Ponavljamo vprašanje, zakaj bi torej kdo šel (ali dal svojca) v dom s koncesijo? Zato, ker nima izbire. Zato, ker je prostih mest v domovih premalo, pa vzameš tisto, kar lahko dobiš. Kjerkoli pač dobiš. Zato, ker se je država že pred leti odrekla gradnji domov in jo prepustila zasebnikom, tem gre pa posel tako nadodlično, da zdaj hitijo pristavljat svoj lonček še tuje družbe, ki bi rade pri nas gradile domove s koncesijo. In bi vam radi razložili, zakaj jim je treba reči ne. Ne, nočemo še več koncesijskih DSO. Hočemo, da nam jih zgradi država.

Ko smo se odlepili od prejšnje države in šli na svoje, je bilo v Sloveniji skupaj 60 domov starejših občanov in posebnih zavodov. Leta 1993 je država prevzela pravice ustanovitelja DSO. Zakon je omogočal podeljevanje koncesij (ki so bile uzakonjene že leto poprej), vendar še niso podelili nobene. Samo štiri leta pozneje, leta 1997, je bilo državi očitno že malo žal, pa so zasnovali novo strategijo: da bodo do leta 2005 manjkajoče kapacitete v DSO dopolnili s tistimi v zasebnih domovih. In je tako do leta 2005 država zgradila še pet domov za starejše in podelila 12 koncesij zasebnikom. Odtlej država ni zgradila niti enega doma starejših več, koncesije je pa še vedno delila z obema rokama. In imamo zdaj 53 javnih domov in 41 koncesionarskih. Država še vedno ne načrtuje gradnje novih domov in namerava še naprej podeljevati koncesije. Obstoječi koncesionarji odpirajo vedno nove domove, priložnost za dobiček pa so hitro zavohali tudi tujci, ki bi radi pri nas gradili svoje podružnice, na primer francoski Orpea group, ki ima svoje domove po vsej Evropi, pa tudi na drugih celinah, njihove tipalke segajo vse do Kitajske. Na svoji spletni strani navajajo, da imajo 951 ustanov s skoraj 97.000 posteljami v dvajsetih državah.

Tole je bistvena razlika med javnim DSO in tistim s koncesijo: javni dom ni profitna ustanova, je socialni servis za državljane. Zasebnik pa dom zgradi zato, da bo z njim zaslužil. In ga v tem duhu tudi vodi. Približno četrtina koncesionarjev so verske ustanove, četrtina je občin, četrtina zavarovalničarjev in četrtina gospodarskih podjetij.

Niso vsi domovi s koncesijo slabi. In niso vsi javni domovi dobri.

Ampak.

Razgled stane

Zasebni domovi za starejše so večinoma zgrajeni posebej za ta namen, sobe v njih so svetle, prostorne, moderno opremljene, imajo balkone (ki jih je treba posebej doplačevati), v sobah je manj postelj. Toda tisto bistveno, oskrba stanovalcev v teh sobah, ni nič kakovostnejše kot v javnih DSO. Javni in zasebni domovi se ravnajo po istih zakonih in pravilnikih – toda cene oblikujejo po različnih merilih. Cene v vseh DSO temeljijo na predvidenih povprečnih stroških doma – upoštevati je treba cene dela, stroške materialov in storitev, pa stroške amortizacije in investicijskega vzdrževanja. In tu nastopi tisti mastni ampak: domovi s koncesijo (in samo ti, javni pa ne) smejo v ceno oskrbe vključiti tudi »stroške financiranja« oziroma »nadomestilo za vloženi kapital«, v prevodu, uporabniki teh domov koncesionarju odplačujejo kredite, ki jih je najel za gradnjo doma. In kot je lani ugotovilo računsko sodišče, večkrat se zgodi, da stanovalcem v koncesionarskih domovih zaračunavajo tudi kredite, ki so bili že zdavnaj odplačani, in sem in tja tudi kakšen kredit, ki ga sploh niso nikoli najeli.

O tem smo že pisali, ampak ponovimo: razlika med ceno osnovne oskrbe v najcenejšem javnem DSO in najdražjem zasebnem je 478 evrov na mesec (vsi podatki so lanski, medtem so se nekateri domovi pravkar spet podražili), pri višji stopnji oskrbe, na primer za uporabnike z demenco, pa so razlike še večje, tu je razkorak med najcenejšim javnim in najdražjim koncesijskim 609 evrov. Sicer pa stane osnovna oskrba v javnih DSO povprečno 577 evrov na mesec, v zasebnih pa 707.

Še ena razlika med javnimi in zasebnimi DSO je ta, da tisti s koncesijo nimajo sveta zavoda – da torej zasebnikom pri upravljanju domov nihče ne gleda pod prste. Kako prikladno.

Kaj lahko torej sploh storimo?

koncesije bolcevic1 foto Simen
šimen zupančič
Slavko Bolčević

Hočem reči, storimo sami, ker državi se prav nič ne mudi: zakon o dolgotrajni oskrbi – ki naj bi vse rešil, nanj se izgovarjajo politiki in parlamentarni odbori (vseh vlad in vseh političnih barv), da jim ni treba nič storiti – bi morali javnosti predstaviti že lanskega novembra, pa ga seveda niso. Nekateri so ga napovedovali za januar, ampak ta je že skoraj mimo, ne da bi se dalo zaznati kakšne premike v smeri reševanja zares obupnega položaja starejših. Zdravstveni minister Šabeder omenja februar. Da bi bilo še bolj zapleteno, problem rešujeta kar dve ministrstvi, za zdravstvo in za socialo, kar je zelo priročno, kadar je treba krivdo za brezplodno predenje časa prevaliti na koga drugega.

Slovenka leta Ninna Kozorog in društvo Srebrna nit ne moreta rešiti vseh, morda bo treba res narediti to, kar (samo napol v šali) predlaga naš sogovornik Slavko Bolčević: pojdimo na ulice, pravi, tisti starejši, ki to še zmorejo, predvsem pa njihovi svojci. Prav ima, razmišljam: na desetine tisočev nas je, če se dovolj glasno deremo pod okni parlamenta in zadevnih ministrstev, ni vrag, da nas ne bi slišali. In se majčkeno ustrašili za stolčke. Kadar je ljudstvo dovolj besno, se tudi najbolj zapletene stvari praviloma hitro rešijo.

Slavko Bolčević je diplomirani zdravstvenik, z dvajsetimi leti delovnih izkušenj v socialnem varstvu, od tega 15 let v varstveno-delovnem centru, prej pa v domovih za ostarele, je tudi član ekspertne skupine za dolgotrajno oskrbo in član Izvršnega odbora strokovne sekcije za socialnovarstvene zavode, trenutno pa je v. d. direktorja VDC Tončke Hočevar in lahko torej primerja položaj ostarelih in oseb z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, s katerimi se ukvarja v službi – tem gre namreč precej bolje kot starim: »Za naše uporabnike je res zelo dobro poskrbljeno. Tudi zakon, ki ureja njihove pravice, Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP), iz leta 1985 bi bilo sicer treba popraviti in dopolniti, vendar je še vedno zelo v redu.«

Naj samo blago pripomnimo, da pri teh zavodih ni koncesionarjev.

Javni domovi za vse

Saj tudi domovi s koncesijo ne bi bili nujno zli, če bi bile stvari bolje urejene, meni: »Če država že podeljujejo koncesije, bi morala nujno tudi regulirati trg, določiti bi morala ceno za posamezen tip oskrbe in kaj človek za ta denar dobi, ne glede na to, ali je to javni ali koncesijski DSO. Saj koncesije načeloma niti niso slabe, če so pravilno regulirane, če je določeno, kaj dobiš za denar, ki ga plačaš. In ne le, katere storitve dobiš, temveč tudi kdo jih bo izvajal. In če je to jasno določeno, ne moreš manipulirati z denarjem in kovati dobička.«

Župani, ki vriskajo, ker jim tuji koncesionar ponuja, da bo v njihovi občini zgradil dom za starejše, morda ne pomislijo na to, da bodo morali potem v teh domovih (do)plačevati visoko oskrbnino za svoje občane. Takole je, za tiste, ki sami nimajo dovolj sredstev in otrok, ki bi bili zmožni plačevati zanje, mora namreč dom plačevati občina, kar že postaja, predvsem za revnejše občine, hudo finančno breme. Ki je še težje, ker se nekateri odlično znajdejo in preden ostarelega svojca prijavijo v dom, prodajo vse njegovo premoženje, človeka pa naprtijo na pleča občini.

»Glede na to, da smo socialna država, ki vsem zagotavlja enake pravice, bi morala država poskrbeti za to, da bi vsak imel možnost priti v javni dom. Če v javnih ni prostora, pa v koncesijskega, ampak pod istimi pogoji kot v javnega. To bi moral biti smisel koncesijskih domov, ne pa ustvarjanje dobička. Vsi bi morali imeti enake možnosti. Zdaj je kapitalistični vidik preveč v ospredju. Razmišljati je treba o tem, da bomo tudi mi stari. In ne predstavljam si, kaj bo s starostniki, ki imajo 300 evrov pokojnine, živijo v neogrevanem stanovanju in jedo makarone z mačjo hrano, ko bodo postali nepokretni. V dom ne bodo mogli, imajo nepremičnino, torej občina ne bo plačevala zanje. Kdo bo plačeval zanje?« se sprašuje Bolčević. »Poznam primer gospe, ki je imela stanovanje v Ljubljani, partner ji je umrl, otrok ni imela. Do 85. leta je živela v 4. nadstropju bloka brez dvigala, sosedje so ji kaj prinesli iz trgovine. Potem je zgrmela po stopnicah, ko je prišla iz bolnišnice, so pa njeni nečaki stanovanje takoj prodali in ji je (zasebni) dom plačevala občina. V javnem tako ali tako ni bilo prostora. Kot družba smo zgrešili.«

»Šel sem pogledat, kakšen je sistem na Danskem, kjer imajo dolgotrajno oskrbo že dolgo. To, kar sem tam videl, zares deluje. Sistemi so povezani med sabo – kar zdravnik napiše starostniku v bolnišnici, isti hip dobi tudi koordinator oskrbe na domu in to že posreduje naprej izvajalcem. Preden bomo mi prišli tako daleč … predvsem zaradi nepovezanega sistema, vsak pač vleče na svojo stran.«

Dá se!

A to so problemi, ki jih vidimo. Veliko, na tisoče, jih je po zasebnih stanovanjih, pa zanje ne vemo: »Po drugi strani pa je nešteto ljudi, ki nikakor nočejo v dom in tudi nikoli ne bodo šli, prvič zaradi finančne situacije, drugič pa zato, ker želijo ostati doma. Namesto tega, da odpiramo koncesijske domove, ki postavljajo zelo visoke cene, bi morali poskrbeti za tistih 40.000 ljudi, ki so danes zunaj sistema, in jim doma nuditi isto storitev, kot jo ima uporabnik v DSO. Zdaj je to odvisno od premožnosti in dobre volje posameznih občin, ki nego na domu subvencionirajo. In še nekaj je: če danes pokličeš na Zavod za oskrbo na domu, da pride mama jutri iz bolnišnice in potrebuje nego – ni šans! Poiščite si kader na črnem trgu.«

Tudi to naj bi urejal Zakon o dolgotrajni oskrbi, če ga bomo seveda kdaj dočakali. Pri nas poteka nekaj pilotnih projektov oskrbe na domu, ki veliko obetajo. »Kadar pogledam ta pilotna okolja – Celje, Slovenj Gradec, Krško – starostniki, ki so vključeni v ta projekt dolgotrajne oskrbe, videl sem jih v Krškem, kjer sem bil na terenu, so kot rožice! Nobeden ne gre več od doma. Vsa oskrba je trenutno plačana iz projekta, za uporabnike je brezplačna. V Krškem imajo oskrbo na domu, zdravstveno nego na domu, delovno terapijo na domu, fizioterapijo na domu, pa še kineziologa. Sistem deluje. Nekaj ljudi so prerazporedili, okrog 300, mislim, jih je pa dodatno zaposlenih pri dolgotrajni oskrbi. Je skoraj nepredstavljivo – ampak ja, se dá!«

Toda to, česar se javnost še vse premalo zaveda, čeprav na to opozarjajo organizacije, kot je Srebrna nit, je, da bo tudi oskrba na domu izvrstna priložnost za zaslužke koncesionarjev, ki bodo cene tovrstne oskrbe pognali v nebo, tako kot jim je to uspelo pri oskrbninah v DSO, če jim ne bo nekdo še pravočasno stopil na rep. In je zato treba poskrbeti, da bo Zakon o dolgotrajni oskrbi določil, da bodo koncesionarji, če že bodo, strogo regulirani. In če bo država to v zakon pozabila zapisati, jo bo še pred sprejetjem zakona treba spomniti. Ker smo se, upamo, iz primera koncesij za DSO nekaj naučili …

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_03
Zarja Jana
...