Denar za nakup potrebnega dvigala družina zbira na TRR Rdečega križa: SI56 0410 3000 0271 732, sklic št. SI00 76002020, s pripisom ZA SAMANTO. Lahko darujete tudi na Samantin osebni račun: SI56 0410 3024 3785 188, slabost pa je, da bodo ti zneski obdavčljivi.

Pred dobrimi 24 leti sta Zvonko in Zdenka predčasno postala starša. V sedmem mesecu nosečnosti sta se jima rodila dvojčka, Samanta s cerebralno paralizo in Tilen z downovim sindromom. »Ker se mi je odluščila posteljica, je pri Samanti prišlo do možganske krvavitve. Postavili so ji diagnozo cerebralna paraliza,« se spominja Zdenka, ki skupaj z možem vse od rojstva otrokoma stoji ob strani ter se trudi omogočiti čim ustreznejše razmere za njun razvoj.

Stopnice jim otežujejo življenje

A življenje v družinski hiši jim otežujejo stopnice, ki vodijo najprej do vhodnih vrat in nato še do zgornjega nadstropja. Samanta je zaradi cerebralne paralize gibalno ovirana in priklenjena na voziček. Štiriindvajsetletno dekle je vse šibkejšim staršem vedno težje prenašati iz pritličja v prvo nadstropje, kjer je kuhinja z jedilnico in dnevno sobo. »Sprva so mi vse obroke odnašali v sobo. A je to, da sem jedla sama, v sobi, name psihično vplivalo zelo slabo. Zato me starša večkrat na dan, za vsak obrok – razen za zajtrk – prenašata po teh 20 stopnicah. Mama me nosi na hrbtu, oče v naročju. Stopnice so ozke in strme. Starša pa me vse težje prenašata. Oče ima občasno težave s križem, mama me zaradi zdravstvenih težav sploh ne bi smela nositi. Skrbi me, kaj bo čez nekaj let. Nikoli ne veš, kaj se zgodi v življenju,« razmišlja Samanta, ki ne more niti sama na vrt.

samanta-kegl
Monika Horvat / Štajerski tednik
Samanta je na voziček priklenjena že od rojstva.

Samanta piše diplomo, želi si zaposlitve

Mlado dekle, ki kljub težki usodi ni obupalo, je sicer polno upanja in načrtov tudi za v prihodnje. Pridno se uči. Uspešno je zaključila ormoško gimnazijo ter nadaljevala šolanje na fakulteti za upravo v Ljubljani. V tem času piše diplomsko nalogo. Želi si, da bi čim prej diplomirala in se zaposlila ter tako pomagala staršem, kajti edini zaposleni je oče. Mami, ki doma skrbi za otroka in jima ponuja vse, kar potrebujeta, pa ne pripada nobena pomoč.

Samanta sicer potrebuje pomoč pri vsakodnevnih opravilih, kot je priprava hrane in drugo, veliko pomoči potrebuje tudi njen brat … »Ko sem študirala v Ljubljani in živela v tamkajšnjem študentskem domu v stanovanju, ki je bilo prilagojeno za invalide, sem si lahko sama pripravila obrok. Tukaj pa sama ne morem niti do kuhinje, kajti hiša ni prilagojena, da bi lahko bila samostojna. Za vsak kozarec vode ali obrok moram reči staršem …«

samanta-kegl
Monika Horvat / Štajerski tednik
Zakonca Zvonko in Zdenka Kegl, čeprav sta zelo pridna in delavna človeka, sama ne zmoreta zbrati dovolj sredstev za ureditev zunanjega dvigala.

Dvigala si ne morejo privoščiti

Nujno bi tako potrebovali zunanje dvigalo, ki bi gibanje močno olajšalo ter bi Samanti prineslo več samostojnosti. A si zakonca, čeprav sta zelo pridna in delavna človeka, tega ne moreta privoščiti. »Jaz in moja družina si nakupa dvigala ne moremo privoščiti, saj je moj oče edini zaposlen ter je njegova plača edini vir dohodka v družini. Potrebovali bi zunanje dvigalo, ki bi stalo nekaj tisočakov. Z nakupom dvigala želim razbremeniti starše, še posebej mamo, saj me ona največkrat nosi po stopnicah, ker je oče večino časa v službi. Iz leta v leto sem težja oziroma oba starša postajata vse šibkejša. Hkrati si končno želim postati samostojna, neodvisna. Razmišljam tudi o prihodnosti, ko me starša več ne bosta mogla nositi,« še pove mlado dekle, ki je kljub stiski nasmejanega in vedrega obraza.