminjanjem podnebja, se slovenskemu gozdu ne piše dobro. S podobnimi težavami se srečujejo tudi v sosednjih državah, zelo je, na primer, prizadeta sosednja Benečija,« je povedala klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Bobo
Lubadarju prija smreka.

Žled, podlubniki, nato še vetrolom

»V zadnjih letih se je slovensko gozdarstvo soočilo z velikimi posledicami ujm. Februarja 2014 je več kot polovico slovenskih gozdov prizadel katastrofalen žled, ki je z več kot devetimi milijoni kubičnih metrov poškodovanega drevja največja zabeležena naravna ujma v slovenskih gozdovih nasploh. V letih 2015, 2016 in 2017 so se nato močno razmnožili podlubniki in poškodovali dodatnih 6,5 milijona kubičnih metrov večinoma smreke. Tudi česa takega v slovenskem gozdarstvu ne pomnimo. Decembra 2017 je slovenske gozdove prizadel še vetrolom. Takega obsega poškodb v slovenskih gozdovih zaradi vetra doslej ni bilo.«

Takih vetrolomov nismo vajeni

»Vetrolomov velikih obsegov doslej nismo bili vajeni. Presenečenje je bil že tisti leta 2008, ki je podrl okoli 500.000 kubičnih metrov na območju Črnivca in v severnem delu Ljubljanske kotline. Najhujše je prišlo decembra 2017. Vetrolom je bil posledica močnega vetra v kombinaciji z veliko padavinami, ki so namočile in razmehčale tla. Poškodbe so bile zato še obsežnejše. V vetrolomu je bila močneje poškodovana ena petina slovenskih gozdov ali skupno 2,2 milijona kubičnih metrov drevja, večinoma iglavcev, 90 odstotkov, najbolj pa gozdovi na Kočevskem, Notranjskem ter Koroškem. Tudi oktobra leta 2018 smo imeli znova vetrolom, ki ni bil tako usoden. Letos pa že dva dogodka, na Gorenjskem in Štajerskem.«

Marina Vrbnjak
Matjaž Mastnak: »V Sloveniji je smreka gorsko drevo in je bila v nižine naseljena iz človeške pogoltnosti. Vendar v nižinah rastejo smreke drugače kot v gorah in so lahek plen vetra, snega ter lubadarja.«

Veter najbolj poškoduje smreke

»Večinoma je najbolj poškodovana res smreka, prizadeta je lahko tudi jelka. Med listavci po oceni prevladujejo poškodovane bukve. Najbolj so smreke poškodovane na izpostavljenih legah, na zunanjem gozdnem robu, ob gozdnih koridorjih in tudi na notranjem gozdnem robu prej razgaljenih površin. Smreko bo zato sčasoma nasledila druga vrsta, najverjetneje listavci. Ampak to bodo hude spremembe, saj ne bodo postopne in naša generacija bo priča samo izgubljeni lepoti gozda.«

Ujm ne bo manj

»Vremenski vzorci so že drugačni in mednje spadajo tudi pogostejši ekstremni vetrovi, ki jih pri nas nismo navajeni. Slovenija sicer leži za Alpami, ki nas ščitijo pred močnimi zahodnimi vetrovi, a zaradi višjih temperatur so prehodi front vedno nevarnejši za nastanek neurij. Žal lahko pričakujemo podobne ujme tudi vnaprej. Na to klimatologi opozarjamo že dvajset let, pa nas ljudje preprosto preslišijo. Da o politiki sploh ne govorim. Podnebne spremembe bi morali jemati skrajno resno. In to vsi, ne le gozdarji. Nedopustno je, da del politike podnebne spremembe celo zanika,« je bila  kritična prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Bobo
Žled februarja 2014.

Sto let, da bo Arboretum spet enak!

Matjaž Mastnak, inženir gozdarstva in strokovnjak iz Arboretuma Volčji Potok: »Ujme v preteklih letih so bile uničujoče za drevesni fond Arboretuma Volčji Potok. Orkanski veter leta 2008 je uničil 80 odstotkov iglavcev v ravninskem delu Arboretuma, žled 2014 pa se je znesel nad listavci. Le nekaj manj škode je povzročil moker sneg, ki je padel 26. aprila 2016 na že ozelenjene krošnje. Sedanje stanje gozda v Arboretumu je žalostno. V skladu z doktrino sonaravnega gospodarjenja smo pustili, da se je na večini površine nova generacija dreves nasemenila sama. Le eno površino, kje je bilo uničenje po žledu popolno, smo pogozdili. V manj kot desetih letih se je videz Arboretuma zaradi vseh teh ujem spremenil. Da bodo na novo posajena drevesa dosegla višino porušenih, bo moralo miniti od 60 do sto let!«

Morilec v tropskih nočeh 

»Po vročinskih valovih v slovenskih gozdovih postajajo problem nove bolezni, denimo pooglenelost cera in pooglenitev bukve. Povzročitelj slednje je čisto prijazen prebivalec bukev, dokler se ne pojavijo tropske noči – takrat postane morilec. Z boleznimi z drugih kontinentov že imamo izkušnje, ki so, denimo, kostanj in veliki jesen v naših gozdovih zdesetkale. Bojimo se novice, kdaj se bosta azijski in kitajski kozliček pojavila v Sloveniji. Nove bolezni in škodljivci niso posledica podnebnih sprememb, vendar te stopnjujejo neugodne učinke nepovabljenih organizmov. Sam menim, da ima slovenski gozd dovolj regeneracijske moči, da se bo obnavljal. A pred gozdarsko stroko je veliko tuhtanja in poskušanja, kako gospodariti z gozdom v spremenjenih razmerah,« pravi Mastnak.

Zamenjati bo treba drevesa v mestih

»Kar se tiče parkov in dreves v mestih, je položaj znatno slabši kot v gozdovih. Mestna središča so namreč pregreta. Kopičenje betona in asfalta, polne ceste avtomobilov in nenadoma samoumevnih klimatskih naprav, ki bruhajo toploto na ulico, je naredilo svoje. Že zdaj sta središči Ljubljane in Maribora poleti sredi dneva za štiri stopinje Celzija bolj vroči od okolice. Meteorologi nam za obdobje dvajsetih let napovedujejo še za dve stopinji višjo srednjo letno temperaturo v Sloveniji. Vročinski valovi bodo samoumevni. Drevesa v mestnih središčih bodo v takih razmerah odpovedovala drugo za drugim. Treba bo zamenjati vrste ter spremeniti način sajenja in odnos do dreves. Ta so edino sredstvo, da bo življenje v mestih znosnejše. Mesta v Nemčiji in Franciji imajo načrte za ozelenjevanja sedaj tlakovanih, asfaltiranih površin, in to že tudi delajo. Pri nas smo, žal, prav provincialno za časom. Župani se v središčih mest kitijo z novo tlakovanimi, še pred nekaj meseci zelenimi površinami. Sajenje drevja na periferiji ne more nadomestiti uničevanja zelenih površin v središču mesta, kjer morajo meščani živeti na asfaltu in tlaku brez zelene sence. V Arboretumu Volčji Potok načrtujemo saditev novih sort in selekcij dreves, ki jih tuje raziskave priporočajo za klimatsko spremenjena mesta. Treba jih je spoznati in preveriti, ali bodo uporabne v naših razmerah. Domoljubni romanticizem, češ da bomo z domačimi drevesnimi vrstami ozelenjevali razbeljena mestna središča, je nerealen. Ni dovolj, da drevo ostane živo, mora tudi dobro uspevati in v čim krajšem času ponuditi tisto, kar od njega pričakujemo.«

Ogroženi smrekovi gozdovi

Kristina Sever, svetovalka v Službi za gojenje gozdov Zavoda za gozdove Slovenije: »Smreka je pri nas najbolj prizadeta drevesna vrsta in smrekovi gozdovi so ogroženi na vseh rastiščih, kjer smreka ni avtohtona. Ker je pri nas avtohtona samo v višjih legah in ne v nižini, je torej ogrožena skoraj v vsej državi. V nižinah so jo večinoma sadili zaradi njene ekonomske vrednosti in hitre rasti. Vendar se relativno dobro počuti tudi na nižinskih rastiščih in se tudi uspešno naravno pomlajuje. Problem pri smreki je njena občutljivost za sušo in nestabilnost zaradi plitvih korenin. Neprestana grožnja so tudi smrekovi podlubniki. Rešitev je v prilagajanju drevesne sestave gozdov. Želimo predvsem zmanjšati delež smreke in ga nadomestiti z drugimi avtohtonimi drevesnimi vrstami. Bukev je prilagodljivejša, ponekod dobro uspevajo hrasti, ki dosegajo visoke cene na trgu.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica Zarja Jana 11