Zaradi premajhnega števila zaposlenih »nastajajo kršitve predvsem na področju delovnega časa, na področju počitkov, nespoštovanje odločb Zpiza in kršitev pravic delavcev invalidov, mobing in tako dalje. Veliko kršitev nastaja tudi na področju neplačevanja presežnih ur in neplačevanja regresa za letni dopust,« poudarja Črnčečeva.
V sindikatu opažajo, da delavci v gostinstvu s svojimi pravicami praviloma niso seznanjeni. »Ne vedo za pravice, ki izhajajo iz kolektivne pogodbe dejavnosti, podjetniške kolektivne pogodbe, ZDR-1 ali pravice, ki izhajajo iz različnih aktov delodajalca. Največje pomanjkanje znanja o pravicah zaznavamo predvsem pri delavcih, ki prihajajo iz bivših republik Jugoslavije ali iz drugih tujih držav. Tisti, ki pa so seznanjeni s pravicami, pa te tudi uveljavljajo ali sami ali s pomočjo sindikata,« pojasnjuje Črnčečeva.
Nadur ni, so le presežne ure
Kolektivna pogodba v gostinstvu nadalje ne pozna pojma nadur, temveč tako imenovane presežne ure, »ki nastajajo in se kopičijo predvsem iz razloga pomanjkanja kadra in ki jih delavci iz tega razloga večinoma tudi ne morejo izkoristiti«.
»Nekaterim delavcem ni pomembno, koliko ur delajo, temveč kalkulirajo, da bodo tako tudi več zaslužili. Seveda se dogovarjajo o tem z delodajalcem, ki jim omogoči, da lahko delajo, čeprav se zavedajo, da kršijo delovni čas delavca in njegov počitek. Ponekod pa se tudi pritiska na zaposlene, da delajo več. Veste, kjer ni tožnika, ni sodnika,« ocenjuje Črnčečeva.
Črnčečeva pa predvsem med manjšimi delodajalci – manjši hoteli, gostilne, kafiči, opaža, da delodajalci zaposlene pogosto prepričujejo, da so del nekakšne družine, in ne podjetja s poslovno logiko. Veliko zaposlenih je prekarcev in takšnih s pogodbami za določen čas, ki so sklenjene za štiri ure dnevno, delajo pa po 10 in več ur na dan. »Poleg plače, pa še kak evro v kuverti … Vse te pogoje, prepričevanja, delavec sprejme, da dobi mesečno vsaj približno 'spodobno plačo' s katero lahko shaja do naslednje plače,« zaključuje Črnčečeva.
