V Novi Gorici je bilo nekajkrat na cesti tako resno, da je Uroš Špeli rekel: »Če ne bom umrl zaradi poškodbe, bom pa zaradi tvoje vožnje!«

Danes, nekaj mesecev po dogodku, je vse slišati manj usodno. Špela Gavez in Uroš Rožič se lahko med pripovedjo celo smejeta in šalita. A občasno ju še vedno obiskujejo moraste misli. Včasih v sanjah, drugič kar sredi belega dne, ko nenadoma začneta premlevati, kaj se jima je zgodilo. Tudi tistim, ki slišijo, kaj sta doživela, zastane dih. Opis spominja na film, v katerem ne manjka divje vožnje, usodnih preobratov in krvavih prizorov. Le da je bilo vse, kar se je dogajalo, res in še bolj napeto, ko sta nam opisala Špela in Uroš, junaka resnične zgodbe. Srečali smo se v Kanalu, kjer sta sodelavca v mesnici Kmetijske zadruge Tolmin.

Mislil sem, da je z mano konec

Ponedeljek, 8. aprila, je minil kot povsem običajen dan. »Bilo je proti koncu šihta, ko smo že vsi vohali kavo,« je povedal Uroš. »Opraviti sem moral le še nekaj stvari, obrezoval sem kost. Takrat pa mi je nenadoma zdrsnil nož. Zapičil se mi je v dimlje, tako nesrečno, da mi je poškodoval arterijo in veno. Kri je začela dobesedno brizgati iz žil. Umaknil sem se iz prostora na dvorišče in iskal prostor, kam bi lahko sedel.« S prsti je pritiskal na rano in skušal zaustavljati krvavitev. Sodelavec je prišel za njim in ga nameraval odpeljati po pomoč, a pri sebi ni imel avtomobilskih ključev. Poleg tega bi bilo njegovo terensko vozilo prepočasno, da bi ranjenca pravočasno pripeljal do Šempetra.

Urošu je bilo v hipu vse jasno. »Slišal sem, da so se nekateri pogovarjali o zdravstvenem domu. Kakšen zdravstveni dom! Še v Šempetru ni nujno, da me bodo sploh lahko rešili. Takrat sem le še iskal prostor, kamor bom sedel in počakal, da pride konec. Obenem pa sem si rekel: 'Jeb…, tu pa že ne bom končal. Ni šans! Saj menda ne bom pustil samih majhnih otrok in žene'. Kar samodejno se začneš boriti za življenje.« Dramatičnost je Uroš povzel z besedami: »Še dobro, da je imela Špela tisti avto!«

Divja vožnja »reševalnega« vozila

Takrat je torej nastopila Špela. Tudi ona je bila s kolegoma v prostoru, ko se je zgodila nesreča. Okoliščine je opisovala odločno: »Nobenega razmišljanja! Onadva sta šla ven, kolega pride nazaj, ker ni imel ključa, njegov džip ne bo v redu, jaz bom peljala, Uroš, usedi se, gremo!« Ničesar nista vzela s seboj, niti dokumentov niti telefonov. Začela se je divja vožnja. Najprej po ozki ulici skozi Kanal do glavne ceste, nato naprej proti Šempetru. V vsaki prestavi hitrost do konca! Brez zadržkov. »Trobila sem, vključila vse štiri utripalke na vozilu, signalizirala z lučmi vozilom, naj se nama umaknejo! Nekateri so se nama takoj umaknili, tudi tovornjaki, nekateri avtomobili so naju skoraj ovirali.«

Med vožnjo je Uroš skušal razbremeniti pritisk na rano in zamenjati prste, s katerimi je pritiskal na žile, da ne bi izgubljal krvi. Roki sta ga že boleli. Ob menjavi rok pa je kri začela brizgati po avtomobilu. Dobesedno. Špela se je začela dreti: »Uroš, tišči!« Hudo je bilo, je povedala nasmejano in dodala, da se je drla nanj, on pa je ostal povsem miren. Med divjo vožnjo ga je spomnila, naj zdrži, saj morata skupaj dočakati penzijo.

Jim boš že sam povedal!

Posebnih bolečin takrat ni čutil, adrenalin je, kot je povedal Uroš, opravil svoje. Med vožnjo, nekje na pol poti, ga je obšla slabost in začel je videti megleno. Takrat je tudi že naročal Špeli, kaj naj sporoči njegovi ženi in hčerkama, skoraj v obliki čustvenega poslovilnega govora. A divja voznica Špela za volanom ni pristala na to, da bi prenašala takšna sporočila, in je le odrezavo komentirala: »Jim boš to že sam povedal!«

Ob tem ga je ves čas še bodrila in nadzorovala: »Držiš? Bo? Drži!« In še nekaj grdih besed zraven, sta oba nasmejano povedala.

V Solkanu je sledil svojevrsten preobrat, je nadaljeval Uroš. »Telo se je borilo, zdelo se mi je, kot bi se vrnil v igro.« Adrenalin je udaril tako, kot bi si ga z iglo spet vbrizgal v telo. »Bilo je kot v računalniški igrici, kjer se spet postaviš na start in začneš znova. Morda sem začutil, da sva že dovolj blizu urgence, da se mi upanje lahko povrne.«

Skozi naselja od Solkana proti Šempetru je Špela vozila na polno, kolikor je zmogel avto, najbrž tudi 160 kilometrov na uro. Trobila in signalizirala je drugim voznikom, naj se umaknejo. Nekateri so to upoštevali, drugi ne. »Glede na to, koliko je opozoril, da se je treba umakniti vozilu z utripajočimi štirimi lučmi, ki trobi in vozi hitro, saj gre verjetno za nujno vožnjo, je bil odziv voznikov res zelo slab!«

Mesar se je urezal!

Kako ste pa rano zašili?
Uroš Rožič je doma iz Tolmina, je poročen in očka dveh hčera. Špela Gavez je doma iz Čepovana in ima hčerko. Zdaj, ko je vse za njima, včasih kar v hudomušnem tonu opisujeta dogodek. Tako se Uroš spomni, da je nekaj dni po operaciji gledal dolgo brazgotino od pasu navzdol in se pritožil zdravnici na viziti, kot to pove po tolminsko: »Kizej, kako sta pa to zašili? Še jaz bi to bolje naredil.« Seveda so se takrat lahko že vsi smejali. Ko je prišel na pregled k zdravniku, ki je bil tudi v reševalni ekipi v šempetrski bolnišnici, je ta vzkliknil: »Poglejte ga, našega mesarja, ki je bil že mrtev, zdaj pa je spet živ!«

V tistem času so bili očitno vsi sodelavci v trgovini tako šokirani, da se nihče ni spomnil poklicati na urgenco v Šempeter, kaj se je zgodilo in kaj lahko pričakujejo čez nekaj minut. »Očitno sva bila Špela in jaz najbolj prisebna!« je komentiral Uroš.

S pritiskanjem »na plin« do konca je Špela pripeljala na urgenco v Šempetru, a je ustavila avto nekoliko predaleč. Uroš jo je takoj okaral, naj pelje tako kot rešilna vozila in ne tako kot obiskovalci. Zato je zapeljala mimo parkiranih vozil kar čez robnike in pripeljala do vhoda za nujne primere. Skočila je iz avta in stekla v avlo. »Mesar se je urezal, nujno pomoč potrebuje!« je začela klicati, varnostnik pa je najprej pripomnil: »Tu ne morete parkirati.« Špela se je začela dreti: »Če pa se je urezal!« sta široko nasmejana pripovedovala. »Videti bi morali varnostnikov obraz, ko me je zagledal vsega krvavega v prav tako krvavem avtu!« je pripomnil Uroš.

Medicinska ekipa je takoj prevzela ranjenca in začela se je bitka s časom. »Držite!« je v agoniji Uroš ukazal zdravnici, ki je dobesedno sedla nanj in mu z vso težo močno pritisnila na rano. Takrat so postale bolečine, ki jih prej niti ni zelo občutil, neznosne. Nekaj minut je trajalo, da so ga prenesli v ambulantne prostore, medtem pa naročali kri, sklicali ekipo in organizirali operacijo.

Minute kot dnevi

Uroš je le še spremljal delo ekipe: z njega so s škarjami zrezali oblačila, namestili so mu masko s kisikom in upal je, da bo muk čim prej konec. A je vse, po njegovih besedah, trajalo neskončno dolgo, dogajanje je spremljal v omami in bledih prizorih. »V takšni situaciji se ti zdi, da vsaka minuta traja pol dneva!«

Operacija je trajala štiri ure, kirurgi so Urošu zašili žile in vse se je uspešno izteklo. »Če bi bilo to ob drugem času dneva, ko ne bi bilo na voljo toliko kirurgov, me ne bi rešili,« je povzel, kar so mu pozneje povedali zdravniki. Tudi to je bila velikanska sreča in dokaz, da je šlo za sekunde in minute. »Povedali so mi tudi, da so se v ekipi pogovarjali, kje mi bodo amputirali nogo.« Ko so vseeno videli, da jo bodo lahko rešili kljub dolgemu času brez prekrvitve, je bilo nevarno to, da bi, povedano poenostavljeno, zaradi šoka odpovedali notranji organi. Sledilo je še nekaj mučnih dni in nato večtedensko okrevanje. Rana se je zacelila, o njej priča le še dolga brazgotina z več kot dvajsetimi šivi.

Mučna pot domov

Kaj se je po tem, ko je končala divjo vožnjo in prišla v Šempeter, dogajalo s Špelo, ki je oddala ranjenca v oskrbo ter nenadoma ostala brez prave vloge, okrvavljena pred bolnišnico? »Vratar mi je posodil telefon, da sem lahko poklicala Uroševo ženo. Povedala sem ji, kaj se je zgodilo, in ji svetovala, naj čim prej pride tja. Nisem ji mogla povedati, kako bo z njim. Umaknila sem avto in se šla uredit k sodelavcem v našo trgovino v bližini. Šla sem tudi na policijo, da me ne bi morda kaznovali zaradi divje vožnje. Nato sem se vrnila na urgenco, a je bil Uroš še na operaciji in mi niso mogli povedati, kako bo z njim. Vrnila sem se v Kanal in se začela počasi zavedati, kaj se je sploh zgodilo. Najhujša je bila vožnja nazaj!« se je spominjala. »Takrat sem začela podoživljati, kaj se je tu ali tam zgodilo, katero vozilo je prišlo nasproti, kje bi lahko zletela s ceste …«  Še vedno podoživlja vožnjo in ta občutek ne popusti. Čeprav se po isti cesti vozi v službo vsak dan.

Vse se je srečno izteklo

»Danes se lahko smejemo,« je dodala, »čeprav me še vedno ob obujanju spomina oblije kurja polt.« Kaj vse bi se jima na poti lahko zgodilo! Uroš je pritrdil, da ga še vedno spremljajo občutki tesnobe. »Kadar na začetku službe primem v roko nož, začutim vse šive.« Tudi duševne brazgotine še vedno skelijo. »Zgodi se, da kak umirjen večer vse pride za tabo in se spominjaš prizorov, razmišljaš o tem, kako bi lahko šlo kaj narobe.«

Zdaj sta Špela in Uroš spet v službi, sodelavca v isti izmeni. Kako je skupaj delati po takšni izkušnji? »Kakor kdaj,« sta povedala brez sentimentalnosti. »Saj si lahko predstavljate, kako je to med moškim in žensko, vedno je dinamično!« Vsakdanjost je na srečo prekrila izjemni dogodek in v službi sta spet sodelavca kot vsi drugi. Od nesreče s srečnim koncem je minilo več mesecev, a dogodek ni pozabljen in najbrž nikoli ne bo. »Vedno ko nekaj zaropota za mano, vprašam Uroša, ali je še živ,« je povedala Špela. Občutek strahu se noče povsem umakniti.

Junakinja Špela

Kdor koli bo prebral to zgodbo, bo lahko potrdil, da je Špela v tej zgodbi prava junakinja. A njej to niti malo ne ustreza. »Ne in ne!« je odločno zavrnila tako oznako. »V tistih trenutkih nisem o ničemer razmišljala!«

Kljub vsemu, malo je takšnih, ki bi zmogli tako trezno in odločno reagirati. Saj je vendar sodelavcu rešila življenje! »Ne!« je bila odločna. »Sam si ga je rešil, ker je pritiskal na rano. Rešil si ga je, ker se je boril zanj!« Prav nobenih zaslug si ne pripisuje in k vsemu le še doda: »Natanko tako je, kot sem povedala – imela sva velikansko srečo v nesreči. Ne spominjam se, ali tistega dne ni bilo veliko prometa na cesti ali ga le nisva opazila. Če bi se danes odpravila na enako vožnjo, mi zagotovo ne bi uspelo. Takrat pa nisem razmišljala, ali bi prehitela tovornjak ali ne. Preprosto ga je bilo treba prehiteti in pritisnila sem na plin. Samo peljala sem!« Če si torej zaslug ne dovoli pripisati Špela, jih pač pripišimo njeni divji dirkalni in uspešni reševalni vožnji.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_46
Zarja Jana
naslovnica 46