Dr. Damijan, je Slovenija država gospodarskega kriminala?

Pri tovrstnih kaznivih dejanjih je ključno, ali je do nepravilnosti in slabih rezultatov prišlo namenoma, torej z naklepom. Poslovneži radi krivdo pripišejo slabim razmeram v gospodarstvu, napačnim ocenam in odločitvam. Seveda ni vse naklep. Bojim pa se, da se poslovni neuspeh dostikrat zlorablja za alibi pri nepoštenih oziroma nezakonitih poslovnih praksah. V enem od primerov se nam je zgodilo, da so se v družbi izgovarjali, da niso opazili, da jim je iz bilance izginilo sedem milijonov evrov. Lepo vas prosim: sedem milijonov? Zadnja statistika policije za prvo polovica leto 2019, ki obravnava zaznana gospodarska kazniva dejanja, kaže, da je bilo slednjih kar 5216. A pozor, govorimo le o tistih kaznivih dejanjih, ki so bila odkrita. Govorimo o korupciji, prevarah, pranju denarja, zlorabi položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, povzročitvi stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, davčni zatajitvi ... Pri tem korupcija še vedno prednjači. Ne samo pri nas, tudi v celotni regiji in globalno. V letu 2019 je bilo pri nas 96 primerov korupcije, ki jih je obravnavala policija. Več je tudi finančnih preiskav, slabih 500 pravnih in fizičnih oseb je bilo obravnavanih v finančnih preiskavah. Največ kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete pa je iz naslova zlorabe pravic delavcev, največ škode pa nastane pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položajaali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.

Kakšna je meja med slabim poslovanjem in kaznivim dejanjem?

Poglejmo samo zadnji primer, ki je odmeval v javnosti: Adria Airways. Težko rečemo, kaj se je v resnici zgodilo, vemo pa, kakšen je končni rezultat. Podjetja ni več. A poglejmo indice: prevzel jo je sklad, ki je imel na računu 25.000 evrov, dobil je državne milijone in razprodal premoženje po različnih kanalih ter podjetje pahnil v stečaj. Je to poslovni neuspeh ali gospodarski kriminal? Težko je to ugotoviti, preden je stekel stečajni postopek. Ne želim širiti teorije zarote, a indikatorjev, da pri Adrii ne gre zgolj za naključja in slabe poslovne odločitve, je res veliko. Bojim se, da tu ni šlo zgolj za malomarnost pri izbiri kupca in njegovo nepoznavanje področja, saj je bilo že pred tem kar nekaj opozorilnih znakov, ki so sporočali, da je treba biti pri tem kupcu zelo pozoren. Če bi kdo pogledal ozadje te prodaje, bi se pokazala zelo zanimiva slika.

sandra-damijan 4
Sašo Švigelj
Sandra Damijan: "Večina sredstev, pridobljenih na nezakonit način, ostane pri storilcih."

Pogosto se Slovenci jezimo tudi zaradi stečajev in prisilnih poravnav, iz katerih predvsem bogati odhajajo kot zmagovalci.

Nisem sicer strokovnjakinja za insolvenčno zakonodajo, opažam pa, da se prepogosto dogaja, da malim podjetnikom, torej »navadnim smrtnikom«, poberejo vse, večjim podjetjem pa ne. Tako smo videli primer, ko je moralo družinsko podjetje zastaviti vse svoje premoženje, da je lahko dobilo premostitveno posojilo v višini enega milijona evrov, da je lahko nadaljevalo poslovanje. Drug pravni subjekt pa je imel na računu 40.000 evrov in je »na lepe oči« dobil 30-milijonsko posojilo. Ko je prišla kriza, so družinskemu podjetju pobrali vse, pri »milijonarju« pa je prišlo zgolj do prestrukturiranja dolga, saj je bil posojeni znesek preprosto prevelik. Tako je nekdo zaslužil milijone, drugi pa so zgubili vse. In zakonodaja takšne malverzacije omogoča.

Ko podjetja ugasnejo, je verjetno tudi težje dokazati nepošteno poslovanje?

Povprečno trajanje prevare je približno leto in pol. Dalj časa ko traja, večje so izgube in težje je priti do dokazov. Največja škoda nastane pri prevarantskem (računovodskem) poročanju in korupciji. Storilci so ljudje na visokih položajih, ki so izobraženi, inteligentni ter imajo vpliv in sredstva, predvsem pa poznajo sistem in način, na katerega deluje. Tako nečednosti lažje skrijejo. Če s forenzično preiskavo čakate toliko časa (leto in pol, op. p.), se težko kaj povrne. So možnosti, ampak pri tem nismo ravno uspešni. Bolje je delovati proaktivno in izvajati notranje kontrole, IT-kontrole, preverjanje menedžmenta. Preventiva se je namreč izkazala za bolj učinkovito. Seveda to ne pomeni, da ne bo prišlo do zlorab, je pa možnost manjša, tudi če do njih pride, se jih bo prej odkrilo in lažje saniralo. Več kot 50 odstotkov prevar se zazna na podlagi prijave, a do tega pride v povprečju šele po letu in pol. Policija pa povprečno potrebuje dve leti, da se odzove, takrat pa izguba povprečnoznaša že okoli 700.000 evrov. In ta denar se redko vrne.

Koliko denarja zaradi prevar izgubimo v Sloveniji?

ACFE je izračunala, ko smo govorili z žrtvami prevar in različnimi organizacijami, da v povprečju izgubijo 130.000 evrov, zneski pa gredo tudi v milijone. Največ takšnih primerov je v finančni industriji, največji kriminalni posli pa se dogajajo v gradbeništvu, energetiki in založništvu. Statistike nam ponujajo različne podatke. Stranka zelenih iz parlamenta EU je izračunala, da v Sloveniji izgubimo že samo zaradi korupcije 3,4 milijarde evrov. Ko pa sem pogledala statistiko naše policije, ta pravi, da je v letu 2019 zaradi gospodarskega kriminala nastalo škode za 240 milijonov evrov.Res je, da gre za velika odstopanja, eno so ocene, drugo pa zaznana dejstva, a obe številki sta ogromni. Ko smo se pogovarjali s podjetniki, so nam ti podali oceno, da na letni ravni izgubijo med štirimi in petimi odstotki dohodka. Torej še enkrat, natančne ocene škode ne moremo dobiti, ker nikoli ne bomo zaznali in odkrili vseh kaznivih dejanj. Poleg tega pa ocene ne zajemajo tako imenovanega »spillover« učinka, torej posredne škode, ki jo povzročijo takšna dejanja. Poleg tega morate vedeti, da gospodarski kriminal vključuje več oblik povezanih dejanj, korupcija tako običajno navede tudi na pranje denarja, ponarejanje dokumentov in tako naprej. V 15 letih, odkar se ukvarjam s tem, nisem še nikoli naletela, da bi šlo samo za eno protizakonito dejanje.

sandra-damijan 5
Sašo Švigelj
Sandra Damijan: "Mislim, da naši organi pregona nimajo dovolj znanj oziroma resursov."

Kdo so najbolj pogoste žrtve: podjetniki ali država?

Oboji. Če pogledate statistike, so to podjetja v zasebni lasti, javna podjetja in neposredno država. Opažamo, da je vse več nepoštenih praks, ko pride do sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem ter pri javnih naročilih.

Smo v Sloveniji dovolj temeljiti pri nadzoru? Imamo potrebno znanje in orodja za to?

Pa vam bom odgovorila z vprašanjem: ali bi prišlo do propada Adrie Airways, če bi imeli dober nadzor? Bi se zgodil Teš 6? Bi se zgodila bančna luknja? So posamezniki, ki opozarjajo na napake, a to je premalo. Tudi mediji lahko pri tem veliko naredite. Spremljajte pojav, tako imenovani »revolving dors«. Kako se določeni ljudje kot nadzorniki ali člani uprav selijo od podjetja do podjetja, za seboj pa vedno puščajo enak rezultat, pa boste dobili odgovor na svoje vprašanje.

So pravni postopki pri nas res tako zapleteni, da mora miniti tudi leto ali dve, preden lahko organi končno ukrepajo?

Tu je večja težava pomanjkanje usposobljenosti ključnih kadrov. Mislim, da naši organi pregona nimajo dovolj znanj. Ne razumite me narobe, stanje se sicer izboljšuje in imamo tudi več finančnih preiskav, a to ni dovolj. Sodišča nimajo tega znanja, tožilci, razen nekaterih, nimajo teh znanj. Poleg tega je dokazno breme pri nas postavljeno izredno visoko. Težko je dokazati naklep pri kaznivem dejanju in mislim, da bi morali to izboljšati. Morate tudi vedeti, da je v teh primerih pogosto treba pregledati tisoče in tisoče dokumentov, v katerih se lahko marsikaj skrije ali pa se najde šele pozneje, ko vse zastara. Treba bi bilo investirati v digitalna orodja, ki bodo pomagala z rudarjenjem tistih ključnih informacij, ki bodo v sito ujela zadeve s slabimi nameni. Tožilec Jože Kozina je zelo dobro ugotovil, da je izredno težko dokazati te primere, lahko pa prek mehanizma skesancev, torej tistih, ki dejanja v zameno za lažjo kazen priznajo, dosežemo veliko. Tako so denimo uspešno zaključeni primeri Hilde Tovšak, Bineta Kordeža in Lovšeta. Seveda ni to rešitev. Institut priznanja krivde je izraz nemoči državnih institucij.

sandra-damijan
Sašo Švigelj
Sandra Damijan

Kaj se zgodi s premoženjem, ki je bilo pridobljeno na nezakonit način? Ga lahko povrnemo?

Tu smo porazni. Lahko le pričakujemo, da nam bodo prej ali slej zažugale pristojne evropske ustanove, saj še vedno nimamo centraliziranih organov – prvega za izvajanje finančnih preiskav in postopka odvzema ter drugega za upravljanje zavarovanega in odvzetega premoženja. Obstaja sicer več razlogov, zakaj ju nimamo, a dejstvo je, da ju nimamo in da s tem kršimo evropsko zakonodajo. Skoraj ni države, ki ne bi imela vzpostavljene ustrezne tovrstne organizacijske strukture, vključno z Romunijo. Tako večina sredstev, pridobljenih na nezakonit način, ostane pri storilcih. Ti ga prenesejo v davčne oaze, ga prepišejo na družinske člane ali prijatelje, tudi ljubice ... Pri zasegu tega premoženja nismo uspešni, če pa ga že zasežemo, ga ne znamo upravljati. Kaj se zgodi, če nekomu zasežete plačilo, ki ga je prejel v bitcoinih? Imeli smo tak primer. Nekomu so zasegli digitalno denarnico. V času ko je potekal postopek, je vrednost bitcoinov padla. Zamočili smo v procesu in država je morala obtoženemu povrniti izgubo. In podobnih primerov je cela vrsta.

Obstaja kakšna ocena, koliko denarja v Sloveniji izgubimo, ker take agencije ni?

Naši storilci obožujejo jahte. Registrirane so v različnih »offshorih«, zasidrane pa na Hrvaškem. Lahko bi jih zasegli. A kdo bo plačeval hrambo, vzdrževanje in priveze? Če bi imeli organ za upravljanje zavarovanega in odvzetega premoženja, bi jih lahko oddali ali prodali in z izkupičkom poplačali tudi oškodovance. Če zasežemo helikopter, ga lahko dodelimo vojski ali policiji ... Skratka, to premoženje je treba upravljati. Država nima ocene, kakšne so izgube zaradi tega, smo pa naredili raziskavo s pomočjo študentov ekonomske in pravne fakultete. V raziskavo je bil sicer vključen tudi organiziran kriminal, kot sta preprodaja drog in trgovina z ljudmi, in prišli smo do zelo visoke ocene v milijardnih zneskih. A gre za preliminarno in zelo ohlapno oceno. Dejstvo je, da denar zagotovo izgubljamo. Organi, ki se zdaj s tem ukvarjajo, niso uspešni.