Bodite stari v bogati občini
Ko ostarite, je silno pomembno, v kateri občini živite, občina namreč sofinancira pomoč na domu, zato je pomembno, kako globoke žepe ima. Če so dovolj bogate, prispevajo tudi sto odstotkov, in je za uporabnike pomoč na domu potem brezplačna. Krška občina prispeva 70 odstotkov, preostalih 30 pa uporabnik. Sosednja Kostanjevica, ki je manjša, si lahko privošči samo še 60 odstotkov. Ponovimo, pilotni projekt, dokler traja, je za uporabnike občine Krško povsem brezplačen.

»Saj hodim,« protestira, »štirikrat sem šla okrog mize.« Gospa Štefanija živi sama – hči in zet sta v sosednji hiši – in vsako jutro ji pride zdravstveni tehnik z elastičnim povojem povit noge. Na roki nosi zapestnico, na kateri je velik rdeč gumb. Če ga pritisne – in ga je že, nekoč ko je padla in ni mogla sama vstati – se takoj oglasi prijazen glas, vpraša, kaj je narobe, in pošlje pomoč, če je treba. Gospa Štefanija je ena od več kot stotih uporabnikov projekta Most, pilotnega projekta v Krškem, ki starostnikom omogoča, da čim dlje ostanejo doma, njihovi svojci so tako precej razbremenjeni, oni pa oskrbljeni enako dobro, pravzaprav bolje, kot bi bili v domu starostnikov. Več ljudi, s katerimi sem se pogovarjala o projektu Most, ga navdušeno opisuje kot »pravljico«. Ampak pravljice se končajo, tudi tale se bo. Z malo sreče jo bodo potegnili do konca leta, pa potem? Nihče ne ve.

Pilotni projekt oskrbe starostnikov na njihovih domovih, ki ga je izdatno sofinancirala Evropska unija, izvajajo v Celju, Slovenj Gradcu in Krškem. To so tri različna okolja, mestno, semiruralno in ruralno, različni pa so tudi nosilci projekta, v Celju je to zdravstveni dom, v Slovenj Gradcu dom starostnikov in v Krškem center za socialno delo. Mi smo šli pogledat tistega v Krško. Poimenovali so ga Most in tisti, ki so si ga ogledali, so navdušeni. Da so starostniki, ki jih v Krškem oskrbujejo v okviru projekta, »kot rožice«, smo med drugim slišali. Pri vseh težkih zgodbah o bedni, zapuščeni, osamljeni starosti se zares prileže ena taka lepa zgodba o upanju. Zgodba, ki pokaže, da se da.

Seveda smo to morali videti.

Sam svoj mojster

Vodja projekta v Krškem je Carmen Rajer, mag. soc. Most ima lepe, velike prostore, najbrž bi lahko imela svojo pisarno, a si jo deli s kolegico, vrata pisarne so odprta in ves čas vletavajo in izletavajo sodelavci, obiskovalci; telefoni, ki jih je v sobi več kot ljudi, kar naprej zvonijo. »Ponedeljkovo,« se smeje. Najbrž te potem, ko si na noge postavil projekt, kot je Most, en tak nor ponedeljek ne vrže več iz tira, ugibam.

Projekti v treh mestih sicer slonijo na enakem sistemu, a »dodatne vsebine je ustvaril vsak po svoje,« pravi. Oskrbo na domu so imeli že prej, že desetletja jo imajo in še vedno sta Most in tisto od prej dva ločena sistema, zaposlili pa so kadre, ki jih prej niso imeli. Prve ljudi septembra 2018, potem so jih vse do januarja 2019 izobraževali za dolgotrajno oskrbo na vseh mogočih področjih (delo v domačem okolju, komunikacija z uporabniki, z neformalnimi oskrbovalci, delo z osebami z demenco …), krožili so po različnih ustanovah, od bolnišnice do doma za ostarele. Postavili so celoten sistem dela, napisali standarde, protokole sodelovanja med različnimi organizacijami, sestavili obrazce in vse sistemsko uredili. »Iz tedna v teden smo dobivali nove zahteve, kako se prilagajati, včasih smo bili zmedeni. Pol leta ali več smo (skupaj z Direktoratom za dolgotrajno oskrbo) razmišljali, kako vse povezati v delujoč sistem. Smernice so bile samo okvirno določene, preostalo smo ustvarili sami,« pravi Carmen Rajer. Tole je bistvo oskrbe na domu, kot jo izvajajo v tem projektu: uporabnik je v središču, vsi drugi pa so postavljeni okrog njega in tesno sodelujejo, čeprav so iz različnih strok.

Januarja 2019 so začeli program izvajati z uporabniki. Leto pozneje je že jasno, da je to zgodba o uspehu. Ampak muha v marmeladi je tole: gre za poskus, ki naj bi trajal le še do konca letošnjega junija. Ker so bili varčni, bi Most lahko potegnili do konca letošnjega leta, to so jim pravkar tudi odobrili.

Iskalci sivih lis

Takole gre, pripoveduje vodja projekta. Najprej je treba vzpostaviti enotno vstopno točko (EVT). V tej so zaposlene štiri strokovnjakinje z različnih področij, diplomirana medicinska sestra, diplomirana delovna terapevtka, fizioterapevtka in socialna delavka. Te morajo upravičenca in svojce, ki so se prijavili v program, opremiti z vsemi podatki – kakšne so pravice in kaj lahko naredijo, ko v družini potrebujejo pomoč. Jih opremiti z vsemi pripomočki, jim povedati, na katere službe se še lahko obrnejo. Dogovorijo se za prvi obisk na domu, ena od strokovnjakinj s predpisano lestvico tam oceni človeka v osmih različnih modulih – kako deluje v svojem okolju, ali gre lahko sam iz hiše, je sposoben komunicirati, sam poiskati pomoč, ali ima vedenjske/duševne težave, si je sposoben naročiti hrano, organizirati pomoč na domu, ali lahko sam ureja svoje finance. Potem so tu podatki o zdravstvenem stanju – koliko se lahko giblje, se je sposoben prestavljati po stopnicah iz nadstropja v nadstropje, iz vozička na posteljo, se je sposoben socialno vključevati …, vse njegovo življenje se oceni in pogleda, na katerih področjih potrebuje podporo.

»Izhajamo iz samostojnosti uporabnika, podpremo ga samo tam, kjer to potrebuje. Če se nekdo zjutraj sam umije, obleče, gre na voziček in iz stanovanja po Krškem, ga ne označimo kot delno pokretnega, ampak kot pokretnega s pripomočkom. Na začetku je bilo to tudi nam teže doumeti, ker smo navajeni izhajati iz diagnoz, zdaj pa najprej rečemo, v tem delu je samostojen, to pustimo pri miru ali pa morda še malo izboljšamo, svetujemo mu, kako si lahko še dodatno olajša življenje, v tem delu pa potrebuje pomoč. Iščemo samo še sive lise. Lestvica je narejena tako, da že na prvi pogled vidiš, kje so kritične točke, kje se bodo morali vključiti strokovnjaki.«

Od mraka do zore

Po oceni uporabnika umestijo v kategorijo, koordinator oskrbe, v Krškem je to socialna delavka, pa uredi potrebno pomoč. Opravi še en obisk na domu in se dogovori, kateri od izvajalcev bo prihajal na obisk. V enoti za oskrbo so tehniki zdravstvene nege, zelo dragocen tim, ki ga doslej ni bilo. Delajo vse, kar so delale oskrbovalke, plus kompetence tehnika zdravstvene nege. Delajo tisto, česar patronaža ne dela, ali pa le enkrat na teden ali na mesec. Vsak dan lahko merijo vitalne funkcije, dajejo inzulin, učijo samostojnosti, pomagajo pri motnjah požiranja – takih oskrbovalka ne sme hraniti – ali pa tistim, ki imajo nazogastrično sondo. Pridejo trikrat na dan, sedemkrat na teden, če je treba. Zdaj imajo zaposlenih pet tehnikov zdravstvene oskrbe, ki oskrbujejo okrog 30 ljudi, kar je že skrajna meja, zato pravkar iščejo še šestega.

Vse te ljudi so na novo zaposlili, pa je seveda pri splošnem pomanjkanju zdravstvenega kadra nujno vprašati, kje so jih dobili in ali so jih privabili z boljšo plačo. Da je sprva na razpisu slabo kazalo, prizna Carmen Rajer, zdaj je malo bolje, »a ne morem ravno reči, da se jih tre pred vrati. Plačni razredi so bili pri projektu nekoliko više zastavljeni, ker je to nekaj novega, zahtevnejšega, tu namreč sam kreiraš svoje delo, in to ni preprosto. Vsi zaposleni so pri svojem delu izredno samostojni. Na terenu so sami in morajo znati odreagirati ter po potrebi s patronažno službo ali osebnim zdravnikom doreči načrt oskrbe za naprej. V ustanovi ima tehnik vedno zaledje – diplomirane medicinske sestre, zdravnika, vodjo oddelka …, tu so pa na terenu sami. Spremljajo, opazujejo in po potrebi odreagirajo.«

S sončnim zahodom se skrb za upravičence ne konča. Tudi nočno varstvo imajo, kakšnih petdeset ljudi je vključenih v e-oskrbo. Ti imajo s Telekomom sklenjeno pogodbo, dobijo stacionarno enoto in zapestnico z gumbom, ki ob pritisku takoj pokliče klicni center. Ta dela ves dan, vsak dan, oseba v klicnem centru ob alarmu preveri situacijo in po potrebi pošlje na teren urgenco, Most pa je to nadgradil še s tem, da so v pripravljenosti njihovi tehniki zdravstvene nege, ki v neurgentnih situacijah pridejo pomagat tudi ponoči. Ta storitev je sicer na voljo tudi drugje in je plačljiva, uporabniki Mosta jo uporabljajo brezplačno.

Sreča v lončku

Skočimo na ta vlak!
»Dolgotrajna oskrba je za vse nas, lahko grem danes iz službe, pa bom jutri uporabnik dolgotrajne oskrbe, samo ena prometna nesreča je dovolj. Določene stvari morajo biti sistemsko urejene, ne more vse sloneti na prostovoljcih. Ljudje so skurjeni in ne morejo biti več prostovoljci. Družinski člani nam bodo dol popadali, ker ne bodo več zmogli. In generacije, ki prihajajo, ne bodo več take pomagajoče generacije, kot smo bili mi, tudi tega se je treba zavedati. Zdaj je zadnji čas, da vstopimo na ta vlak in začnemo stvari sistemsko reševati.«

V enoti za ohranjanje samostojnosti premorejo polovičko fizioterapevta, ki je pri uporabnikih močno iskan in zaželen (zaposlili bi tudi še eno polovičko, pa je ne najdejo), in magistra kineziologije, ki z vajami povečuje gibljivost in mišično aktivnost, njegovo delo se tesno prepleta s fizioterapijo. Zna jih dobro motivirati, da začnejo hoditi, ga pohvali vodja projekta, jim da vadbene pripomočke za samostojno vadbo, uteži na primer, njih in svojce uči, kako poskrbeti za hrbtenico, vodi pa tudi izobraževanje in vadbo za svojce, za upokojence. To je čisto nov kader, tako kot delovna terapevtka.

»Nov kader, še neprepoznan, a zelo dragocen na terenu, pomaga pri prilagoditvi bivalnega okolja. Ni velikih finančnih vložkov, pomaga jim prilagoditi jedilni pribor, odebeli ročaje, da laže primejo, pove, kje odstraniti preprogo, kje je premalo osvetljeno in zato večja možnost padca, nauči jih, kako se z omejitvami obleči in obuti. Včasih ji priskočijo na pomoč Tačke pomagačke, saj pasji obisk ljudem, ki so vse življenje živeli z živalmi, ne samo polepša dan, tudi motorične spretnosti pomaga krepiti. Čudeže dela tudi mobilni vrt, to so cvetlični lončki na vozičku, če ne gre drugače, jih postavijo tudi k uporabniku v posteljo in potem skupaj sadijo paradižnik, peteršilj … Ob koncu leta so skupaj sejali božični oves in ga spremljali, kako raste. Težko si je predstavljati, koliko radosti lahko prinese tako krhko zeleno stebelce v cvetličnem lončku. Občutek zemlje ima pri nekaterih izreden terapevtski učinek,« poroča Carmen Rajer. In potem je še socialna delavka, ki »tu zares lahko opravlja svoje delo«.

Saj smo rekli, pravljica.

Eleganten prestop

Projekt – 80-odstotno ga financira Evropska unija, 20-odstotno pa država – naj bi se po izteku pilotnega projekta nadaljeval, računali so namreč, da bo njegovo nadaljnje financiranje urejal zakon o dolgotrajni oskrbi. Ampak fantomskega zakona, ki se na različnih ministrstvih medi že več kot desetletje in pol, še ni. Morali bi ga predstaviti že novembra, pa ga niso. Pa potem januarja. Pa ga še vedno niso. V Krškem ostajajo optimistični: »Imamo pripravljena dva scenarija. Slišim, da naj bi bil do konca januarja zakon o dolgotrajni oskrbi pripravljen in bi moral iti v javno obravnavo, v veljavo naj bi stopil aprila ali maja, če ga bodo končno sprejeli. Če bo spet padel, bomo spet čakali dve, tri leta. Zato upamo, da ga bodo sprejeli, tudi če ne bo popoln, saj se ga da pozneje nadgraditi. Če bo sprejet, lahko s 1. januarjem 2021 s pomočjo občine in države elegantno prestopimo naprej v sistemsko rešitev. Plan B je slabši. Nekaj bomo morali narediti z vsemi vključenimi.« (Medtem je padla vlada in stvar se zna nekoliko zavleči).

Zdaj je v projekt vključenih 126 uporabnikov, od tega jih je dvanajst v peti, najtežji kategoriji, ti bi pravzaprav po nekaterih opredelitvah spadali že v dom, a Most dokazuje, da imajo z dovolj pomoči in oskrbe lahko tudi na svojem domu zelo kakovostno življenje.

Če ne bodo mogli »elegantno prestopiti« v sistemsko rešitev, se ljudem, ki so se navadili na pomoč fizioterapevtke, delovne terapevtke, kineziologa, zdravstvenih tehnikov …, precej slabo piše. »Ljudi je strah, kaj bo, ko se projekt zaključi, saj prav ti potrebujejo največ pomoči. Njih bo verjetno treba prestaviti nazaj na pomoč na domu, ker teh tehnikov ne smemo zaposliti, upravičenec bo pa dobil le golo socialno oskrbo in se bodo svojci spet morali nekako znajti. Če pride do scenarija B, bo treba sesti z vsemi partnerji, z občino, bolnico, zdravstvenim domom, in te ljudi vsak po svoje podpreti, a to ne bo najkakovostnejša pomoč. Najkakovostnejše je to, kar imamo zdaj. Dodatnih storitev ne bo več, saj tudi ni strokovnjakov. Podpiramo tudi neformalne oskrbovalce (svojce), ti nam zelo izgorevajo. Ta populacija je še delovno aktivna, biti morajo konkurenčni v svojem delovnem okolju, skrbeti za šolajoče se otroke in hkrati še za starajočega se svojca, za starše ali celo še stare starše. To pomeni skrb za še eno gospodinjstvo, poleg svojega. Svojce bi radi naučili, kako poskrbeti za bližnje in hkrati zase. Da jih ne vabimo na predavanja, temveč jih v njihovem okolju naučimo, kako ravnati s svojcem.«

Neobremenjujoče

»Svojec ne sme biti sistemska rešitev!« je odločna Rajerjeva, ki meni, da domnevno visoki stroški ne bi smeli biti razlog, da se s projektom ne nadaljuje: »Nimam sicer številk, ampak dvomim, da jih sploh kdo ima. Ne vem, na podlagi česa so narejeni izračuni. Mi delamo na tem, da ljudi osamosvojimo in podpremo, s tem pa razbremenimo druge sisteme. Če jih podpremo v njihovem okolju, jih naučimo živeti z njihovo omejitvijo, bo bistveno manj klicev na urgenco, bistveno manj hospitalizacij, krajši čas ležanja v bolnišnici in po akutni obravnavi človek ne bo ležal mesec dni na negovalnem oddelku in se popolnoma zaležal. Stekel bo postopek, takoj bomo začeli aktivnosti, da ga podpremo. Z bolnišnico Brežice smo napisali protokole varnega odpusta v domače okolje, to pomeni, da ima bolnišnica koordinatorja odpusta in mi takoj začnemo urejati bolniško posteljo, vse pripomočke, kdo bo hodil k njemu, kako ga bomo podprli. Človeka sprejmemo domov, ni bivanja na negovalnem oddelku, ki tudi poka po šivih. Tako tudi manj kličejo osebnega zdravnika, saj imajo odgovore na vprašanja. Toliko klicev na urgenco je zato, ker so ljudje sami in se ustrašijo. Če pa k nekomu redno hodi medicinska sestra, mu meri pritisk, ima nadzor nad jemanjem zdravil, preverja kompatibilnost zdravil, preverja, ali je vse v redu. S tem že toliko zmanjšamo tveganja, da razbremenimo druge sisteme. Zato financ ne vidim kot zelo obremenjujočih. Meni se teh pet, deset evrov doplačila na mesec ne zdi posebna obremenitev, saj ima že praktično vsako gospodinjstvo paket interneta za 45 evrov, samo da so priklopljeni! Meni tega denarja ne bi bilo žal dati, če vem, da s tem ne bom bremenila svojega otroka, ki prihaja za menoj (čeprav tudi vem, da so pokojnine nizke in da je včasih vse položnice težko plačati). Če vem, da imam vzvode pomoči, na katere se bom lahko zanesla.«

Naj pravljice trajajo. Vse naše gospe štefanije si jih zaslužijo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_05
Zarja Jana
Naslovnica revije Zarja Jana, številka 5