Vsakdo je verjetno že slišal za zgodbo starajoče se gospe, ki je svojci na stara leta ne obiskujejo več tako pogosto. Medtem ko ždi v svoji nepremičnini, se pojavi dobrodelnež, ki gospe hodi po špecerijo in jo občasno pelje do zdravnika.
Nekaj let kasneje se njegovo ime pojavi v oporoki, svojci pa v zrak. Ko tej zgodbi povečamo obseg in vanjo vpletemo komuniste, denacionalizacijo, italijansko aristokracijo, meščansko odvetnico in palačo sredi Ljubljane, dobimo zgodbo, vredno meščanskega romana. Trenutno jo moramo pisati v pogojnikih, saj nam dober okus ne pusti, da pri teh delikatnih zadevah koga sodimo kot goljufa, dokler to ni pravnomočno na sodišču.
Vsaka dobra melodrama se začne s komunisti, ki po drugi svetovni vojni ustrelijo trgovskega magnata in njegovo imovino nacionalizirajo v imenu ljudstva. Uspešen meščanski veletrgovec Emerik Mayer je s pismi svojih zaposlenih poskušal dokazati, da je pomagal družinam partizanov in se med vojno tako menda postavil na stran Osvobodilne fronte, vendar komunistov ne prepriča. V hrbet ga ustrelijo nekje na Pohorju.
Njegovi svojci so pregnani. Po visokem snegu se mora čez Karavanke prebijati tudi hči Doris Mayer, ki se v Italiji znova ustvarja iz nič. Z mladostno lepoto doseže naslov mis Caprija, z dobrim imenom pa se ji uspe poročiti v družino Pignatelli – neapeljsko aristokracijo, ki je svetu nekoč dala vrsto kardinalov in Papeža Inocenca XII (1691–1700). Danes se ga spominja le še družina, ostali smo si ga zapomnili le kot zadnjega papeža z brki in brado. No, izdal je tudi bulo, s katero je obsodil nepotizem, a je zgodovina presodila, da bi primernejši izraz zanjo bil pobožna želja, saj je nihče niti ne uveljavlja niti ne upošteva.
Po sedmih letih vihravega zakona se novopečena princesa Doris Mayer Pignatelli loči od Giovanna Pignatellija. Italija takrat še ne pozna civilne poroke in razveze, zato ničnost zakona leta 1961 razglasi najvišje cerkveno sodišče. Doris Mayer se uspe proslaviti kot športnica, nastopi pa tudi v stranski vlogi kultnega filma La Dolce Vita (1960), v katerem režiser Federico Fellini skozi oči novinarja popisuje hedonistični in dekadentni Rim. Vloga Mayerjeve ni dovolj velika, da bi ji scenaristi dali ime, navedena je le kot gospa z belim plaščem v gradu.
Z denacionalizacijo do nekdanjega bogastva
Do naslednjega markantnega dogodka pride ob koncu zgodovine leta 1990, ko padejo komunistični režimi, po svetu pa spet zaveje duh vladavine prava. Doris Mayer doseže rehabilitacijo svojega očeta, kar ji v novi družbenoekonomski ureditvi omogoči, da od države v denacionalizacijskih postopkih zahteva vračilo očetove imovine.
Za to najame odvetnico Tjašo Andree Prosenc, kar ji predlaga tedanji predsednik republike Milan Kučan, kot Mayerjeva razkrije na komercialni televiziji. Mayerjeva Kučana spozna med osamosvojitvenimi procesi, ko državi pomaga pri mednarodnem prepoznanju. Andree Prosenčevi uspe skozi sodne mline spraviti le vračilo Mayerjeve palače pri ljubljanskem Tromostovju, nekaj parcel na Viču, ostalo pa dobijo vrnjeno v obliki državnih obveznic. Za svoje nepremičnine pri Bledu dobijo odškodnino.
Andree Prosenčeva ni najbolj učinkovita, saj leta 2013 Doris Mayer še ni bogatejša za prav vse, kar je bilo odvzeto njenemu očetu. Odvetnica javno izjavlja, da sodišča zavlačujejo in iščejo nemogoče konstrukte, samo da ne bi popravila storjenih krivic. Andree Prosenčeva je medtem že imela svoje poslovne prostore v Mayerjevi palači.
Poslovala je samo gotovinsko
»Moja stranka vam sporoča, da bi za njen portret bile potrebne povsem druge informacije, ne pa te, ki izhajajo iz vaših vprašanj o navedbah, ki jih razglaša Federico Pignatelli. Vse njegove navedbe so netočne, izmišljene, zlonamerne ter zavajajoče, kajti pravnomočne sodbe tako slovenskih kot avstrijskih sodišč govore drugače. Vse tožbe, kot tudi ovadbe, ki jih je Federico Pignatelli vložil zoper mojo stranko, so bile zavrnjene. Kot je že navedeno, moja stranka v »portretu«, ki ga pripravljate, ne bo sodelovala, vendar vas želi opozoriti, da bo vsakršno žaljivo obdolžitev Federica Pignatellija ustrezno sodno preganjala,« nam je Andree Prosenčeva sporočila preko odvetnika Mihe Kozinca.
»Odprla je kuverto, pred nama preštela denar in nato dala kuverto v predal. Nikoli nama ni izdala računa. Ko sem ga zahteval, je rekla, da ga ne more dati, saj mora drugim plačati pod mizo, da se postopki nadaljujejo,« je Pignatelli za komercialno televizijo komentiral poslovanje Andree Prosenčeve. Ko jo je opozoril na neprimernost teh praks, mu je dejala, da je Slovenija zelo skorumpirana, zato mora ona skorumpirati druge, če želi kaj doseči. »Mama mi je rekla, da je predsednik Kučan naročil, naj jo uporabimo, da obstaja razlog za to. Tjaša Andree mi je zatrdila, da pozna vse sodnike, da pozna vse vplivne ljudi v Sloveniji in bo dobila naše premoženje nazaj.«
Nekje do leta 2012 je namreč vse lepo in prav, nato pa Federico Pignatelli, sin Doris Mayer, nenadoma in po naključju ugotovi, da v podjetju Eurocapital, prek katerega si lasti nepremičnino na Wolfovi, ni vpisan kot direktor. Direktorica je namreč mama Doris Mayer, v to vlogo pa naj bi jo s prekoračitvijo svojih pooblastil vpisala odvetnica Andree Prosenčeva že leta 1999. Federico Pignatelli odvetnico javno obtoži tudi prirejanja notarskega zapisa, s katerim njegova mati postane direktorica podjetja.
V takšni sestavi se uprava podjetja leta 2005 brez vednosti družbenikov (obeh sinov) odloči prodati štiriinpolsobno stanovanje Gregorju Prosencu – sinu Andree Prosenčeve in njej. Stanovanje naj bi bilo prodano za 200 tisoč evrov, takrat naj bi bilo vredno vsaj pol milijona. Federico Pignatelli trdi, da je bila mama, ki je v imenu Eurocapitala sklenila kupoprodajno pogodbo, takrat stara 79 let, zaradi česar jo je odvetnica lažje prepričala v sklenitev oderuške in škodljive pogodbe, ki naj bi jo Prosenčeva tudi sestavila.
Na italijanskem sodišču se v tem času začne postopek za odvzem opravilne sposobnosti takrat 87-letne Doris Mayer, saj zaradi demence menda ni več zmožna skrbeti za svoje interese. Takrat, leta 2013, Andree Prosenčeva edinkrat javno komentira obtožbe Federica Pignatellija z besedami, da gre za družinski spor, ki se bije s »podlimi, sramotnimi in zlobnimi akcijami sinov do lastne matere«. Brata po njenih besedah ne izbirata sredstev, tarča pa so prav »vsi, ki so kakorkoli povezani z gospo Doris Mayer – tudi jaz«. Po njenem tedanjem mnenju je namreč Mayerjeva mentalno in fizično zdrava, kar je italijansko sodišče tudi ugotovilo, ko je »gladko zavrnilo« predlog za odvzem opravilne sposobnosti.
Sinova naj bi bila zadovoljna z žepnino
Sinova se, sodeč po izjavah Andree Prosenčeve, za posle nista zanimala. »Celih 19 let nista niti enkrat vprašala, kaj se s podjetjem dogaja, od matere pa sta prejemala znatne zneske, ki so seveda evidentirani,« je leta 2013 poudarila za časopis Delo. V izjavah gre tako daleč, da novinarje obtoži, da do nje prihajajo z vnaprej ustvarjenimi zgodbami in reče, »da takšno pisanje ne bo pripomoglo k izboljšanju odnosov družine Mayer«.
Kot smo že zapisali, jo Doris Mayer nekaj let kasneje postavi na laž, saj pred kamero pove, da jo je Andree Prosenčeva zavajala.
Ni izdajala računov, nato ponaredila stroškovnik?
Oktobra letos okrožno sodišče v Ljubljani stanovanje Andree Prosenčeve obremeni s plombo in ji omeji razpolaganje z njim – ne more ga odtujiti ali obremeniti, dokler družini Pignatelli ne plača 105 tisoč evrov. Gre za denar, ki je bil ob sodelovanju soobtoženega Petra Krisperja nezakonito nakazan z avstrijskega računa Pignatellijeve mame na neprijavljen bančni račun odvetnice Andree Prosenc v Švici. Podlaga za ta kazenski pregon namreč niso bile sporne nepremičnine, temveč nakazila, ki jih je odvetnica prejela od upravitelja premoženja Mayerjeve – Petra Krisperja. Ta je leta 2007 z avstrijskega računa Mayerjeve na švicarski račun Prosenčeve nakazal 105.582,50 evra. Prosenčeva je med postopkom v Avstriji predložila stroškovnik, s katerim je opravičevala nakazila.
Pignatelli trdi, da je stroškovnik izmišljen in da sta ji z materjo vedno plačevala z gotovino na roke – pri čemer nista prejela faktur.
Pri Jankoviću ni več dobrodošel
Zoper Andree Prosenčevo so Pignatellijevi podali tudi prijavo disciplinske komisije Odvetniške zbornice Slovenije. Tam smo preverjali, ali so prijavo prejeli in ali potekajo kakšni postopki, vendar na odgovore še čakamo.
Pignatelli je za desne medije povedal, da je bil zaradi objektivnih interesov obnove stavbe – je namreč grajena s starim cementom in zato potresno nevarna, kar potrjuje tudi študija – tudi na Mestni občini Ljubljana, kjer se je sestal z županom Zoranom Jankovićem. »Šokiran sem bil, da ga je bolj kot varnost meščanov zanimalo izplačilo njegovima prijateljema, Tjaši Andree Prosenc in njenemu sinu. Dejansko mi je dal vedeti, da je pripravljen nekaj storiti šele potem, ko bi denar bil v žepu obeh, in to za nepremičnine, ki jih sploh nista nikoli plačala,« je razkril Pignatelli.
Na MOL so se odzvali z naslednjimi besedami. »Gospod Pignatelli je bil pri meni 2. julija letos, prišel je skupaj z gospodom Gašperjem Zlatnarjem. Pojasnil mi je situacijo glede omenjene stavbe, vendar sem mu povedal, da mora tovrstne zadeve reševati preko sodišča in ne pri meni. Predvsem pa g. Pignatelli, ki je bil prvič in zadnjič na obisku pri meni, ne bo določal, kdo so moji prijatelji, ob tem pa se je neprimerno obnašal,« je povedal ljubljanski župan Zoran Janković.
Takšna ravnanja so ji tuja
»Odvetnica sem od leta 1968 in si ne dovolim nobenih insinuacij o nemoralnosti, kršitvi etičnih načel, zlorabi pooblastil in tako dalje, saj so mi takšna ravnanja tuja. Zanikam vse očitke kot neresnične, izmišljene in prilagojene interesom, ki jih sinova Doris Mayer zasledujeta v zadnjem letu. Sicer pa bo o tem odločalo sodišče v Ljubljani, kjer sta vloženi dve tožbi,« se je leta 2013 na vprašanja odzvala Andree Prosenčeva.
Od najmlajše odvetnice do športne funkcionarke
Andree Prosenčeva se je sprva udejstvovala v športu – kot umetnostna drsalka in kotalkarica. Leta 1965 skupaj s telovadcem Mirom Cerarjem starejšim preda štafeto mladosti Josipu Brozu - Titu. Leta 1968 odpre svojo odvetniško pisarno in z rosnimi 25 leti postane najmlajša odvetnica v Jugoslaviji.
Leta 1974 začne svojo kariero kot športna funkcionarka, ki jo opravlja še danes. Seznam vseh njenih funkcij je predolg, da bi ga navajali tukaj. Na mnogih olimpijskih igrah med letoma 1984 in 1998 je mednarodna sodnica v panogi drsanja, od leta 1994 dalje pa tudi članica svetovnega dvajsetčlanskega predsedstva ICAS (Mednarodnega sveta Arbitražnega razsodišča za šport). Maja letos postane podpredsednica tega organa.
V začetku tega tedna je Andree Prosenčeva bila na poti v Lozano, kjer se bo ICAS sestajal glede predvidene pritožbe Rusije na prepoved udeležbe na olimpijskih igrah, ki ga je Rusiji izrekla Svetovna protidopinška organizacija.
Hudičeva odvetnica za ločitve
Kot odvetnica se je specializirala za ločitve. Njene nekdanje stranke so nam zaupale, da slovi po frazi, da »si bo svoje stvari odnašal v vrečki«, saj naj bi bila nekdanjemu partnerju/-ici odvzeta celo potovalna torba.
