V boj za kandidate tudi s cenami

Ministrstvo ne spoštuje lastne zakonodaje, šole voženj pa imajo proste roke

Mojca Vtič / Štajerski tednik
23. 1. 2020, 06.45
Posodobljeno: 23. 1. 2020, 07.45
Deli članek:

Letno k praktičnemu delu izpita za B-kategorijo pristopi okrog 35 tisoč kandidatov, polovica jih je uspešnih. Če čez palec izračunamo, da stroški do izpitne ure znašajo okrog 1000 evrov, lahko sklepamo, da gre za več milijonov evrov velik trg.

Č.G.
Zakon o voznikih določa, da bi minimalna cena morala biti določena (določilo naj bi jo ministrstvo).

Pričakovali bi (tudi z vidika prometne varnosti), da je področje natančno regulirano, cene določene, a to ne drži. Še več, niti pristojno ministrstvo ne upošteva zakonodaje, raje jo bo spremenilo. Zakon o voznikih določa, da minister, pristojen za promet, torej zdaj ministrica Alenka Bratušek, na podlagi enotnih ekonomskih normativov, ki jih pripravi Gospodarska zbornica Slovenije, določi najnižjo ceno učne ure usposabljanja kandidatov za voznike.

Kako oblikujejo ceno

Izvršilni odbor Združenja šol voženj Slovenije, ki deluje pod okriljem gospodarske zbornice, je pred šestimi leti sprejel enotni ekonomski normativ za ugotavljanje individualnih stroškov, ki podaja izhodišča, kateri stroški naj bi se upoštevali pri izračunu. Tako naj bi se cena izračunala na podlagi stroškov za vzdrževanje vozila, goriva, stroškov dela, cestnine, zavarovanja …, ni pa v teh normativih določena višina cene, niti cenovna izhodišča. To naj bi določilo ministrstvo, a tega do danes ni storilo.

Zakaj, so pojasnili na ministrstvu: »Ministrstvo za infrastrukturo je takoj, ko je prejelo od Gospodarske zbornice Slovenije predlog enotnih ekonomskih normativov za določitev najnižje cene učne ure usposabljanja kandidatov v šolah vožnje, te poslalo Uradu za varstvo konkurence, ki je podal negativno mnenje. Ministrstvo za infrastrukturo bo mnenje upoštevalo in cene učne ure usposabljanja v šolah vožnje ne bo določilo ter v tem delu tudi spremenilo določbo Zakona o voznikih.«

Avtošole torej avtonomno oblikujejo cene. Ob pregledu cenikov, dostopnih na spletu, je mogoče ugotoviti, da med njimi ni pretiranih razlik.

Slabše za nas

Po mnenju agencije za varstvo konkurence se z oblikovanjem priporočljive cene zmanjša iniciativa za izboljšanje kakovosti storitev, za inovacije in znižanje stroškov ter se s tem povzroča škodo potrošnikom.

Nasprotno meni Robert Mašera iz ene največjih avtošol v Sloveniji Inti Prah, ki opozarja, da se škoda potrošnikom povzroča zdaj, ko minimalne cene niso določene. »Za določitev najnižje cene si prizadevamo že več kot 20 let, a smo neuspešni, saj ne spadamo pod šolsko dejavnost, temveč pod tržno gospodarstvo. Cene ur voženj pa so znane in nihče ne upa preveč odstopati, ne navzgor in ne navzdol.«

Omejevanje konkurence

Agencija za varstvo konkurence je leta 2010 ugotovila domnevne kršitve zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Takrat naj bi se kranjske avtošole na tamkajšnji upravni enoti sestale in se načelno dogovorile o višini cene za uro vožnje B-kategorije in tečaja CPP. Namen tega dogovora je bil preprečevati, izkrivljati ali omejevati konkurenco in si zagotoviti tržni delež, so opozorili na agenciji. A kot so v svoj zagovor dejale avtošole, je bil razlog za pogovor upadanje kakovosti znanja na praktičnem delu vozniškega izpita.

Padec kakovosti

Tečaji CPP so bili namreč brezplačni oziroma v okviru paketa ur in zaradi podcenjenosti učiteljev je kakovost padla. Zato so v skrbi za boljšo kakovost dela in večjo prometno varnost avtošole dale pobudo, da se določi najnižja cena učne ure in tečaja CPP, ki je še sprejemljiva za normalno opravljanje dejavnosti avtošol.

Takrat so določili ceno za uro vožnje okrog 22 evrov in za CPP okrog 50 evrov. Tak dogovor je seveda v nasprotju z zakonom o omejevanju konkurence, čeprav na drugi strani (kot smo že omenili), zakon o voznikih določa, da bi minimalna cena morala biti določena (določilo naj bi jo ministrstvo).