Nagrade in priznanja je začel dobivati po osemdesetem, Italija ga je odkrila, ko je imel skoraj sto let, pa čeprav je bil od konca prve svetovne vojne njen državljan. Še nikoli pa ni bil tako slaven, kot je zdaj, v 107. letu. Še zmeraj piše, javno nastopa (čeprav bi raje, da bi ljudje brali njegove knjige, namesto da ga vlačijo pred kamere), pripisovali so mu celo poroko, britanski BBC pa je ravnokar o njem posnel dokumentarec, ki je vzbudil veliko pozornosti v svetu. Kdo je ta mož, ki ga predvsem italijanska publika pozna po znamenitem uvodnem stavku: »Ampak najprej se bomo pogovorili o fašizmu!«
Letos mineva sto let, kar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, prelepo palačo Maksa Fabianija, ki je doživela slovesno otvoritev leta 1904, v njej pa je bil poleg gledališča, knjižnice, hranilnice in hotela tudi prostor za številne druge dejavnosti tržaških rojakov. Svetovljanski Trst je bil takrat največje slovensko mesto, več nas je bilo tam kot v Ljubljani.
Življenje je lepo
13. julija 1920 so fašisti napadli in požgali Narodni dom, tudi pred očmi takrat sedemletnega Borisa Pahorja. Prizor ga je zaznamoval za večno in je hkrati pomenil konec razigranega otroštva. Fašizem se je rodil v Trstu in se od tam razširil drugam po državi, pripoveduje Pahor Italijanom, ki nenehno omenjajo fojbe, vse drugo pa bi kar pometli pod preprogo. A jim ne pusti. Če bo treba, je pripravljen živeti še toliko časa, da bo razsvetlil še koga, ki misli, da so bila taborišča počitniški domovi, da holokavsta sploh ni bilo in da sodobni vzpon agresivnega desničarstva ni nevaren, da pač sodi v običajen »razvoj« demokratične družbe. Pri svojih 106 letih je dočakal, da je prišla k njemu na Kontovel ekipa britanske BBC, dokumentarec je posnel kreativni direktor Alan Yentob, ki je na Nekropolo naletel slučajno, in ko je slišal, da je avtor najstarejši še živeči taboriščnik, je bila odločitev sprejeta zelo hitro. Pahorjevo pripoved, podprto s številnimi arhivskimi posnetki, so si Britanci ogledali te dni, dokumentarec ima naslov Mož, ki je preveč vedel in ga še žal ni mogoče poiskati na spletu. Film je povzročil veliko zgrožene osuplosti, Nekropolo v angleščini so pri priči ponatisnili, toliko zanimanja je bilo. Očitno je odveč vprašanje, ali je lahko življenje tudi pri skoraj 107 letih še lepo, čeprav si ves suhcen in je včasih treba sesti na voziček, ker noge nočejo obogati. Spomnim se ga, ko se je že bližal stotim, kako smo včasih korakali po tržaških ulicah in se pomenkovali na poti na kakšno prireditev, njegov korak ni bil nič manj strumen kot naš, pa smo bili nekateri skoraj pol mlajši.
Nekropola
Čeprav je Pahorjev literarni opus obširen in najbrž sploh še ni zaključen, se največ govori in piše o Nekropoli. Ste jo prebrali? Sama sem bila med tistimi, ki so dolgo odlašali, potem pa sem jo nekega dne kupila v slovenski knjigarni v Trstu, kje so predstavljali pisateljevo najnovejšo knjigo. In mi ni dala miru. Pred osmimi leti smo v manjši družbi obiskali taborišče Struthof v francoskih Vogezih, kjer se je Boris Pahor boril za življenje med januarjem in septembrom leta 1944. Bil je pripadnik OF in domobranci so ga predali gestapu, to je predzgodba v najkrajši inačici. Taborišče je bilo za nacistične razmere majhno, tam je bivalo 52.000 jetnikov, od tega jih je pol umrlo. Tam so bili zato, ker je blizu kamnolom z granitom, ki ga je Hitler potreboval za svojo megalomansko prenovo Berlina. Pahorju ni bilo treba tako kot drugim sestradanim taboriščnikom nositi v vrečah granita na vozičke, ker so ga uporabili za tolmača taboriščnemu zdravniku in za nosača trupel pred krematorij. Pod taboriščem je bila vila z bazenom, kjer so se sproščali taboriščni krvniki, vodo za prhanje in pranje pa so greli kar s sežiganjem pokojnikov. Pahor ni mogel pozabiti ugodja, ko so jih ob prihodu strpali v kopalnice in oblili z vročo vodo, da bi pobili uši in drugo nesnago, ampak kaj ko so jih že naslednji hip nagnali gole na sneg … Opisi, kako boj za preživetje pomete z vsemi znamenji človečnosti, so strašljivi. Smrt svojega sojetnika so zamolčali, da so lahko dobili njegov borni obrok in si ga razdelili. Judov v tem taborišču ni bilo, razen ko so jih pripeljali kakšnih sto, jih pri priči pokončali in očistili njihove kosti, saj so jih potrebovali za zbirko okostnjakov. Iz posamičnih utrinkov, ki so na trenutke ironični in humorni, si bralec sestavi celoto, ki mu dolgo ne pusti spati.
Septembra 1944 so Nemci jetnike, kolikor jih je še bilo živih, preselili v nemška taborišča, zavezniki so našli Struthof prazen. In čeprav je bilo tudi v drugih taboriščih grozljivo, so bili Pahorju prav prizori iz tega taborišča motiv za Nekropolo. Knjiga je izšla leta 1967, avtor je pred tem obiskal taborišče dvakrat, dve in štiri leta pred izidom. S fičkom in taborniško opremo. Pomešal se je med obiskovalce, ki so poslušali pripoved vodnika, izvedel je celo kaj novega, toda nihče med njimi ni tako kot on podoživljal strahot, ki so se tam dogajale.
Danes je Struthof urejeno grobišče in muzej, delno na prostem, delno v velikanski sodobni zgradbi. Veliko obiskovalcev prihaja tja od povsod, vse pa že od daleč pozdravi bel spomenik v obliki plamenice in vešala, na katerih so javno obešali pobegle zapornike. Druge so natikali kar na kavlje pod nekim napuščem.
Zakaj tako pozno?
Zakaj smo o Nekropoli pa tudi o drugih Pahorjevih delih vedeli tako malo, razen seveda ljudje iz stroke in tisti, ki so se bolj posvečali zamejstvu? Boris Pahor je bil vedno sam svoj, kar v razmerah, ko se ljudje delijo predvsem na vaše in naše, ni ravno primerjalna prednost. Občudoval je Edvarda Kocbeka in iz njegove poetike tudi diplomiral, kar pet let ga je prepričeval, naj pove, kar ve o povojnih pobojih domobrancev. Za narodovo duševno zdravje je namreč treba povedati in soočiti vse. Intervju, ki je izšel v posebni brošuri leta 1975, s Kocbekom se je pogovarjal Boris Pahor, sodeloval pa je tudi pisatelj Alojz Rebula, je povzročil vihar, čeprav sta pri tem sodelovala dva soustanovitelja OF in najbolj prepričani antifašist na svetu – Boris Pahor. Pahor potem nekaj let ni smel v Slovenijo.
Nekropolo so prevajali v tuje jezike, vzbudila je pozornost, kakšnega množičnega navdušenja pa ravno ne, čeprav je bil Pahor kar nekajkrat predlagan za Nobelovo nagrado. Italijanskim založnikom je bil tekst sicer »všeč«, ampak čas za objavo ni bil nikoli primeren. Francosko-slovenski filozof in Pahorjev prijatelj se je domislil, da je treba Nekropolo najprej popularizirati v Franciji, kar bo dovolj velik pritisk na italijanske založnike. Tako je tudi bilo. Pahor, ki govori tekoče francosko, je očaral Francoze, ki večinoma sploh niso vedeli, da so bila na njihovem ozemlju koncentracijska taborišča.
Tega niso vedeli niti Italijani oziroma niso priznali. Gonars (kjer so umirali tudi Slovenci) je bil počitniško naselje, je pred leti blebetal eden od neofašistov. Takoj po kapitulaciji Italije so taborišče zravnali z zemljo in tam postavili vrtec. Če hočeš danes obiskati ta kraj groze, najdeš spomenik na sredi mestnega pokopališča (prej moraš vprašati, kje sploh je, in mnogi meščani tegane vedo), je pa res, da na pokopališkem zidu piše v nekaj jezikih, tudi v slovenskem, kaj se je tam dogajalo.
Pogovorimo se o fojbah
Potem ko je Nekropola dvignila veliko pozornosti v Franciji, jo je morala objaviti tudi Italija, ki svoje medvojne grehe skrbno pometa pod preprogo (poročilo mešane meddržavne komisije o fojbah v Italiji ni bilo nikoli objavljeno, ker ne potrjuje trditev o množici italijanskih žrtev, ki da so jih pobili slovenski barbari). Spomnim se intervjuja na prvem kanalu italijanske državne televizije (2007), voditelj je bil izjemno spoštljiv, Pahor pa sijajen. Po tistem se je šele prav začelo – gostoval je v neštetih oddajah in predaval na množici šol. Pritoževal se je, da je leta 2012, malo pred svojim stotim rojstnim dnem, obredel več kot sto predavalnic in studiev in zmeraj so se nastopi začeli takole – pogovorimo se o fojbah. In zmeraj znova je Pahor prevzel vajeti v svoje roke – bomo govorili o fojbah, ampak najprej se pogovorimo o fašizmu!
Kako doživiš sto šest let
Večkrat ga sprašujejo, ali je pričakoval, da bo živel tako dolgo, in pravi, da ne. S tem se pravzaprav ni ukvarjal, ko namreč doživiš toliko tujih smrti in si tudi sam na robu prestopa na ono stran, te takšna vprašanja ne obsedajo. Minljivosti se je začel zavedati šele, ko je začel izgubljati svojo zvesto življenjsko sopotnico Rado, sicer sestro narodnega heroja Janka Premrla Vojka. V svojih dnevniških zapisih (Knjiga o Radi) pojasnjuje in se tudi opravičuje za številne prevare, ki jih je doživela in preživela. Pisatelj se opravičuje, češ da se kot mlad moški ni mogel izživeti, zato se mu je dogodila druga puberteta. Potrpežljiva Rada, literarno nadarjena učiteljica in novinarka, je zaradi uporniškega moža večkrat nastradala, tudi iz službe so jo vrgli. Njegove stranpoti k mladenkam je komentirala približno takole – kot se vname, se tudi ohladi. Je pač vedela, da jo spoštuje in ima rad. Najbrž bi težko našli še kakšen takšen par.
Danes živi Boris Pahor v svoji hiši na pobočju Kontovela nad Trstom in zanj ponoči in podnevi skrbi Vera Radić, »njegova Bosanka«, kot ji ljubkovalno pravi. Vidite jo na vseh posnetkih s prireditev, kjer nastopa Boris Pahor, posadi ga na stol, mu ponudi kozarec vode ali z dežnikom poskrbi, da ima senco, če je prireditev na prostem. Kot molčeči angel, ki pazi, da je vse prav. Ko je pisatelj praznoval 106. rojstni dan, se je na veliko govorilo in pisalo, da se bo z njo poročil. Zgodbice o tem, kako bo vse svoje premoženje zapustil svoji negovalki, so bile logične. Spet je imel razlog, da se je razjezil. Svoje premoženje je že zdavnaj razdelil, kot se za razumnega očeta in dedka spodobi, je pa res, da bi rad nekako poskrbel tudi za Vero, da ne bo po njegovi smrti brez vsega. Kaj je tu tako nerazumljivega? Brez nje ne bi s tako jasno glavo živel tako dolgo, to je menda jasno. Hči živi s svojim možem v bližini, sin živi z družino v Gorici, nihče torej ne more biti z njim podnevi in ponoči.
Včasih se kdo obregne, češ – pustite ga že enkrat pri miru in ga ne vlačite pred kamere, saj je že vse povedal. Ampak dokler bo kdo še hotel kaj pametnega vprašati, bo pač odgovoril, če bo mogel.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
