v vinograd hodi od malih nog

Vinogradnik iz Dobruške vasi: "Frankinja je zame poseben izziv"

L. Marklej / Dolenjski list
25. 2. 2020, 06.55
Posodobljeno: 25. 2. 2020, 15.05
Deli članek:

Marko Kirar iz Dobruške vasi v vinograd hodi od malih nog. Na živinorejski kmetiji so imeli pri hiši vinograd na Vinjem Vrhu, in oče Marjan, navdušen vinogradnik ter vrsto let tudi predsednik Društva vinogradnikov Škocjan, je tako sina kot hčerko vedno jemal s seboj, da sta mu pomagala, kolikor sta pač zmogla za svoja leta. Zato ne čudi, da se je Marko tudi pozneje, ko je prevzel domačo kmetijo, s posebno skrbjo posvečal vinogradništvu, ga razvijal in se trudil, zato je danes eden boljših v škocjanskem društvu in sploh na dolenjskem koncu.

dl
Marko Kirar z modro frankinjo, domačimi klobasami in kruhom iz vinskih droži – vse njegovo delo Ljubezen do vina dokazuje tako, da ne pije piva.

Ko sta se z ženo Nado pred dvajsetimi leti vzela, so Kirarjevi v hlevu nekaj časa še imeli krave in oddajali mleko, nato so se preusmerili v rejo bikov, zdaj pa imajo le še prašiče za lastno gospodinjstvo. »Vse ob službi kljub pomoči staršev enostavno ni šlo in tako smo opustili živinorejo ter se preusmerili v vinogradništvo,« pojasni Marko. Vinograde z okrog dva tisoč trtami so širili in danes imajo okrog štiri tisoč trt.

ŠTIRJE VINOGRADI

Marko se je vsa leta izobraževal: na raznih tečajih, delavnicah, še posebej se mu zdi pomembno triletno izobraževanje v vinarstvu pri priznanem slovenskem enologu, doktorju Juliju Nemaniču. Tako je spoznaval novosti, ki jih je lahko tudi uvajal, in se učil.

Vinograde imajo Kirarjevi na štirih lokacijah Vinjega Vrha, in sicer na razdalji 1500 metrov. Pri enem od vinogradov stoji tudi lepa zidanica. »Razpršenost vinogradov se je izkazala za pametno potezo, saj je neka rezerva; na primer ko en vinograd prizadene toča, je v drugem ni, in pridelek je še vedno soliden. Ravno tako je s pozebo,« pravi Marko. V njihovih vinogradih so včasih rasle predvsem vinske sorte za cviček. Danes gojijo trte za kar pet sort vin, za vrhunska vina, ki so tudi pogosto nagrajena.

Poleg cvička prideluje belo zvrst, dolenjsko belo, polsladki kerner, muškat ter štiri tipe frankinje: klasično modro, za cviček, modro frankinjo barik (ta zori v lesenih sodih) in belo. Slednja je nekaj posebnega in novost na vinskem trgu, le redki vinogradniki se je lotijo. »Grozdje je treba takoj stisniti, nič ni pecljanja in maceracije,« razloži Marko, ki mu je frankinja res poseben izziv. Tudi za vinograd ob zidanici, kjer načrtuje kmalu zasaditev nove trte, da bo mogoča strojna obdelava, bo verjetno izbral kar modro frankinjo, ki je bila razglašena za avtohtono slovensko sorto.

dl
Kirarjeva klet v zidanici je po stenah in stropu obložena z raznimi priznanji z vinskih in salamarskih tekmovanj.

PONOSEN NA OČETA

Pri delu pomaga vsa družina: žena Nada in otroka, devetošolec Matic, ki ga očka v vinograd jemlje od malega, ter hčerka Maja, ki obiskuje tretji letnik vzgojiteljske šole v Novem mestu. Družina drži skupaj, in to je največ vredno, pravi Marko, ponosen tudi na očeta, ki jim je postavil dobre temelje. Marjan Kirar je bil kar dvakrat kralj cvička: leta 1993 in 2002, ob prvem nazivu pa je dosegel najvišjo oceno cvička doslej, in sicer 16,88. To so res veliki uspehi, ki doletijo redkokaterega vinogradnika.

V zidanici, ki so jo Kirarjevi dozidali, da imajo dovolj prostora za kletarjenje in tudi bivanje – ko je jeseni največ dela, Marko tam kar prespi –, imajo še vedno lesene sode. »Cviček vsaj tri mesece zorimo v lesenih sodih, šele nato ga prelijemo v cisterne. Les diha, vse to je pri vinu pomembno,« pove Marko, ki si poleg kletarske evidence, ki je za vinogradnike obveza, vse posebnosti ob pridelavi letnika zapisuje v poseben zvezek: količino pridelka, sladkorno stopnjo, pretoke in tako dalje. Ob vsem tem se uči in lahko napreduje – iz leta v leto.

PIVA NE PIJE VEČ

Kirarjevi ob dobri letini z družino pridelajo okrog dvajset tisoč litrov vina. Največ, okrog 80 odstotkov, je cvička. K sreči dober glas seže v deveto vas, kot pravimo, in Marko večino vina brez težav proda. Ima stalne kupce – gostilne po vsej Dolenjski in še drugod. Da je zaprisežen vinogradnik, pa dokazuje tudi s tem, da že sedem let ne pije več piva, čemur se mnogi čudijo. A tako se je odločil in vztraja.

Kakovost Kirarjevih vin dokazujejo priznanja z raznih tekmovanj, od društvenih naprej. Na tednu cvička so že nekajkrat imeli prvaka sort, uspešni so na Vinisu Slovenije, na Agri in tako dalje.

»Nasploh so ocenjevanja vin prispevala h kakovosti. Pridelovalci se izobražujejo in trudijo, učijo se z izkušnjami in naša vina so res vedno boljša, zato se lahko kosamo z velikimi vinorodnimi deželami,« meni Marko, ki odkrito pove, da so v njihovem koncu vinogradi k sreči še kar vsi obdelani in se ne zaraščajo, če le niso preveč hriboviti. Marsikje je žal že drugače, za kar ima »zasluge« tudi naša država, ki majhnega vinogradnika ne zna spodbuditi in mu dati finančne podpore, na primer pri obnovi vinograda.

SKRBNIK HRAMČKA

Marko kljub obilici dela najde vedno čas za Društvo vinogradnikov Škocjan, kjer je že vrsto let član, zdaj tudi podpredsednik.

Ni dogodka, kjer ne bi bil zraven, sicer pa je tudi skrbnik društvenega vinskega hramčka, ki so ga pridobili leta 2005. Parkiran je pri Kirarjevih in Marko ga s traktorjem vedno pripelje na prireditveni prostor – pa naj bo to v domači občini ali kje drugje. Nasploh je v društvu zelo zagnan, a najde čas še za marsikaj drugega.

Ve, da gre k dobri vinski kapljici tudi okusna malica. Kirarjevi iz doma zrejenih prašičev naredijo veliko okusnih suhomesnatih izdelkov, zlasti klobas in salam, s katerimi so uspešni tudi na salamarskih tekmovanjih. Čeprav je žena Nada izvrstna gospodinja, pa se tudi Marko rad loti peke kruha – pa ne le navadnega belega. Njegova specialiteta je kruh iz vinskih droži. Marko jih jeseni shrani v skrinji in nato ob peki vzame ven. Tak kruh dolgo ostane svež, zahteva manj soli, je skratka zdrav in tudi zanimiv. Izzivov Marku res ne zmanjka, pa naj gre za vino, salame ali kruh.