Enakopravnost žensk v znanosti je utvara

»Sem srečna babica dvojčic, osem mesecev sta stari, in ne grem nikamor!«

Sonja Grizila / Revija Zarja Jana
11. 1. 2020, 07.45
Posodobljeno: 11. 1. 2020, 09.17
Deli članek:

Ko sprašuješ znanstvenice (in vprašali smo jih kar veliko, ker smo pred leti izbirali znanstvenico leta), ali imajo na svoji poti težave, ker so ženske, le redke odgovorijo, da ne.

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana
Dr. Urša Opara Krašovec, znanstvenica na čakanju.

Še posebej v pregovorno moških trdnjavah, kot je fakulteta za elektrotehniko, so lahko polena pod nogami precej velika in trda, še posebej če ne znaš držati jezika za zobmi, kot se to dogaja naši sogovornici. Pozornost zunaj znanstvenih krogov je vzbudila na začetku letošnjega leta, ko je z javnim pismom razgrnila napake agencije za raziskovalno dejavnost, ki odloča o tem, kateri projekti bodo dobili denar in je med vsemi zavrnila le vlogo znanega zdravnika dr. Marka Noča, ki je s svojimi raziskavami mnogim rešil življenje. Češ da vloga ni bila popolna, v resnici pa je bilo površno in nestrokovno mnenje ocenjevalcev, ki ga je agencija sprejela brez pridržkov. Dr. Urša Opara Krašovec že ve, kako se to dela, saj za Evropsko komisijo ocenjuje znanstvene projekte iz držav članic že od leta 2003. A o tem nekoliko pozneje.

Od tiskane sončne celice do sončnega goriva

Sogovornica je po izobrazbi kemičarka, po doktoratu pa se je ukvarjala z razvojem materialov, ki so usmerjeni v obnovljive vire ali pa znižujejo porabo energije v stavbah. Na začetku kariere se je ukvarjala s pametnimi okni, ki s pomočjo elektrike sama regulirajo prepustnost svetlobe. V Nemčiji pa sodelovala s kolegi fiziki (tam je bila med letoma 2001–2002), ki so prvi objavili koncept sončne celice, ki energijo shrani. Vgrajena je v steklen element, ki je prosojen in ima zmožnost preklopa. Preprosto povedano, okno se zatemni, ko nanj posveti sonce, zato za preklop na zatemnitev ne potrebujemo več elektrike. »Kmalu zatem (pol leta), ko sem se vrnila iz Nemčije, sem se zaposlila na elektrofakulteti, prej sem bila na kemijskem inštitutu. Začela sem se ukvarjati s tiskanimi sončnimi celicami, ne s silicijevimi, ki jih danes vidimo na strehah. Gre za drugačne materiale, ki na neki način posnemajo fotosintezo. Ključen element je barvilo, ki absorbira sončno svetlobo. Sončna celica energijo sonca pretvori v elektriko, če pa jo nadgradiš, lahko energijo shraniš in uskladiščeno uporabiš, kadar jo potrebuješ,« poenostavlja sogovornica svoje delo na mojo milo prošnjo, naj bo razumljiva. Fotosinteza? Pod vplivom svetlobe shranijo rastline energijo v obliki sladkorja, iz tako uskladiščene energije so v milijonih let navsezadnje nastala fosilna goriva, kot so premog, plin in nafta. Sončno gorivo pa bi bilo uporabno takoj, in sicer za vse mogoče – za elektriko, kerozin, kemikalije … Se pravi, da energijo proizvajaš takrat, ko je sonce, uporabiš pa, kadar želiš. To je sanjsko, pravim. Prikima. Kako daleč je stvar? Do projektnih predlogov je prišla, do financiranja pa ne. Potrebuješ podporno okolje, skupino, ker tega ne moreš delati sam. »Najprej sem bila del velike skupine, a sem iz nje zaradi predolgega jezika izpadla, potem smo imeli majhno skupino, v njej smo bile tri punce, vendar se je razformirala zaradi pomanjkanja sredstev. In prideš v slepo ulico. Vodila sem kar nekaj evropskih projektov, seveda pa moraš imeti tudi infrastrukturo, sicer nisi resen partner,« pravi.

Kaj se je dogajalo?

Kaj se torej lahko vse zgodi znanstvenici, ki dobi prestižno štipendijo Marie Curie in se vrne iz Nemčije? S kemijskega inštituta je morala iti, čeprav se je vrnila s projektom, ki ga je financiralo ustrezno nemško ministrstvo. »Šla sem na elektro, mislila sem, da bo to izziv in da ne bo nobenih (ljubosumnih) motenj, ker sem vendar kemičarka. Da nikoli ne bom nikomur v oviro. Tudi sicer nisem imela želje, da bi bila vodja kakšne skupine. Samo raziskovati sem hotela in prenesti znanje tiskanih sončnih celic, pridobljeno v tujini, v Slovenijo.«

Delala je v  laboratoriju za fotovoltaiko, v glavnem so delali simulacije in nič v zvezi s tehnologijo. Sama je vajena narediti produkt od a do ž, pravi. V kolektivu je imela svojo skupino, štiri mlade raziskovalce. 2009. so prišli s svojimi projekti v svetovni vrh, kar je pravi čudež – tako majhna skupina, pa veliko uspešnejša od zelo velikih. »Sčasoma so me čedalje bolj rinili na stran z izgovorom, da ta konferenca ni zame, pa ona tudi ne, tudi vse moje pobude za vključitev v pedagoški proces so bile zavrnjene,« pravi. 

Kaj pomeni imeti »predolg jezik«?

Znanstvene objave imajo večje število avtorjev, pravi. Na objavah se jih podpiše več, prvi je tisti, ki je izvajal raziskavo, vmes so sodelavci, zadnji pa tisti, ki je raziskavo dejansko vodil in zasnoval. Šef laboratorija pa se je hotel podpisati prav na vse objave podrejenih kot zadnji, čeprav raziskav ni vodil, kemijskega dela pogosto niti razumel ni. Pri habilitacijah je prvo in vodilno avtorstvo enakovredno, zadnji podpisani naj bi bil vodilni, tako piše v pravilniku, v kodeksu pa piše tudi to, da biti šef ni avtorsko delo. A se je šef laboratorija kljub vsemu skliceval na ustaljeno prakso in fakultetna pravila (!), po elektronski pošti je poslal dekret vsem zaposlenim, da morajo na koncu svojih raziskav napisati njega. Seveda se je uprla. Takrat je tudi začela študirati integriteto raziskovalcev in ugotovila, da je Slovenija zunaj evropskih meril. Evropa ima namreč zvezo, ki se ukvarja z etičnimi prekrški v raziskovanju, največji je seveda ta, da si bo nekdo pripisal uspehe drugih. »Tudi pod študentov izdelek se ne smeš podpisati, kot da je tvoj! Profesorji znajo obsoditi študenta, če plonka, sebe pa ne,« se jezi.

Našla je dokumente z etičnimi pravili v raziskovalni dejavnosti, ki bi morala biti samoumevna, pa očitno niso. Imenitno zapisana pravila ima nemška raziskovalna agencija, povsod bi morala veljati. A jih očitno nihče od pristojnih pri nas ni niti povohal. Dr. Urša Opara Krašovec je postala tudi članica komisije za ženske v znanosti in odprla to tematiko. Organizirali so mednarodni kongres, ta se je zgodil na SAZU leta 2014. »Sprejeli smo sklep, da mora Slovenija ustanoviti častno razsodišče, ki sodi tudi o plagiatorstvu, ponarejanju rezultatov, pa tudi o prisvajanju avtorstva. V  Slovenijo sem pripeljala vrhunske strokovnjake s tega področja in posledica tega je, da imamo danes v pripravi zakon, ki predvideva komisijo za etična vprašanja na nacionalni ravni.« Pa se že kaj dogaja? Konkretnega nič, pravi. SAZU bi lahko napravil več, kot je, to je pa res njihovo delo. 

Toliko o enakopravnosti ...

Saj ne moreš verjeti, da se vse to dogaja v znanstveno-izobraževalni ustanovi, pravim, ko mi našteva, kaj vse se lahko zgodi, če ne držiš jezika za zobmi, in sicer zaradi očitnih napak in malverzacij. Čim kaj rečeš, te izvržejo iz programske skupine, edinega vira stabilnega financiranja za raziskovalce, spotikajo te pri napredovanju. Kot sindikalna zaupnica se je med drugim uprla veriženju pogodb na univerzi. Veriženju? To pomeni, da lahko nekomu do upokojitve podpisuješ pogodbe za določen čas. To je najpripravnejše orodje, da držiš nekoga v negotovosti kar naprej, pravi. Pa saj to je vendar popolnoma nezakonito?! Seveda je, ampak vedno se najde »opravičilo«, izgovor.

»Na fakulteti sta dva svetova. Eden je svet visokošolskih učiteljev – profesorjev, ki imajo takoj pogodbe za nedoločen čas. Drugi steber, ki je na posameznih fakultetah po številu enak, pa so raziskovalci, ti lahko dosežejo najvišjo stopnjo znanstveni svetnik, ki ustreza stopnji rednega profesorja. Raziskovalce držijo na pogodbah z izgovorom, da gre za projektno delo, kar je zavajanje. V Sloveniji imamo sistemsko financiranje, raziskovalce financira Agencija za raziskovalno dejavnost,« pojasnjuje sogovornica. Si je pa pedagoška falanga prilastila stabilna sredstva raziskovalcev, z njimi si do dvajset odstotkov zvišuje plače. Sama si je šele pred tremi leti izborila pogodbo za nedoločen čas, njena kolegica raziskovalka je to dosegla na sodišču. Potem so ponudili stalne pogodbe še osmim moškim, ki niso niti s prstom mignili za svoj položaj, pravi Urša in se grenko nasmehne. Toliko o enakopravnosti.

Sicer pa imajo na fakulteti za elektrotehniko tudi zelo sporen način urejanja zadev z zaposlenimi, pravi. Ko so jo vrgli iz skupine, je šef to naredili med njenim dopustom. »Tudi obvestilo, da sem na čakanju, me je doletelo med dopustom, ko sem bila v Bruslju,« pravi. Od leta 2003 namreč ocenjuje projekte za Evropsko komisijo, zelo je iskana, zaradi svojih referenc pa tudi zaradi ženskih kvot, ki jih tam upoštevajo. Na čakanju? Ja, projekt da se je iztekel in so jo dali na čakanje. Medijski cirkus je bil nepopisen, zato je čakanje trajalo le pet dni. Visokošolski sindikat je med drugim v svojem protestu zapisal tole: »Ni nam znano, ali je že kdaj bil kdo na UL napoten na čakanje, prav tako ne poznamo primera, da bi bil kjerkoli na čakanje napoten sindikalni zaupnik. Predvsem pa ni znan primer, da bi bila na čakanje poslana oseba s takimi referencami: kot je mogoče preveriti v sistemu SICRIS, njeni dosežki z večkratnikom presegajo dosežke odgovornih oseb z iste fakultete, ki so ta hip na vodilnih položajih fakultete in univerze, tudi dosežke dekana. Zgovorno je, da dekana daleč presega tudi po kriteriju A3, ki pomeni sredstva, pridobljena iz neproračunskih virov.«

No, to je tudi odgovor na vprašanje, v kakšnem položaju so mnoge znanstvenice. Lepo jih ponazarja Humbaltova skica plezanja znanstvenikov proti vrhu. Znanstveniki plezajo v navezi, znanstvenica pa sama, pri tem ji še valijo kamenje na glavo.

Ne grem v tujino

Kaj trenutno dela (na čakanju je bila namreč junija)? Piše zadnje rezultate iz študij, ki so jih delali prej. In razmišlja, kako naprej. »Škoda se mi zdi, da tako majhna država izgublja potencial, ki ga ima. Prvih dvajset let nisem prebrala niti enega pravilnika, vsa energija je šla v raziskovanje materialov. Zaradi zlorab sem potem začela študirati dokumente, da sem lahko nastopala z argumenti.«

Se ji podi po glavi tujina, recimo bruseljsko ocenjevanje, saj je povpraševanje tolikšno, da bi lahko delala samo to? »Ne,« pravi odločno. »Sem srečna babica dvojčic, osem mesecev sta stari, in ne grem nikamor! Sploh pa hočem raziskovati.« Pa smo tam, pri družinskem statusu znanstvenic, ki jim mnogi moški kolegi očitajo, da se zabubijo v gospodinjstvo in ne napredujejo – ali pa po drugi strani ostanejo same in, no, zagrenjene. Lani sem bila na isti fakulteti na praznovanju mednarodnega dneva znanstvenic, zelo so vabili dekleta, da se vpišejo na elektrotehniko. Na govorniškem odru je bila mlada znanstvenica z otrokom v naročju, kar je bilo jasno sporočilo, da sta znanost in materinstvo možna kombinacija. Tudi Urša se s tem strinja. Ko je bila kot štipendistka v Nemčiji, sta bila otroka zraven, veliko sta pridobila, oba govorita tekoče nemško, pravi. Sin je zdravnik, hči arhitektka, še posebej je zadovoljna, ker je dobila hči pri 24 letih stalno zaposlitev. »Jaz sem na to čakala do 49. leta,« pravi. 

Trenutno je brez projekta. Nekaj kemikalij ima še od prejšnjih poskusov, sicer pa agencija, ki je odgovorna za projekte, melje zelo počasi. Tudi v okviru promocije fakultete pripravlja in izvaja delavnice za osnovne in srednje šole, na katerih šolarji izdelujejo sončne celice iz različnih barvil, ampak takšne dejavnosti ne prinašajo niti točk niti denarja. Ker sem na spletu prebrala, da se išče novo vodstvo za agencijo, bi bilo super, če bi se prijavila, jo opozorim. Res je, da to ni raziskovalno delo, ampak nekaj let bi že potrpela. V glavi ima vse pravilnike in etične kodekse, ki obstajajo, pa tudi projekte nesporno zna ocenjevati, kajne?

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica 1