Sledila je pot. Na sončni torek, po vijugasti cesti, v kraj, kjer hiše niso gosto posejane in še navigacijski napravi spodleti pri iskanju cilja. Aniti Ogulin to ni prekrižalo načrta. Ta kraje strašnih nesreč in nedoumljivih tragedij pač vedno najde oziroma že desetletja najdejo njo. Ker je to poslanstvo, ki ga ima zapisano v genih. Ker jo še vedno in vsakič znova zaboli, ko sliši in bere o stiskah ljudi. Posebej otrok, teh najranljivejših bitij. V vsem, kar je in počne, pravi, je najprej mama. Zato mora pomagati. Tako preprosto je zanjo vse to. 

O otrocih, ki jim nič ne ostane skrito: »Stiske staršev se vselej zrcalijo v otrocih. Ničesar jim ne moreš prikriti, zato svetujem, da se pogovarjate o svoji bitki s svojimi otroki. Ker če to skrivate pred njimi, se počutijo, da so odveč, da so strošek, začnejo prevzemati odgovornost za preživetje družine, in to je zelo narobe.«

Anita Ogulin je ženska, ki jo želiš spoznati. Že več desetletij je sinonim za dobrodelnost, duša in gonilna sila Zveze prijateljev mladine Moste Polje, kjer živi svoje poslanstvo. Ves čas kot prostovoljka. Njen obraz v medijih nas v prazničnih dneh še posebej pogosto opozarja na stiske otrok, njeni dnevniški zapisi, objavljeni na najbolj branem spletnem portalu, trkajo na našo vest s pretresljivimi usodami družin.

Ko bereš te zapise, tečejo solze. In vedno znova se sprašuješ, ali je mogoče, da je toliko ljudi obubožanih, toliko otrok prikrajšanjih, toliko družin nesrečnih. V naši čudoviti, bogati, naravnih danosti polni državi. Tam, kjer živijo dobri ljudje, ki so bili pripravljeni prisluhniti stiski staršev bolnega malčka in v nekaj dneh za njegovo zdravilo zbrati več kot dva milijona evrov. Kako je mogoče, da ne prepoznajo stiske otroka, ki v njihovi soseščini vsak večer odhaja v posteljo lačen?    

Kaj je z nami narobe, da ne vidimo in ne slišimo teh nemih krikov, se sprašuje tudi sogovornica. Zakaj pogosto tistim, ki se jim, včasih čez noč, sesuje svet, prijatelji obrnejo hrbet in jih v nesreči pustijo same? In kako lahko zatajijo tudi strokovne službe?! »Te imajo nemalokrat premalo znanja za prepoznavanje stisk. Ljudje, ki živijo v bližini človeka, ki se bori za preživetje, pa prepogosto le obsojajo in ne storijo ničesar. To, veste, je za te ljudi najhujše, saj sodba človeka duševno ubije,« pove Anita Ogulin.

Očitki, ki bolijo

O Verigi dobrih ljudi: »Veriga dobrih ljudi je naš zadnji projekt, star leto dni,  katerega namen je opolnomočenje družin v stiski. Gre za najbolj celosten program pomoči, ki družinam z mladoletnimi otroki ponuja podporo na poti iz primeža revščine. Pri tem sodelujemo z medijsko hišo Pro Plus, ker želimo, da se sliši, da pri nas ljudi ne sodimo, vsakemu prisluhnemo v varnem okolju, ga razumemo, potolažimo in mu predstavimo, kako mu bomo pomagali, da si bo znal pomagati sam.«

Da dejanje plemenitosti lahko vzbuja pri drugih ljudeh ljubosumje, je sama večkrat izkusila. Kaj vse so ji že očitali! Med drugim, da se okorišča na račun dobrodelnosti in »vleče« dobro plačo. Da manipulira z denarjem na računu ZPM Moste Polje, ker se ob koncu leta zaradi donacij podjetij, ki imajo tudi po sto varovancev v programu Botrstva, tam resnično nabere zajeten kupček, tudi več kot milijon. Nič od tega ni res. To pove glasno in odločno, brez sence dvoma. »Dobrodelnost nikoli ni bila moja služba, za katero bi dobivala plačo, ampak vsa leta prostovoljna dejavnost, za katero živim. Poraba vsega denarja na našem računu pa je popolnoma transparentna in gre zgolj in samo za točno določen namen. Vsaka družina ima svoje stroškovno mesto in vsak cent gre za otroke. Rajši bi umrla, kot da bi nekomu nekaj vzela. To mi je popolnoma tuje, saj nisem lovka na materialne dobrine, temveč lovka na boljše življenje za vse.«

Predanost poslanstvu

Anita Ogulin je posebna ženska. Drobna, a le na videz krhka, polna miline in preudarnih besed, predana poslanstvu pomagati šibkim že od svojega tretjega leta starosti. Imela je slepega očeta in slabovidno mamo, ki sta, pove, potrebovala otroka za svoje nadomestne očke. Mama je bila socialna delavka na terenu in začetnica Društva prijateljev mladine v Šmartnem. Bila je zelo delavna, z velikim čutom za socialno pravičnost, in v njihovi družini so imeli rejniške otroke. »A ni bila mama, ki bi znala objeti, ki bi uresničila otrokovo potrebo po ljubezni. Hotela je imeti red, disciplino, zato nas je vzgajala po vojaško. Z bratom sva bila že v najzgodnejših letih odgovorna za odrasle, in to se je usidralo v meni za vse življenje. Zato se nenehno čutim odgovorna za ves svet,« z nasmehom pripomni.

Anita je kot mlado dekle hotela postati otroška negovalka in otroška zdravnica. A denarja za dijaški dom ni bilo in vpisala se je na administrativno šolo. Se je pa ves čas izobraževala ob delu, delala kot novinarka in se udejstvovala kot prostovoljka. »Starša sta imela izjemen vpliv na naju z bratom, še poročila sem se na njuno zahtevo. Kmalu sem postala mama samohranilka, saj sem bila prva ločenka na vasi. Lahko si predstavljate, kaj vse sem ob tem doživljala, zato razumem življenje in vse, kar prinaša.«

Ko se je hudo ponesrečila, se je invalidsko upokojila in odtlej je več kot 20 let le še prostovoljka. Radodarna z objemi, ko jih je treba deliti, in odločna v dejanjih, ki ranjenim v duši vračajo varnost in upanje v boljši jutri.

Ni predaha

O žalostnih usodah posameznikov jo obveščajo centri za socialno delo, zdravstvene institucije, šolske svetovalne službe z vseh koncev Slovenije. Veliko je takšnih, ki sami potrkajo na vrata njene pisarne, vtipkajo številko njenega mobilnega telefona. Včasih tudi ob najbolj nemogočih urah, ker je takrat stiska največja. Pa se vedno odzove. Še vedno, pri 67 letih, največkrat sama sede za volan, ko je treba na teren, v domove ljudi, kjer se sooči z njihovo situacijo in požene v tek kolesje pomoči. Poti jo vodijo po vsej državi, tudi v najzakotnejše kotičke.

Nesreča nikoli ne počiva, zato zanjo ni predaha. Po obveznem jutranjem obredu, sprehodu ob Savi s psom Blackijem, in kavi z možem se odpravi v pisarno, v prostore ZPM Moste Polje na Zaloški cesti v Ljubljani. Tam s svojo ekipo sedemnajstih sodelavcev in več prostovoljcev rešuje stiske in velikokrat tudi življenja otrok ter njihovih staršev. V vseh letih jih je bilo na tisoče in več, a kdo bi sploh štel. »Ko je človek v stiski, zamrzne na vseh ravneh. Čeprav je bila mamica nekoč dobra gospodinja, naenkrat ne zna več kuhati, pospravljati. Ljudje niso več zmožni realne ocene svojega stanja. Zato jim  pomagamo ne le finančno, ampak jim nudimo tudi materialno oskrbo, psihoterapevtsko pomoč, mediacijo, usposabljanje na področju gospodarjenja z denarjem, gospodinjstva, starševstva, da se ponovno vzpostavijo zdravi odnosi v družini, z brezplačno pravno pomočjo jih vodimo skozi labirinte birokracije, botrstvo da otrokom moč in možnost vključiti se v dejavnosti, kjer so enakovredni vrstnikom … Celostna podpora družini traja do dve leti. Napredek je v tem času res neverjeten. Naši varovanci kar ne morejo verjeti, da so sploh kdaj živeli v takšnem peklu, nam zaupajo po tem, ko si opomorejo.«

Solze se še niso posušile

O delu, ki ne zadošča za preživetje: »V zadnjem obdobju prihajajo k nam ljudje, ki delajo po deset ur na dan skupaj, pa ne morejo preživeti svoje družine. Onkološko bolna ženska, mati, gre po kemoterapiji v službo in nihče sploh ne ve, da je bolna. Zato se sprašujem, kam smo zašli kot družba, da se nam zdijo pomembnejše dobrine kot človek? Z materialno dobrino se ne moreš pogovarjati in deliti občutij. Pohlep, v katerega smo padli, odmika ljudi od človeka.«

Pa se je v vseh teh letih, ko je bila priča dogodkom in situacijam, ki jih nikoli ne bo pozabila, ojeklenila? Ji je zdaj lažje poslušati o trpljenju, so se njene solze posušile? Ne in ne, pove. Vsaka zgodba se jo dotakne. Čeprav uči druge, svoje sodelavce, da je treba postaviti meje v odnosih do trpečih ljudi, je sama prva, ki jih krši. Brez pomisleka seže v lastno denarnico in izroči ves denar lačni mami, ki se k njej zateče po pomoč. Ali pa prezebli ženski v tankem jopiču, ki potrka na vrata pri minus petih stopinjah, podari svoj plašč. Joka še vedno. A le takrat, ko se ob šestih, sedmih zjutraj s psom vsak dan sprehaja ob Savi. Tam si zbistri misli, črpa moč iz narave in dovoli, da voda odplakne probleme. Potem zmore naprej. Kadar je res hudo, objame eno od »svojih« dreves – včasih lipo, drugič bor, tretjič hrast – in se prepusti, da skoznjo steče vse slabo, in se tako očisti. Da ji to resnično pomaga, je vedela že davno, preden ji je prijateljica podarila knjigo Drevesa in njihova zdravilna moč. 

Za družino zmanjka časa

Ne, ni popolna. »Slaba vest? Seveda jo imam. Če mi kdo reče, da je lahko na vseh področjih v življenju odličen, mu bom rekla, da laže.« Dobro se zaveda svojih napak. Na primer dejstva, da je mnogokrat svojo družino postavila na stranski tir zaradi želje, da bi pomagala drugim. S hčerko Karmen je kot mlada mati samohranilka živela v pomanjkanju in kot prva ločenka na vasi doživela vse, kar boli. Tudi mlajši, sin Simon, jo je kar naprej moral deliti z drugimi. Ne bo pozabila, ko mu je, takrat osnovnošolcu, vzela šolsko torbo in jo podarila mami, ki je prav takrat prosila za pomoč. »Sin je doma ležal bolan, s povišano temperaturo, in sem pač menila, da torbe tisti dan ne bo potreboval, jaz pa bom imela čas kupiti novo. Pa se je vseeno odločil, da gre k pouku. In je šel s knjigami in zvezki v plastični vrečki. Zelo je bil prizadet.« Na oba otroka, zares čudovita vnuka in zeta je neizmerno ponosna, ker so dobri, odgovorni, sočutni ljudje.

Njena otroka, že zdavnaj odrasla, sta sprejela mamino poslanstvo, razumeta jo in podpirata. Tako kot mož, čeprav nista že 15 let šla skupaj, sama, na dopust, na kar ni ponosna. »Doma sem vedno poskrbela, da je bilo pospravljeno, urejeno, čisto, oprano, zlikano … in skuhano, res pa sem bila in sem še veliko odsotna. A z možem sva še vedno povezana in nisva se odtujila.« 

»Seveda sem imela tudi osebne stiske. Večkrat. Pridružila sem se skupini psihologa dr. Andreja Perka (ki nadaljuje delo dr. Janeza Ruglja, op. a.), pisala dnevnike, a nazadnje spoznala, da imam v sebi tako zasidran ta vzorec pomagati drugim, da ga ne morem preseči. Zato sem si rekla: 'Zmoreš. Pojdi naprej.'« In gre. Vsak dan posebej.

Če jo srečate, ko hiti v pisarno na Zaloško, je ne sprašujte, ali gre v službo. »Nikoli ne grem v službo, grem v življenje,« vam že zdaj odgovarja.  

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_01
Zarja Jana
Naslovnica številka 1, leto 2020