12.000 kilometrov greha

FOTO: »Kolesarjenje je zame svoboda, radovednost pa je moja drža«

M.G. / Štajerski tednik
28. 1. 2020, 06.50
Deli članek:

Pleterčanka Bernarda Jurič se je s svojim ekstremnim kolesarjenjem po Avstraliji zapisala med najboljše vztrajnostne kolesarke na svetu. Dve poti, ki ju je premagala leta 2018, je opisala v izjemno zanimivi knjigi, ki ni potopisni dnevnik.

Črtomir Goznik / Štajerski tednik
Ko konča eno pot, že načrtuje novo avanturo.

Septembra 2019 je Bernarda Jurič uspešno končala eno najtežjih MTB-bikepacking dirk, Race to the Rock v Avstraliji. V ekstremno težkih razmerah je prevozila 2696 kilometrov, obupala pa ni niti po padcu na 310. kilometru poti.

Zdelo se je, da je ultrakolesarjenje ter kolesarjenje brez pomoči in spremstva v 21. stoletju še vedno domena moških, a je Bernarda dokazala, da več ni tako. Kot prvi ji je v enem letu uspelo prekolesariti pot od zahoda do vzhoda ter od severa do juga Avstralije. Kot prva Slovenka je aprila 2018 v 27 dneh prekolesarila 5500 kilometrov dolgo pot od Pertha do Sydneyja – Indian Pacific Wheel Ride (IPWR), po kateri je v ekstremnih razmerah (visoke temperature, opekline, rane, mrčes, puščavske muhe so v avstralski divjini nekaj groznega, pogosto je bila brez telefonske povezave, tudi brez satelitov za navigacijo ...) vozila brez spremljevalne ekipe oziroma kakršnekoli pomoči, dneve in dneve v enem samem kolesarskem dresu, zgolj z nekaj bidoni vode in hrane; s to se je bilo treba oskrbeti na postojankah, ki so na tej poti druga od druge oddaljene tudi po več sto kilometrov. Nato pa so jo organizatorji povabili še na težje kolesarjenje, pot, dolgo 6200 kilometrov,prek Avstralije – Terra Australis Bike Epic (Tabe). »IPWR me ni zadovoljil, lakota še ni bila potešena,« je zapisala pred drugo dirko, ki jo je premagala na Dendiju, kot je poimenovala svoje gorsko kolo na drugi poti po Avstraliji. Na prvi je vozila z Ozijem.

Črtomir Goznik / Štajerski tednik
Bernarda Jurič v ptujski knjižnici. Z njo se je pogovarjala Nevenka Dobljekar.

Posebne ceste s čisto posebnimi prometnimi znaki

Avstralske ceste so v pretežni meri kombinacija klancev in dolin, na ovinke je projektant pozabil. Ob cestah so table, ki opozarjajo na naravne in druge znamenitosti. Še posebej pa so zanimivi prometni znaki, ki jih v Sloveniji nismo vajeni. Za Bernardo so bili najpomembnejši »ostani na levi«, »poglej na desno«, »pozor, živali na cesti«. Do potankosti je upoštevala opozorilne table na temo krokodilov. Že tako je vsak meter predstavljal nevarnost, zato je bila še toliko bolj dosledna pri upoštevanju omenjene nevarnosti. Podnevi je bilo sicer prečkanje rek lažje, voda ni bila preveč motna, zvečer pa je takšno prečkanje seveda odpadlo. Četudi jo je že od nekdaj zelo strah kač, so se ji na poti po Avstraliji zdele veliko nevarnejše srake kot kače in krokodili. Doživela je kar nekaj njihovih napadov. Ko je vozila po avstralskih cestah, je opravljala tudi nekakšen »črni« nadzor nad njihovo cestogradnjo. Medtem ko si na primer v Sloveniji belimo glavo z določanjem najustreznejše ograje za zaščito dvoživk, v Avstraliji iščejo odgovor na vprašanje, kakšne ograje namestiti, da bi koalam preprečili prečkanje hitre ceste. Izjemno jo je navdušil terminski plan rekonstrukcije oziroma nadgradnje hitre ceste, saj od priprave do zaključka projekta traja le šest let. Slovenci bi se lahko marsikaj naučili ob tem ...

Navdušena nad prvinskostjo staroselcev

Bolj kot kilometri poti pa so jo navdušili ljudje. Povsod so ji odpirali vrata, ji nudili gostoljubje. To so zgodbe, ki so pomembnejše od vseh kilometrov poti, poudarja Bernarda. »V Avstraliji še vedno lahko doživiš prvinskost, čeprav ta vse hitreje izginja. Hočem jo doživeti, preden se razblini, se potopiti vanjo, se učiti iz nje. V meni je toliko vprašanj, o katerih želim razmisliti, in slutim, da mi utegne duhovnost tamkajšnjih prvotnih prebivalcev pomagati pri iskanju odgovorov,« čisto na koncu knjige zapiše Bernarda Jurič, ki ji ne manjka zamisli o novih poteh, saj so poti bistvene: »Radovednost je moja drža, nikoli se nočem zadovoljiti s tistim, kar mi je ponujeno na krožniku.«