Vprašanje za milijon dolarjev
Kako bo upokojenec s 500 evri pokojnine živel sam v lastni hiši? Lahko obračate tako in drugače, vendar to ne bo izvedljivo.

Mogoče je to zaradi preteklosti, ki jo še hranimo v genskem spominu, ko so mnogi kot tlačani živeli v nemogočih razmerah in se je desetčlanska družina stiskala v eni sobi, otroci pa spali v predalih pohištva (nepredstavljivo!). Zagotovo so svoje prispevali tudi Titovi krediti in socialistični delovnik, ko je vsak lahko popoldne imel še en »šiht« na lastni bajti. Na koncu pa je piko na i dala tudi možnost hitrega odkupa družbene imovine. Rezultat tega je prvo mesto v Evropi, ki ga zasedamo, ko gre za število lastnikov hiš.

Če verjamete ali ne, Slovenci smo rekorderji v številu samostojnih hiš

Kot ugotavlja evropski statistični urad Eurostat, imamo med državami Evropske unije prav v Sloveniji največji delež ljudi, ki živijo v samostojnih hišah. Takih je kar 69 odstotkov. Na ravni celotne EU je odstotek za polovico manjši, saj v samostojnih hišah živi le 34 odstotkov ljudi. 42 odstotkov prebivalcev Evropske unije živi v stanovanjih, 23 odstotkov pa v vrstnih hišah. Da želja po lastni hiši očitno ni v sorazmerju s standardom, priča tudi presenetljiv podatek, da ima lastno hišo le pet odstotkov Švicarjev.

Vse kaže, da želja po lastni hiši prej izhaja iz strahu pred negotovostjo. Zanimivo je, da je lastnikov hiš največ v najmanj premožnih državah. Visok delež prebivalstva v samostojnih hišah imata še Madžarska (68 odstotkov) in Romunija (61 odstotkov).

Nasprotno v Latviji, Estoniji in Španiji skoraj dve tretjini ljudi živita v stanovanjih. Prav tako v stanovanjih živi več kot polovica Litovcev, Grkov, Čehov, Nemcev in Italijanov, še ugotavlja evropski statistični urad Eurostat.

Kakšna pa je povprečna slovenska hiša?

Predvsem predimenzionirana, energijsko potratna, narejena kot »turška nadaljevanka« (gradnja, ki se nikoli ne konča, polna dozidav, prizidkov, nadzidav), nefunkcionalna in tržno vredna veliko manj, kot si lastniki zamišljajo, ker ji pripisujejo še ves znoj, kri in solze, ki so jih prelili, ko so jo gradili.

V več kot tretjini teh hiš danes živi le ena oseba! To težave dodatno zaostri, ker se iz leta v leto hiše in njihovi prebivalci starajo, zmanjkuje pa denarja za njihovo vzdrževanje. Zato bomo kmalu verjetno rekorderji tudi po številu lačnih in premraženih lastnikov velikih nepremičnin.

Nepremičnina kot usoda

Polovica Slovenije se raje vsak dan prevaža z enega konca države na drugega in na cesti prebije nekaj ur življenja na dan (ob obilnem izločanju stresnih hormonov), kot da bi se preselila bliže svojemu delovnemu mestu.

Torej: zato, da ostanemo v lastni hiši, moramo kupiti tudi dober avto, porabiti veliko goriva, plačati oderuško parkirnino in še zahtevati več infrastrukturnega vlaganja v obvoznice, tretje pasove na avtocesti, parkirna mesta …

Tudi po upokojitvi se ne počutimo pripravljeni, da odletimo iz svojega gnezda. Ravno nasprotno, s staranjem večina ljudi požene še globlje korenine v lastnih nepremičninah, zato UMAR in drugi uradi, ki analizirajo situacijo na tem področju, ugotavljajo da je za Slovenijo značilna »nepremičnost« lastnikov nepremičnin.

Bolje ne bo!

Pamet praviloma pride, ko denar poide. In ta s staranjem izpuhteva veliko hitreje, kot so si mnogi prej predstavljali. Iz leta v leto realna višina pokojnin pada. Tisti, ki se upokojujejo danes, imajo že na začetku veliko nižje pokojnine kot tisti, ki so se upokojevali pred 10 ali 20 leti, na osnovi odmernih odstotkov, izračunanih glede na deset najbolje plačanih let v službi.

Zgodbe o skoraj zanemarljivi inflaciji, ki jo računajo na osnovi košarice izdelkov, so pravljica za nepoučene. Koliko se je zares podražilo vse tisto, kar uporabljate, lahko vidite tudi sami. Še pomnite čase, ko je kos tortice stal 70 tolarjev, danes pa je ni dvema, tremi evri (okoli 500 starih tolarjev)? Jutranja kavica nekoč za 50 tolarjev, danes pa je od štiri- do šestkrat dražja. Se temu reče skoraj ničelna inflacija?

Noben zakon o dolgotrajni oskrbi, večji odmerni odstotki ali drugi predvolilni bombončki ne morejo spremeniti dejstva, da smo leta 2007 na enega upokojenca imeli 1,69 zaposlenega, leta 2016 pa 1,45 (Vir: ZPIZ). V prihodnje bo le še slabše.

Nova miselnost za nove čase

Rešitve so v osnovi preproste, le da zahtevajo nekaj premikov v glavah. Veliko prevelikih slovenskih hiš lahko z minimalnimi vlaganji postane bivalne skupnosti, v katerih lahko stroške infrastrukture, vzdrževanja, ogrevanja in voznega parka sofinancira več sostanovalcev.

V mnogih državah razvijajo kulturo sobivanja, t. i. co-housing, ker, kot sami pravijo, predstavlja najbolj ekonomični način, da država reši več težav hkrati. Takšne bivalne skupnosti zmanjšujejo pritiske tudi na socialne službe in zdravstvo. Na Dunaju ni več mogoče graditi večstanovanjske stavbe, če v njej določen odstotek stanovanj ni namenjen sobivanju večjega števila uporabnikov.

Kaj je sobivanje?

Če je za vas ta izraz nov, priporočam, da več o tem preberete na zazdravje.net/zdravo bivanje. Gre za model bivanja, ki kombinira našo potrebo po zasebnem in intimnem prostoru s potrebo po druženju, sobivanju in skupnem upravljanju gospodinjstva. V takšni organizaciji prostora ima vsak na razpolago del svojega individualnega prostora (praviloma svojo sobo in kopalnico ali svojo garsonjero) znotraj večjega skupnega prostora.

Več stanovalcev si tako deli stroške skupnih prostorov, za katere bi bilo predrago ali nesmiselno, da bi jih imeli v osebni lasti. Ponavadi so v skupnem delu velika kuhinja z jedilnico, dnevni prostor, knjižnica, soba za goste, delavnica, pralnica, lahko pa tudi savna, vrt, rastlinjak ali drugi prostori, ki jih sostanovalci želijo souporabljati.

Torej, gre za kombinacijo prostora, v katerem imamo svoj nemoteni mir za svojimi vrati, in prostora, v katerem sobivamo, se družimo ter s skupnimi močmi vzdržujemo gospodinjstvo.

Nekaj takšnih skupnosti že obstaja v Sloveniji, vendar je bila njihova formalna ureditev doslej v domeni »kreativnosti« sostanovalcev. Zato se večina v javnosti ne oglaša, da si ne nakopičijo težav.

Bo nova stanovanjska zakonodaja pri tem v pomoč?

ZDUS je že pred leti oddal svoje predloge, v katerih je zahteval, naj nova zakonodaja omogoči tudi bolj jasne zakonske osnove za bivalne skupnosti starejših. Zadruga Zadrugator pa je skoraj enake predloge naslovila v imenu mladih družin in drugih zainteresiranih za to obliko bivanja.

Kaj prinaša osnutek nove stanovanjske zakonodaje?

V novem osnutku stanovanjske zakonodaje, objavljenem 14. oktobra, sicer prvi odstavek 3. člena določa, da so stanovanjske enote posamezni deli stavb, ki se uporabljajo za stanovanjski namen, in se delijo na stanovanja, oskrbovana stanovanja ter bivalne enote. 

Težava nastane, ker v 4. odstavku 3. člena bivalne enote definirajo takole: Bivalne enote so namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb in se glede na namen in način uporabe razvrščajo na bivalne enote s souporabo sanitarij in kuhinje, bivalne enote s sanitarijami oziroma kopalnico in souporabo kuhinje ter bivalne enote s kopalnico in mini kuhinjo.

Opredelitev enot je (skoraj) v redu, vendar zakaj bi bivalne enote bile namenjene le začasnemu reševanju? In zakaj bi v njih živeli le socialno ogroženi?

Verjetno si sestavljavec predloga zakona ne predstavlja, da si ljudje želijosobivanja in da počasi vsaj nekateri spreminjajo miselnost glede tega, ali je res nujno najprej imeti štal'co, da bi si privoščili krav'co.

Dobro in kakovostno bivanje ni nujno povezano s kvadraturo, ki jo imamo v lasti. Še več, tisti, ki so se odločili za takšen način bivanja, ugotavljajo, da jim v takšni skupnosti ostane več denarja in časa za kakovostno bivanje.

Trajnostno bivanje, zmanjševanje okoljskega odtisa, odpadkov, energijske porabe ... v tem smislu so bivalne skupnosti napredna oblika trajnega bivanja. Torej tudi socialno neogroženi želijo živeti v stanovanjski stavbi ali stanovanju, ki je urejeno po principu bivalnih enot in ne nujno kot samostojna stanovanja.

Zakon sicer v členu 145. definira tudi stanovanjske skupnosti, kjer skupina ljudi prebiva v stanovanju in ima v najemu svojo sobo s kopalnico ter souporabo preostalih prostorov. To je zagotovo veliki premik v pravo smer, le da pogrešamo sistematično vpetost tega člena tudi v vseh preostalih členih tega zakona – sicer bodo nekateri členi zakona v medsebojnem nasprotju. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_50
Zarja Jana
naslovnica 50