»V trenutkih uspehov in pomembnosti je bilo okrog njega veliko ljudi, v kriznih trenutkih se je število osulo,« je položaj Milana Kučana v njegovi biografiji Prvi predsednik opisala hčerka Ana.

Milan Kučan se politično naredi v gazi, ki jo je v sedemdesetih utiral Stane Kavčič. To ni bila več ista sled, ki so jo utirali partizanski prvoborci in jo brisali za seboj. To je bila sled, ki jo je pred seboj morala znova utreti prva povojna generacija komunistov. Prevzemali so politično oblast v skupni državi, ki je že začela zahajati v gospodarsko krizo, v njej pa so začenjala vreti nacionalna vprašanja.

Petelini, ki so prehitro kikirikali

Kavčičev liberalni krog je v Zvezi komunistov Slovenije (ZKS) ustvaril frakcijo, ki se je prvič sestala na »ilegalnem« sestanku »liberalne« skupine komunistov, na njem je navzoč tudi mladi Milan Kučan. Brez zapisnika so v svoj program zajeli narodno, državno in še posebej ekonomsko suverenost Slovenije znotraj Jugoslavije, uvajanje drugih lastninskih oblik (poleg družbene) v gospodarstvu, oblikovanje jasnega koncepta dolgoročnega razvoja Slovenije in politični pluralizem po vzorcu Osvobodilne fronte pred dolomitsko izjavo.

Danes se uvajanja tega programa spominjamo kot prvih korakov k osamosvojitvi Slovenije, njegove usmeritve so začrtale infrastrukturne projekte, ki se končujejo ali nadaljujejo še danes – avtocestni križ, ki mu še vedno manjka tretja razvojna os, drugi tir do Luke Koper in drugi blok Jedrske elektrarne Krško, ki smo si ga šele začeli zamišljati. Postavili so tudi temelje vnovičnemu oboroževanju slovenskih oboroženih sil, pri čemer niso bili uspešni. Slovenci smo tako v osamosvojitev vstopili zgolj s Teritorialno obrambo.

Šlo je za »petelina, ki je prehitro zakikirikal«, kot so Kavčiča v osemdesetih, v nekakšno opravičilo, označili pripadniki trše neliberalne linije – konkretno Mitja Ribičič. Kavčič je iz partije odstranjen že na razčiščevalnem sestanku leta 1972, na katerem ga redki privrženci branijo pred tezami, v ozadju katerih stoji Edvard Kardelj. Kučan Kavčiča niti ne brani niti ga pretirano ne napada. Ta »omahljivost« ne ostane spregledana, Kučana zato pošljejo na funkcijo sekretarja Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva. Navidez gre za napredovanje, v resnici ga odstranijo iz centralnega komiteja (CK) ZKS.

KUČANOVA DRUŽINA 
Kučan ima hčerki Špelo in Ano. Na račun prve so leteli očitki, da je bila imenovana v slovensko predstavništvo OZN v Ženevi zaradi svojega imena, po izobrazbi je profesorica španščine. V to afero se je leta 2016 zapletel tudi minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, ki je trdil, da ni vedel, da je Špela Kučanova hčerka.

Ani Kučan, ki je krajinska arhitektka, pa so očitali uspešnost pri pridobivanju javnih poslov glede arhitekture in prostorskega urejanja. Ana Kučan je tudi nekdanja partnerica prvega javnega sindikalista Branimirja Štruklja, s katerim imata otroka Fedjo Kučana Štruklja.

Kogar podrobneje zanima, kako je deloval tedanji politični sistem in kje so bili dejanski vzvodi moči, lahko te informacije dobi v Kučanovi biografiji, v tem trenutku je za nas relevantno le to, da je mlajša generacija partijcev morala počakati, da se partizanska generacija upokoji, preden napreduje v dejanske funkcije moči.

Kučana v prave vzvode oblasti spustijo šele v osemdesetih, ko ga vnovič sprejmejo v CK ZKS, leta 1982 pa ga pošljejo v CK Zveze komunistov Jugoslavije. Tam se začne pravi preizkus Kučana, ki se mu kot nasprotnik v naslednjih letih postavi Slobodan Miloševič.

Liberalizacija govora in delovanja opozicije

Politično se razhajanja med Slovenijo in preostankom Jugoslavije med ostalim začnejo pri vprašanju verbalnega delikta, torej 133. člena kazenskega zakonika, ki onemogoča svobodo govora. V Sloveniji imamo izrazito močno gibanje, ki se mobilizira okoli tega vprašanja, drugje po Jugoslaviji nad tem niso tako navdušeni. Razlog ni zgolj želja partije po kontroli tega, kaj se sme izreči in kje, temveč zelo očitno nacionalistično vrenje. Kučan to dilemo spozna v pogovoru z bosanskim rudarjem, ki mu razloži, da je tudi sam za odpravo verbalnega delikta in smrtne kazni. »Ampak ali se vi zavedate, kakšne bodo posledice?« se sprašuje. rudar. »Slovenija ni Jugoslavija. Pri nas, v moji vasi, je od besede do dejanja, do noža, samo trenutek.«

Rudarjeve besede so preroške, hkrati pa ponazarjajo težo izkušnje, ki jo je s seboj nosila takrat že izumirajoča partizanska generacija, naslednje generacije pa tega niso povsem razumele.

Vprašanja liberalizacije se odpirajo tudi na področju politične opozicije. Kučan v tistem času ne zagovarja večstrankarskega sistema, ohraniti želi tudi demokratični centralizem, ki predvideva zavezujočnost sklepov centralnega komiteja za vse ravni družbe, vendar je želel v zvezo komunistov vnesti več političnega pluralizma, trdi v biografiji. Ta vprašanja se najočitneje razprejo pri procesu proti četverici, znani kot JBTZ. Kučan v biografiji trdi, da Služba državne varnosti ni imela političnih navodil, naj akterje te afere preganjajo, delovala da je na lastno pest, kar ji tudi ni bilo všeč, saj je pri organih odločanja večkrat iskala navodila koga, kaj in kako, a jih ni dobila.

Predsedstvo in privatizacija

Kučan po osamosvojitvi razmeroma zlahka postane predsednik države, sprva kot predsednik predsedstva, kjer porazi Jožeta Pučnika, nato kot predsednik države. Tedaj v državi vlada koalicija Demokratična opozicija Slovenije (Demos), njeni člani pa drug drugega svarijo, naj se nikar ne zahaja na sestanke h Kučanu, »saj te bo prepričal«. Na sestanke z njim kot nasprotniki odhajajo imena, kot so Dimitrij Rupel, Spomenka in Tine Hribar, Franc Zagožen, Ivan Oman in France Bučar. Vsi z njih odhajajo kot Kučanovi podporniki.

V tem času Kučan ravna predvsem z mehko močjo, realna moč je pri predsedniku vlade Janezu Drnovšku, s katerim Kučan predvsem kohabitira.

Tedaj se meni, da je Demos predsedniška pooblastila spisal na način, da Kučan ne bi dobil potrebnih vzvodov oblasti. Predsedniška funkcija je res v večji meri le ceremonialna, nad tem se kasneje pritožuje tudi aktualni predsednik republike Borut Pahor, ki poišče mnenje več pravnikov, da je ta funkcija izvoljena neposredno in z veliko večino volivcev, a pri tem nima prave moči.

Kučan v prvi fazi privatizacije pripada liniji, ki glede pozasebljenja družbenega premoženja zagovarja notranji odkup – s strani delavcev in menedžerjev, tistih, ki dejansko upravljajo in razvijajo podjetja. Konkretno je šlo za tako imenovane rdeče direktorje, delavci pa bi pri tem imeli ceremonialno vlogo žegnanja menedžerskih sklepov. Koncept propade.
V naslednji fazi privatizacije in proti koncu drugega predsedniškega mandata spremeni stališče, začne zagovarjati nacionalno buržoazijo, v njegovih besedah »vzpostavljanja domačega sloja kapitalistov« oziroma kot se to imenuje kasneje, nacionalnega interesa. Tedaj še govori o tem, da se pri tem ne bi smeli uporabljati modeli, ki izčrpavajo razvojno substanco podjetja. »Če to ne bo zagotovljeno, bo na tej vrsti odkupov lastniških deležev ostal tudi vam dobro znani očitek o največjem ‘ropu stoletja’, nad vsemi tistimi, ki se jih bodo lotili, pa moralni madež,« je dejal leta 2002.

Kasneje se zgodi prav to, s strani prav teh ljudi, ki so zaslombo našli v Kučanu.

Moralni madež Foruma 21

Dve leti po zaključku predsedniškega mandata Kučan s prgiščem kulturnikov in veliko večjim naborom gospodarstvenikov ustanovi Forum 21. Mnogi med temi gospodarstveniki želijo to civilnodružbeno iniciativo videti kot stranko, vendar Kučan temu nasprotuje. Forum 21 se želi pozicionirati v idejnega vodjo levoliberalnega pola, vendar v sebi združuje interese kapitala; na Kučana letijo kritike, ki so leve narave, a jih izreka Rimskokatoliška cerkev.
Forum 21 efektivno postane stranka kapitala, prav vsi njegovi akterji pa postanejo tajkuni, po modelu, ki ga je Kučan še nekaj let poprej označeval za nemoralnega – menedžerski odkupi, ki podjetja prevzemajo z krediti, ki jih pridobijo z zastavitvijo samih prevzetih podjetij. Gospodarska kriza leta 2008 uniči to shemo in razgali levoliberalni slovenski politični pol v to, kar v resnici je – nacionalno buržoazijo odeto v folkloro Narodnoosvobodilnega boja.

forum 21
Svet24
Forum 21 je danes le še debatni krožek, ki se ga udeležuje le manjše število ljudi.

Striček ali starček?

Če tile gospodarstveniki socialdemokratskih prepričanj Kučana niso zelo dosledno prevajali v svoje upravljanje podjetij, pa je Kučan še vedno poskušal vplivati na politične procese v državi.

Leta 2012 tedanjemu premierju Borutu Pahorju reče, naj raje odstopi in da bo za predsednika vlade primernejši Zoran Janković, kar Pahor razkrije po prvem krogu volitev za predsednika države 2012. Pahor reče, da državo poskušajo upravljati ljudje, ki za to niso dobili političnega mandata od volivcev, to še znova potrdi na predvolilnem spopadu leta 2017.

Kučan vzroji že leta 2012 in dejanje Pahorja označi za neetično, od njega v javnem pismu zahteva razkritje stricev iz ozadja, o katerih govori Pahor. Leta 2017 potrdi naslednje: »Res sem Borutu Pahorju prišel povedat, da se bom pridružil pobudi pokojnega Franceta Bučarja, ki je, razočaran nad vodenjem koalicijske vlade Boruta Pahorja, zbral skupino uglednih ljudi, da bi prepričali ljubljanskega župana Jankovića, naj kandidira na državnozborskih volitvah. To ni bilo dejanje nekoga iz ozadja, temveč moj odkrit pogovor z Borutom Pahorjem.«

Kot vemo, je Jankovič tedaj presenetljivo slavil na državnozborskih volitvah, vendar s svojim nepolitičnim menedžerskim postopanjem ni bil sposoben sestaviti koalicije. Kasneje zruši celo vlado Alenke Bratušek, ki se odloči odstopiti kot premierka, potem ko jo Janković premaga v tekmi za predsednika vladajoče stranke Pozitivna Slovenija.

Dvomili o »iskrenosti Kučanovih namenov«

Po naših zanesljivih informacijah tedaj Forum 21 k sodelovanju začne vabiti predhodnika stranke Levica – Iniciativo za demokratični socializem (IDS). Kučan jim v okrilju Foruma 21 ponudi možnost izvajanja predavanj v sklopu okroglih miz o demokratičnem socializmu. V IDS presodijo, da jim to ne bi koristilo, prav tako so skeptični glede levičarske usmeritve Kučanovega kroga. Kučana zavrnejo zaradi dvoma glede »iskrenosti namenov«.

Kučanov vpliv se je fragmentiral

Forum 21 je danes le še debatni krožek, ki se ga udeležuje le manjše število ljudi. Skoraj vsi njegovi gospodarstveniki so ali propadli ali so upokojeni. Od teh, ki jih ni pobrala gospodarska kriza, sta se upokojila Stojan Petrič in Sandi Češko, ki je svoj delež v Studiu Moderna prodal, edini še aktiven je Janez Škrabec s svojim Rikom. Podjetji slednjih dveh sta tudi finančno podprli izdajo Kučanove biografije.

Razširjen krog domnevnega Kučanovega vpliva pa se je od njega osamosvojil. O Borutu Jamniku, prvem nadzorniku državnih podjetij, smo v tej rubriki že pisali. Po podobnem ključu pa naj bi se osamosvojila tudi omrežja moči Gregorja Golobiča, ki naj bi upravljal interese v energetiki, Mateja Narata, nadzornika imperija Sava, in Francija Zavrla, medijskega mogotca in nekdanjega čarovnika za pridobivanje oglasov državnih podjetij.