Da jih je veliko premalo in da delajo v slabih pogojih, že leta opozarjajo tudi medicinske sestre same. Nič novega, skratka. Ampak v javnosti so alarmi začeli razgrajati šele, ko so se začele posledice krepko čutiti tudi v Ljubljani. Kdo nam je ukradel medicinske sestre? Kam so nam ušle? Kdor jih najde, naj jih da nazaj, zares jih bomo veseli.

Če rešiš eno življenje, si junak, če jih rešiš sto, si medicinska sestra, pravi neki rek. Drugi pa priznava, medicinske sestre morda res niso angeli, so pa naslednja najboljša stvar. In tale, medicinska sestra, ki skrbi za težke bolnike, na dan dvigne tono in pol – ta pa ni pregovor, to je z dokazi podprto dejstvo slovenskega zdravstva. Tono in pol. Na dan. Vsak dan. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) bo naslednje leto razglasila za svetovno leto medicinskih sester in babic.

Elastika bo počila. 

Gume mi bodo prerezali, vzdihne Darinka Klemenc, nekdanja predsednica stanovske organizacije Zbornica – Zveza (s polnim imenom Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije), ki jo je vodila osem let, dva mandata. Enajst let je predsedovala tudi Društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, delala je na Urološki kliniki v UKC Ljubljana, bila glavna sestra Poliklinike, zdaj je članica različnih delovnih skupin in predava poklicno etiko. Zato razmere in probleme medicinskih sester spremlja že štiri desetletja in jih torej dobro pozna, o njih pa spregovori brez pregovorne dlake na jeziku – od tod strah za gume.

Pomanjkanje medicinskih sester je zelo skrb vzbujajoče, se strinja. »Težko si predstavljam, kako kolegice in kolegi zdržijo velike napore, do kdaj bodo lahko tako delali, kajti marsikaj se lahko v takih situacijah zgodi (tudi strokovne napake, manj je časa za uvajanje novih kadrov, manj za komunikacijo s pacienti itd.). Kaj če se bo stanje poslabševalo? Do kam lahko nevarno napenjamo to elastiko? Nazadnje nam preostane zaprtje kakšne bolnišnice, kar se je drugod že dogajalo; v Angliji so že pred več leti najprej zapirali male bolnišnice in kader premeščali na travmatološke, urgentne, kardiološke, druge »vitalne« oddelke.

Izčrpani zaposleni so lahko prav tako nevarni kot poklicni šoferji, ki imajo omejitve pri vožnji. Tu pa delamo z bolnimi ljudmi. Vse to vpliva na medsebojne in medpoklicne odnose, na zdravje in zbolevanje zaposlenih. Ljudje v službah, četudi težkih, več zdržijo v prijaznem delovnem okolju, ki pa se žal poruši ob takšnih anomalijah. Kolegialnost se zmanjšuje in ljudje odidejo. Novih je vedno manj. Ljudje hodimo v službo, da služimo denar.« In zato razume in ne obsoja tistih, ki si delo poiščejo tam, kjer so pogoji boljši in plače višje. »Ko sem odhajala z mesta predsednice Zbornice – Zveze (2016), je bilo na zavodu stalno prijavljenih okrog tisoč tehnikov zdravstvene nege in 250 diplomiranih medicinskih sester. V treh letih je situacija popolnoma drugačna. Kje smo zamočili? Pri šparanju na napačnem koncu. In to še kar počnemo. Do nezavesti – pacientove ali naše, kdo ve.«

Posebna vrsta ženske. 

To vprašanje me muči že leta: zakaj medicinske sestre nikoli ne stavkajo? Zakaj preprosto ne povzamejo recepta od poštarjev, ki so si pravkar izborili več, ali še bolje, zakaj se ne zgledujejo po svojih sodelavcih zdravnikih in si ne privoščijo občasnega kuštrinovanja? Čisto zares ne razumem. »Ni tako preprosto,« odgovarja Darinka Klemenc. »Medicinske sestre tudi stavkamo, večkrat smo stavkale in kaj malega tudi dosegle. Ni preprosto spraviti ljudi na cesto ali stavkati v službi in gledati, kako te pacienti potrebujejo. Imamo sicer do tega pravico, težje jo je uresničiti. Najuspešnejše stavkovno obdobje je bilo, ko smo stavkali vsi člani zdravstvenega tima skupaj, potem so šli zdravniki v svoj sindikat, ki se krčevito bori samo zanje. Spremljamo ta groba izsiljevanja. Z grožnjami marsikaj dosežejo. Vsi drugi, brez katerih ni zdravstvene oskrbe (kako naj kirurg operira, če pacienta nima kdo negovati, tudi ne v intenzivni enoti?), jih ne zanimajo. Poklicna etika, kodeksi, drugi dokumenti nas na to prisotnost in skrb stalno opozarjajo. Imamo opravka s hudo bolnimi, tudi umirajočimi, naše strokovne pomoči so potrebni 24 ur, vse dni in noči v letu, vse praznike. Tu niso samo nujni, urgentni posegi, gre za stalno prisotnost ob pacientu, še posebej na najtežjih oddelkih, ki so jih zdaj zaradi pomanjkanja medicinskih sester prisiljeni zapirati. Tudi zdravniki niso vsi stavkali. Nazadnje najbolj nastrada nebogljeni pacient, nič krivi stanovalec v domu starejših, ki nima svojega glasu, še manj sindikata, medija, človeka, ki bi se mu potožil ali pritožil.«

Enak razlog, skrb za bolnika, navaja tudi njena naslednica, sedanja predsednica Zbornice – Zveze Monika Ažman: »Medicinske sestre smo posebna vrsta ženske – v tem poklicu je kar 90 odstotkov žensk – čutimo stisko pacientov. Pa ne gre le za kodeks, ki nam nalaga skrb za pacienta. Počutimo se odgovorne, rečemo si, saj ga ne morem zapustiti!«

monika ažman
sta
"Medicinske sestre smo posebna vrsta ženske – v tem poklicu je kar 90 odstotkov žensk – čutimo stisko pacientov," pravi Monika Ažman.

Niti otrok nima prednosti. 

In ker poskusimo vedno poiskati tudi rešitve – smo pač take vrste revija – smo se ozrli po možnih izhodih. Prva rešitev se ponuja sama, tako rekoč te tečno cuka za rokav: pošteno jih plačajte, pa bodo ostale. A tudi to ni tako preprosto: v intervjuju v Delovi Sobotni prilogi direktor ljubljanskega UKC Janez Poklukar postoka o »pomanjkanju vzvodov za nagrajevanje sester na kliničnih oddelkih«. Res je, pritrjuje Monika Ažman.

A denar, tudi če bi bil, še vedno ne bi vsega rešil: »Vzgajali so nas, kje je naše mesto v družbi. Za ta poklic se tradicionalno odločajo ženske srednjega razreda. Vendar ga zdaj zapuščajo in gredo v poklice z manjšimi obremenitvami in manjšo odgovornostjo. S seboj nosijo težke zgodbe, s katerimi se srečujejo, te zgodbe pa ne vplivajo le nanje, temveč na vso družino. Medicinske sestre hočejo samo spodobno živeti.« In potem pove zgodbo o tem, kako je njen otrok, že ko je bil še majhen in se je v šoli slabo počutil, vedno rekel, naj pokličejo babico, ne mame. »Le katera od nas si lahko privošči, da bi pustila paciente in tekla v šolo k svojemu otroku? Nobena!«

Kdo se bo namesto njih pogovarjal z bolniki?

Vrli ljudje z Gospodarske zbornice so medtem našli rešitev. Vedno najdejo rešitev, vsakič isto: vsega manj. Manjše dajatve za delodajalce in manjše plače za delojemalce, pa smo zmagali. In so tudi tokrat po tej preverjeni recepturi stopili v akcijo in se šli menit s Filipinci, da bi od njih (med drugimi) uvozili medicinske sestre. Ne, ni treba, da znajo slovensko, bomo vzeli take, ki znajo angleško. Čim prej jih pošljite, hvala. Ampak. »Slovenija z negovalnim kadrom (in s še kakšnim) nikoli ni bila samooskrbna. Dobro se spominjam obdobja, ko smo medicinske sestre uvažali iz bivših jugoslovanskih republik; a to je bila generacija, ko smo imeli še podobne izobraževalne programe. Brez njih UKC Ljubljana ne bi mogli odpreti,« pravi Darinka Klemenc. »Po vsem svetu so ekonomske migracije, tudi v naših poklicih. Očitno bo potreben uvoz in na nas je, kako bomo prišleke opolnomočili, poleg drugega s kulturnimi kompetencami, saj se lahko zgodi, da bodo prišli iz zelo drugačnega kulturnega, socialnega, verskega okolja. Treba jih bo spraviti skozi izobraževalni sistem, enako kot zdravnike. Nič manj. Če kdo, je prav medicinska sestra najbolj izpostavljena komunikaciji s pacientom, v bistvu bolj kot zdravnik. Tolmačev ne bo. Izkušnje drugih držav v EU in od drugod (npr. Kanada, Nova Zelandija) kažejo, da se jim je treba zelo posvetiti. Najprej je velik problem jezik. Kako se bo sporazumeval s pacientom? Ne gre za klepet, gre za življenje ali smrt. V Angliji so po več smrtih zaradi slabega znanja jezika (tako medicinskih sester kot zdravnikov) pred leti zaostrili pogoje. Ena od večjih bolnišnic v Londonu ima 87 narodnosti prav med negovalnim kadrom. Zato podpiramo tolikšno znanje slovenskega jezika, kot je predpisano, nič poenostavljanja, za varnost pacientov gre.«

Monika Ažman je o domnevnem uvozu filipinskih medicinskih sester, ki naj bi menda spomladi že delale v slovenskih bolnišnicah, izvedela iz medijev: »Strokovna organizacija, ki jo vodim, ni bila vprašana ali seznanjena s tem. Pa smo mi tisti, ki vodimo register izvajalcev in regulacijo v državi, saj je to reguliran poklic. Z GZ doslej nismo sodelovali, nikoli nismo vzpostavili stika.« Tudi ona se strinja, da bo verjetno treba medicinske sestre uvoziti, vendar ne tako, kot so si zamislili na GZ: »Avstrija je postavila šolo za medicinske sestre v Vietnamu. Že leta imajo tudi fakulteto za medicinske sestre v Prištini, bila sem tam in sem si jo ogledala. Za zaposlene iz držav tretjega sveta pri nas veljajo posebni, strožji pogoji. Proces za tako zahteven poklic je natančno reguliran, vključiti se morajo ministrstvi za zdravje in za izobraževanje pa naša Zbornica – Zveza. Zahtevana je visoka stopnja znanja slovenskega jezika, za diplomirane medicinske sestre maturitetno znanje, za srednje aktivno poznavanje jezika.«

Ne, tudi mi ne verjamemo, da se bodo filipinske medicinske sestre vsega tega do spomladi naučile.

Poklukar in UKC medtem stavita na kader, ki so ga privabili na kariernem sejmu v Beogradu. Klemenčeva je skeptična, za 200 ali 300 evrov višjo plačo, kot je doma, medicinske sestre ne hodijo sem, pravi, raje preletijo še kakšno državo več in pristanejo tam, kjer so plače medicinskih sester občutno višje. V Avstriji ali Nemčiji na primer. Ažmanova pa opozarja, da je v deželah bivše Jugoslavije zdaj tudi veliko zasebnih šol, ki medicinske sestre izobražujejo malce po svoje. Ponekod lahko postaneš »sestra« v samo šestnajstih dneh, pravi.

Druga vrsta bogastva. 

In vam gre zdaj bržkone že malo na jok – meni tudi – vendar stvari nikakor (še) niso brezupne. »Verjamem v visoko strokovnost svojih kolegic in kolegov, v njihov etični profesionalni čut in stremljenje k temu, da opravijo svoje delo čim kakovostneje, po strokovnih standardih, protokolih, drugih predpisih. Vem, da se veliko in dobro izobražujejo, kajti v znanju je moč,« je optimistična Darinka Klemenc. »Še vedno verjamem, da imamo soliden, dober zdravstveni sistem, zlasti če ga primerjamo s kakšnim, kjer so bolj ali manj vse sprivatizirali, tega se bojmo.« Njena kolegica in naslednica Monika Ažman pa dodaja: »Ne poznam bogate medicinske sestre, razen če se je bogato poročila, imajo pa drugo vrsto bogastva: toliko različnih pogledov na življenje. Morajo nas več vključevati, ker bo bolje za družbo kot celoto.«

Premalo!

Koliko medicinskih sester nam pravzaprav manjka? »Skrb vzbujajoče veliko,« pravi Darinka Klemenc. »Po podatkih manjka že praktično tretjina medicinskih sester obeh izobrazbenih ravni samo na bolnišničnih oddelkih po vsej državi, kar pomeni grožnjo kakovosti, varnosti, humani obravnavi. Stroka ima namreč priznano (tudi potrjeno s strani Zdravstvenega sveta RS) orodje za ugotavljanje potreb po kadrih na osnovi kategorizacije, kjer se kader izračunava na osnovi potreb pacientov po zdravstveni negi. Dodatno problematiko bo treba reševati s kadrovskimi normativi, ki smo jih predlagali že leta 2014. Zdaj bo nastal drug problem: četudi bo minister podpisal ta dokument, kje bomo dobili ljudi, saj smo zamudili vlak? Kdo bo nosil odgovornost – osebno trdim, da zdravstvena politika in vlada. Prejšnja ministrica, v katero smo polagali veliko upov, pa nič, sedanji minister, ki je podpisal vsaj kompetence, naslednji? Je pa treba poudariti, da se je vedno, vedno, štedilo na medicinskih sestrah, vedno nas je bilo premalo, kar naprej so nas preštevali in reducirali, od ZUJF-a si klinična okolja še niso opomogla. Zdaj je to zamujena priložnost, najbrž za dolgo, za vedno ...

Ker se ni zaposlovalo, so izšolani mladi odšli, se prekvalificirali. Manjka jih povsod, ne zdrži pa trditev nekaterih, da so jih pobrale referenčne ambulante in urgentni centri. Nekaj zagotovo, a s tem se je visoko izboljšala preventiva, razbremenili smo do neke mere zdravnike družinske medicine, pacienti so izjemno hvaležni, odkrite so bolezni, ki bi bile sicer kasneje ali sploh ne. In sistem jih je ves čas na novo produciral, saj imamo dovolj srednjih in visokih zdravstvenih šol ter fakultet za domače potrebe. Žal jih zdaj dobro izobražujemo za tujino. Enako je v urgentnih centrih – bodimo zadovoljni, da jih imamo, četudi težav nikoli ne zmanjka.«

V naslednjem življenju bom medicinska sestra

Pomanjkanje zdravstvenih delavcev je globalni problem. Na podlagi študije iz leta 2013 so pri Svetovni zdravstveni organizaciji izračunali, da bo do leta 2030 po vsem svetu primanjkovalo osemnajst milijonov zdravstvenih delavcev, od tega polovica, devet milijonov, medicinskih sester. Oh, in do leta 2030 bo zdravstvo postalo največja gospodarska panoga.

Nobene od njih bilo bolj zaželene

Na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer slovenske bolnišnice redno, a zdaj že skoraj brez upa zmage iščejo novo delovno silo, so izobešeni tudi oglasi tujih delodajalcev, bolnišnic v drugih državah, ki iščejo naše odlično izšolane in usposobljene medicinske sestre. Slovenske medicinske sestre tujci snubijo tudi po Facebooku in elektronski pošti.

Nobena krona ni padla z glave

Še en recept Darinke Klemenc za premostitev najhujših težav: »V krizi bi pričakovali od (zlasti mlajših) zdravnikov, tudi študentov medicine višjih letnikov, da bodo nemudoma priskočili na pomoč medicinskim sestram pri preprostih opravilih (vse drugo sodi v okvir njihovih kompetenc): pri postiljanju, hranjenju pacientov, prelaganju, prevozih, oblačenju, drugih življenjskih aktivnostih. Zdaj namreč vedno pogosteje tudi v domovih starejših stanovalce hranijo vsi zaposleni, tudi oni iz pisarn, ker ni dovolj kadra. Ob tem bi se neposredno soočali s pacienti, pridobivali dragocene izkušnje. Mnoga leta so imeli študenti medicine vaje v kliničnem okolju s področja osnovne nege bolnikov. In nič jim ni padlo z glave, tudi danes jim ne bi. V UKC že leta velja nenapisano pravilo: pojdi v menzo in poglej, kakšne barve uniform tam prevladujejo – modrih je zelo malo ...«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_51
Zarja Jana
naslovnica 51