Veliko težavo razvoja Slovenske vojske resda predstavlja pomanjkanje oziroma odliv kadrov, a največjo težavo prav gotovo predstavljajo številni nakupi vojaške opreme, ki nikoli ni služila svojemu namenu.

Ideje in usmeritve, ki so jih v preteklosti zapisali v bele knjige in različne strateške dokumente, bi lahko na koncu zapisali v črno knjigo o zgrešenih nakupih v vojski. V nadaljevanju predstavljamo glavna poglavja, ki bi sestavljala to knjigo.

Predgovor

Eden najbolj znanih slovenskih preprodajalcev orožja in nekdanji častni liberijski konzul Nicholas Oman je v začetku 90. let prejšnjega stoletja brez odobritve obrambnega ministrstva v Slovenijo pripeljal 874.720 zastarelih zaščitnih mask ruskega izvora.

Če bi maske delovale, bi bili prebivalci Slovenije verjetno bolje zaščiteni pred jedrskim, kemičnim in biološkim napadom kot prebivalci Sovjetske zveze v času hladne vojne. Oman je za maske od države zahteval devet milijonov ameriških dolarjev, a denarja naj ne bi nikoli dobil.

Uprava za zaščito in reševanje, ki spada pod okrilje ministrstva za obrambo, je leta 1994 brez plačila prevzela vso zalogo mask, a je morala pred tem Luki Koper poravnati del stroškov skladiščenja. Luka Koper je namreč te maske pridobila na podlagi zakonite zastavne pravice. Oman je kot garancijo za plačilo skladiščenja zastavil neuporabne maske, na katerih se je nato prihodnji dve desetletji v državnem skladišču nabiral prah. Zgodba je svoj epilog tako doživela šele leta 2013, ko je ministrstvo za obrambo maske za 15.000 evrov prodalo zasebnemu podjetju iz Borovnice Izop-K, ki se ukvarja z logistiko, proizvodnjo in uničevanjem eksplozivnih teles, orožja in nevarnih odpadkov.

Modernizirani tanki v naftalin

V istem letu, ko je ministrstvo za obrambo prevzelo maske iz časa hladne vojne, so obrambni strokovnjaki dobili idejo, da hribovita Slovenija za svojo zaščito nujno potrebuje okrepljene tankovske sile. Leta 1994 je bil zasnovan načrt modernizacije tankov T-55, projekt pa je stekel leta 1995. Sistemska tehnika je v prihodnjih petih letih posodobila 30 tankov M-55S, ki jih je nato prevzela leta 2001.

Stroški modernizacije so znašali vrtoglavih 52 milijonov evrov. Po prvotnih načrtih naj bi jih uporabljali do leta 2015, vendar so jih leta 2006 umaknili iz »aktivne« uporabe in »konzervirali«, med drugim zaradi dragega vzdrževanja.

Ministrstvo za obrambo je 10 let pozneje poskušalo prodati vseh 30 tankov, ki bolj kot na bojišče spadajo v muzej, a za nakup ni bilo zanimanja. Leta 2018 je ministrstvo ponovilo razpis, a je dobilo ponudbo le za nakup enega tanka s strelivom in opremo, ki so ga nato prodali za izhodiščno ceno 820.000 evrov. Ob tem velja omeniti, da je strošek modernizacije enega tanka znašal 1,7 milijona evrov.

Smrt na bojnem streljanju

V prvi polovici 90. let je takratni obrambni minister Jelko Kacin podpisal pogodbo za dobavo izraelske havbice kalibra 155 milimetrov, katerih nabavna cena v javnosti ni bila znana. Že na prvi večji vaji pa se je pokazalo, da to zahteva svoj davek. Ker so bile havbice vlečne, so na ministrstvu ugotovili, da morajo zanje kupiti enega izmed večjih vlačilcev. »Slabost se je pokazala na vaji Odločen odgovor – zaradi svoje teže so se pogrezale v razmočena polja vzhodne Slovenije. Poleg tega moderno bojevanje zahteva samovozne havbice, ki so hitro premestljive, da jih nasprotnik težje uniči,« je poročal Dnevnik.

Na vaji z bojnim streljanjem na Počku se je aprila 1997 zgodila tragična nesreča, ko so vojaki uporabljali zastarelo, 14 let staro strelivo. Med vajo je prišlo do predčasnega vžiga smodniškega polnjenja v cevi havbice, vojak Robert Papič je umrl, 26-letni poveljnik oddelka, podporočnik Safet Baltič, je s hudimi telesnimi poškodbami preživel, a je oslepel, drugi član posadke, Robert Kokelj, pa je bil lažje ranjen. Na obrambnem ministrstvu niso nikoli razčistili vprašanja o spornih nakupih izraelskih havbic, nesreča pa naj bi se uradno zgodila zaradi spleta nesrečnih okoliščin.

Nakup zastarelega, rabljenega raketnega sistema

Še preden so bili tanki modernizirani, je ministrstvo za obrambo konec leta 1999 podpisalo pogodbo o nakupu rabljenega raketnega sistema Roland II, s katerim naj bi branili slovensko nebo. Vrednost nakupa je znašala 29,7 milijona tedanjih nemških mark (15,9 milijona evrov). Po tedaj objavljenih uradnih podatkih naj bi ministrstvo za obrambo za nakup rabljene baterije, najem dela opreme za 15 let in vzdrževanje sistema ter usposabljanje v 15 letih odštelo okoli 80 milijonov nemških mark (40,9 milijona evrov).

Nakupljen sistem je bil pred tem nameščen v enem izmed nemških vojaških pristanišč, v javnosti pa so se pojavili očitki, da raketni sistem ni primeren za uspešno delovanje v hriboviti Sloveniji. Na ministrstvu so kljub temu zagotavljali, da je roland II tehnično brezhiben. Sistem pa je imel resno pomanjkljivost, saj je bil ob vključenem radarskem sistemu odkrivanja ciljev viden za sovražnika, zato je bil v boju proti modernim letalom neuporaben. Slovenska vojska je sistem leta 2013 na tihem umaknila iz operativne uporabe. V vojaških skladiščih na Brezovici pri Borovnici pa je ostalo okoli 150 neuporabnih raket, ki jim je leta 2014 potekel rok trajanja in so zato predstavljale potencialno nevarnost tudi za okolico. Ministrstvo je nekaj let pozneje podpisalo pogodbo s hrvaškim podjetjem, ki je nevarne rakete uničilo.

role 2
STA
Mobilna vojaška bolnišnica je bila šestkrat dražja, kot je bilo prvotno v načrtu.

12 milijonov za mobilno vojaško bolnišnico

Vlada Antona Ropa je v prvi polovici prejšnjega desetletja naročila mobilno vojaško bolnišnico Role 2. Kot se za razpis v Sloveniji spodobi, je bila bolnišnica na koncu vsaj šestkrat dražja od načrtovanega zneska, davkoplačevalci smo zanjo s servisiranjem vred odšteli 12 milijonov evrov.

Bolnišnica je v operativno uporabo prišla marca 2006, a do danes ni služila svojemu namenu, saj v celoti ni bila nikoli uporabljena. Leta 2013, torej sedem let po nakupu, so mobilno bolnišnico vendarle resnično preizkusili. Med približno leto dni trajajočo prenovo urgentnega bloka Splošne bolnišnice Jesenice so namreč urgenco bolnišnice uredili v mobilni vojaški bolnišnici.

Po fiasku z nabavo oklepnikov Patria Slovenska vojska ni več dobila vrednejše vojaške opreme, pred časom pa so vojakom začeli razpadati še vojaški škornji.
Če seštejemo vse zgoraj omenjene zgrešene nakupe, je Slovenija za njih zapravila več kot 100 milijonov evrov. S tem denarjem bi lahko kupili vsaj pet ameriških helikopterjev Black Hawk, ki bi dejansko močno okrepili transportne in taktične sposobnosti Slovenske vojske.