Repatriacija

FOTO: Slovenci so se vrnili iz Venezuele

J.P./STA
20. 1. 2020, 18.21
Posodobljeno: 20. 1. 2020, 19.28
Deli članek:

Repatriacija je še vedno odprta in urad še vedno sprejema nove prošnje. Zaenkrat pa so odobrili repatriacijo 29 osebam, 21 jih je že v Sloveniji.

STA
Iz Venezuele je v Slovenijo prišla večja skupina Slovencev.

Večja skupina Slovencev iz Venezuele, ki je zaprosila za repatriacijo, je že v Sloveniji, je danes povedala državna sekretarka na uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Olga Belec. "Za Slovenijo je to pionirski projekt," je dejala Belčeva na novinarski konferenci. Zaenkrat namreč takšnega akcijskega načrta repatriacije Slovenija še ni imela in med izvajanjem so naleteli na kar nekaj izzivov, od urejanje prihoda do iskanje namestitev in zaposlitev v Sloveniji.

Še okoli 15 oseb

Slovenija je zaenkrat prejela prošnjo za repatriacijo okoli 50 oseb. Na uradu so izdali 16 odločb za 29 oseb, v Slovenijo pa jih je decembra prišlo šest, preostalih 15 pa v januarju. Po sedaj izdanih odločbah pričakujejo še osem oseb, nekateri namreč čakajo na konec šolskega leta, drugi še urejajo osebne zadeve. Sicer pa domnevajo, da bo v Slovenijo prišlo še okoli 15 oseb, saj pri nekaterih čakajo še na dopolnitev vlog.

Strogi pogoji

Ob tem pri uradu poudarjajo, da so pogoji za repatriacijo zelo strogi, prosilci morajo namreč dokazati, da so slovenskega rodu, priložiti dokumentacijo o nekaznovanosti, morajo pa imeti tudi aktivne vezi s Slovenijo oz. biti dejavni v slovenskih društvih.

STA
Iz Venezuele je v Slovenijo prišla večja skupina Slovencev.

Da so postopki trajali tako dolgo, pa ni bilo odvisno od države, ampak ker so na prvo mesto postavili varnost, je dodal sekretar na uradu Dejan Valentinčič. "Rojaki so prišli v Slovenijo, preden bi se lahko najhujše zgodilo," je zagotovil ob pojasnilu, da so v Venezueli živeli v težkih razmerah.

Večinoma mlade družine

Po ocenah urada v Venezueli živi do tisoč oseb slovenskega rodu, vendar ne izpolnjujejo vsi pogojev za repatriacijo. Da slovenščina na primer ni med pogoji, pa kot zanimivost pojasnjuje Valentičič, da se jezik kot narodna identiteta izgubi med prvimi. "Lahko si dober Slovenec brez slovenskega jezika," je dodal. Številni namreč ohranjajo identiteto z navadami, kot je na primer peka potice za praznike, je povedal.

Od doslej repatriiranih oseb jih dve tretjini živita pri sorodnikih, tretjini pa je pri iskanju namestitve pomagala država. Razporejeni so po celi državi, načeloma pa živijo tam, kjer je najbolj verjetno, da bodo dobili zaposlitev. Kot zagotavlja Belčeva, si vsi želijo čim prej najti zaposlitev, nekateri so imeli celo že razgovore.

Med njimi so sicer številni visoko izobraženi, npr. doktorica kemije, defektologinja, ... Starostna struktura pa je zelo pestra, vse od pet let naprej. So pa za repatriacijo prosile večinoma mlade družine, so pojasnili na novinarski konferenci.

Čeprav številni ne znajo jezika, so se že ob prihodu začeli učiti oz. izboljšujejo znanje slovenščine. Pri tem je Belčeva opozorila, da ravno učenje jezika še ostaja problem, saj pri notranjem ministrstvu zagotavljajo učenje le za tujce, ne pa tudi za osebe slovenskega rodu. Prepričani pa so, da bodo tudi to kmalu rešili.

Se pa vsi, ki so že prispeli v Slovenijo, počutijo dobro in so olajšani, da lahko živijo v miru in svobodi. "Veseli smo, da smo tu in da smo varni," je potrdil Andreas Hočevar, ki je v okviru repatriacije nedavno s svojo družino prispel v Slovenijo.

Hočevar, ki na daljavo upravlja svoje informacijsko-tehnološko podjetje v Venezueli, je s seboj v Slovenijo pripeljal še svojo sestro Danielo ter ženo s hčerko. Ob tem je dodal, da ga skrbi za družino, ki je ostala v Venezueli, med drugim starša, a je zagotovil, da jim bodo skušali pomagati.

Glede načrtov v Sloveniji si Daniela želi, da bi tako kot v Venezueli tudi tu imela svojo plesno šolo. "Ples imamo v krvi," se je pošalila.

Med mlajšimi rojakinjami, ki so prispele v Slovenijo, sta tudi 19-letna Maria in 14-letna Ana Paula, ki sta v državo prispeli s svojo babico Slavko Voglar in njeno sestro Marijo Voglar. Slednja je bila po besedah Valentičiča motor, ki je poganjal postopek celotne repatriacije rojakov.

Mlajši sestri sta v rodni Venezueli pustili mamo, medtem ko je oče v Španiji, kamor je odšel s trebuhom za kruhom, kot je dejala Slavka Voglar. Podobno kot družina Hočevar sta sestri priznali, da je bilo najtežje za seboj pustiti družino, a se že veselita novega življenja v Sloveniji.