Gospa med dvema ognjema

Druga plat vroče krvi v domžalskem domu za upokojence

Neva Železnik / Revija Zarja Jana
16. 11. 2019, 19.15
Posodobljeno: 16. 11. 2019, 21.44
Deli članek:

Ni se še zgodilo, da bi se v kakšnem domu starejših javno pritožili nad neprimernim vedenjem in ravnanjem svojca katerega od oskrbovancev.

Neva Železnik
Takole je videti MGC Bistrica.

No, pa je pred kratkim prišlo na moj elektronski naslov pismo, v njem me je Primož Cimerman, direktor Medgeneracijskega centra Bistrica (MGC Bistrica) v Domžalah, prosil, naj jih obiščem in presodim, kdo ima prav: njihov dom oziroma zaposleni, ki se trudijo delati čim bolje, ali sorodnica ene od oskrbovank, ki se kar naprej pritožuje nad njimi in jim govori, da pri njeni sorodnici domala nič ne naredijo prav.

Ker nisem pravnica oziroma sodnica, ne bom razsodnica, saj na podlagi enkratnega obiska in pisnega odziva sorodnice, ki na koncu ni dovolila, da bi njen zapis objavila ali jo omenila z imenom in priimkom, niti ne iz inicialkami, ne morem soditi. Lahko pa napišem, da je v središču prepira stara gospa, ki ni nič kriva. Zaradi demence na srečo najbrž ne ve, da je med dvema ognjema ...

Kaj pravi direktor?

»Čeprav vemo, da je Zarja-Jana objavila na svojih straneh že veliko kritičnih zgodb iz domov starejših, smo se odločili, da pokličemo prav vas, saj vemo, da se zavzemate za kakovostno oskrbo,« je zapisal na začetku Primož Cimerman. Zatrdil je, da pokazati na slabe plati v tem ali onem domu starejših ni nič slabega. »Tudi na ta način se nega in oskrba starejših izboljšujeta.«

Hkrati je poudaril, da se zavedajo, da so dolžni svojim stanovalcem omogočiti čim kakovostnejšo starost. Zato je takoj opozoril na prenizke normative, ki so bili sprejeti pred desetletji, torej takrat, ko so v te ustanove prihajali v glavnem zdravi seniorji. Zdaj so domovi starejših v bistvu negovalne bolnišnice, saj je tam kar od 75 do 80 odstotkov hudo bolnih, potrebnih vsakodnevne zdravstvene nege in celodnevne oskrbe.

»Že vrabci na strehah tudi čivkajo, da so plače našega osebja mizerno nizke, čeprav je njihovo delo zaradi prenizkih normativov tudi zelo naporno. In ker je tako, naše osebje množično odhaja v bolje plačane in manj stresne službe. Mi pa manjkajočega osebja največkrat ne dobimo. In ga tudi ne bomo, če se plače ne bodo zvišale in če nam država ne bo dovolila zaposliti več osebja.«

Država pa gleda stran in že leta tega področja sistemsko ne uredi niti ne nameni domovom starejših več denarja! »Zaradi pišmeuhovskega odnosa države se čedalje bolj širi nezadovoljstvo med zgaranimi delavci, v glavnem so to delavke. Zato priznavam, da oskrba ni vedno tako kakovostna, kot bi lahko bila.« To je še posebno čutiti med dopusti, ob praznikih in koncih tedna, pa tudi ponoči, ko je osebja še manj.

Vodstva domov starejših že dolgo jezi še to, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) za zdravstveno nego in oskrbo starejšega bolnika v bolnišnici nameni petkrat več denarja kot njim. »Zato je Skupnost socialnih zavodov Slovenije proti ZZZS vložila tožbo zaradi podcenjenosti dela, ki ga opravljamo v domovih.«

Pravi, da delajo po svojih najboljših močeh, da zadovoljujejo stanovalce in svojce. Ti pa zahtevajo od zaposlenih vsak dan več. To se mu sicer zdi normalno, saj dom, še posebno v zasebnih zavodih, drago plačujejo. »Sploh za osebe z demenco in tiste, ki potrebujejo najzahtevnejšo nego.«

Nesporazumi

»Kljub vsem težavam, ki jih še kar uspešno premagujemo, pa se najdejo posamezniki, pri nas je to gospa, ki vse naše osebje kar naprej kritizira, žali, jim grozi z inšpekcijo in novinarji ter si celo izmišljuje laži.«

Po besedah sogovornika je enkrat celo brez dovoljenja v sobo svoje sorodnice na skrivaj nastavila kamero, da bi dokazala, kako grdo ravnajo z njo.

Pa to še ni najhuje. »Ne upošteva tudi navodil zdravnikov in samovoljno spreminja njihovo terapijo, ukazuje medicinskim sestram ter jim pripoveduje, koliko in katera zdravila naj dajejo njeni sorodnici …«

Kadar to gospo direktor prosi, naj napiše pritožbo, tega ne stori. »Ker naš dom ne more zagotoviti 24-urne prisotnosti osebja samo ob enem posamezniku, je v dom pripeljala svojo negovalko, da bi lahko njena sorodnica čim več hodila, kar si želi. Mi namreč z obstoječim osebjem ne moremo ves čas paziti samo nanjo. Čeprav hodi s hojco, se bojimo, da bo padla, se polomila ali kam odtavala, saj nimamo zaprtega oddelka za osebe z demenco.«

Zato direktor Cimerman javno prosi pristojne, naj vendarle zvišajo normative v domovih starejših. Potrebovali bi tudi več fizioterapevtov, delovnih terapevtov …

Potem se je vrnil k negovalki, ki jo je najela ta gospa. »Zavedam se, da je takšno ravnanje v bistvu protizakonito, saj se v naših prostorih dnevno zadržuje oseba, ki skrbi za našo stanovalko, nima pa z našim domom nobene povezave.« Če bo kaj narobe, bo odgovarjal dom in ne ona. »Pa vendar dovolimo, da prihaja, saj imamo osebja premalo, da bi nekdo s to gospo hodil in jo pri hoji podpiral več ur vsak dan.«

Pa mu je bilo že večkrat žal, da je to dopustil, saj se sedaj ta zasebna negovalka – v povezavi z gospo, ki jo je najela – vtika v njihovo delo. »Čeprav ima stanovalka povišan sladkor, jo, denimo, zasebna negovalka pelje na tortico in kavo s smetano.« Če zdravstveno osebje doma temu nasprotuje, je takoj ogenj v strehi in slišijo, da nimajo pojma. Nato pa sorodnica mimo zdravnika zahteva dodatne odmerke inzulina.

»Ker nam je prepovedala, da dajemo njeni sorodnici pomirjevala, je ta zelo nemirna,« je nadaljeval direktor in dodal, da imajo težave tudi zdravniki na urgenci ZD Domžale, saj so vodilnim v MGC Bistrica že večkrat rekli, da omenjene stanovalke ne bodo več obravnavali in ji odrejali terapij, saj njena sorodnica potem ne dovoli, da jo zdravijo po njihovih navodilih.

Gospa tudi zahteva, da dobiva stanovalka dvoje kosil: nasekljano spasirano hrano in še kosilo, ki ga dobijo tisti, ki hrano lahko sami žvečijo, da vidi, kaj bo zaužila. »Čeprav nima apetita in moramo večino hrane zavreči, smo ji tudi v tem ustregli.«

Na koncu nam je direktor zatrdil, da vsako pritožbo obravnava resno. »S pritožbami sploh izvem, česa ne delamo dobro. In zelo se trudimo, da bi vse, kar svojce in stanovalce moti, takoj izboljšali. Čudežev pa tudi zaradi pomanjkanja osebja ne moremo delati.«

Sicer pa se je Primož Cimerman obrnil tudi na center za socialno delo v kraju, kjer je gospa živela, in Skupnost socialnih zavodov Slovenije. Hkrati je dodal, da bo v res skrajnem primeru, če ne bodo uredili stalnih konfliktov, zahteval, da se ta, sicer nič kriva stanovalka, ki živi pri njih že od začetka, torej sedem let, izseli. To mu omogoča 11. člen Dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitev institucionalnega varstva starejših v MGC Bistrica, ki ga je gospa podpisala ob sprejemu njene sorodnice v dom. »To je dovoljeno takrat, ko med strankami ni več možen dogovor in so izčrpane vse možnosti za razumen kompromis,« je sklenil.

Kaj pravijo zaposleni?

V lepem in prostornem MGC Bistrica je sto stanovalcev v domu in še 150 v varovanih stanovanjih. Zanje skrbi 54 zaposlenih.

Amerita Zagorc, gospodinja v domu iz Celja: »V tem domu sem zaposlena štiri leta. Vsak dan se na delo in nazaj vozim vsaj uro in pol, a to z veseljem počnem, ker imam svoje delo rada, pa tudi v kolektivu se dobro počutim. Priznam pa, da se težko navajam na stalne kritike gospe, ki ima v domu svojo sorodnico. Predvsem me motijo njene grožnje. Pred kratkim mi je celo rekla, da ve, da me bo direktor kmalu odpustil iz službe ...«

Irena Štrus, strokovna voditeljica, dipl. soc. delavka iz okolice Domžal: »Podpiram direktorja, ker je, odkar je on vodja tega doma, že marsikaj izboljšal. Vem, da kritike svojcev spodbuja, saj se na ta način naše delo izboljšuje. Sicer pa si vsi zaposleni želimo, da bi se naši stanovalci pri nas počutili kot doma. Tudi omenjena gospa.«

Nataša Ilič, vodja zdravstvene nege in oskrbe iz Velenja: »Nekateri se kar naprej pritožujejo in niso z ničimer zadovoljni. Ko takšnim svojcem rečemo, naj to zapišejo, pa največkrat tega ne storijo. Stanovalka, o kateri govorimo, je oseba z demenco, pa nima psihiatra, ker njena sorodnica ne želi, da bi jemala predpisana zdravila. Zato je nemirna, pogosto do nas zaposlenih tudi napadalna.«

Kaj reči za konec?

Najprej: vzdih in misel. Čas je, da obe strani še enkrat sedeta za mizo in se sporazumeta. Sicer pa naj ponovimo to, kar smo v Zarji-Jani že ničkolikokrat zapisali. V vsakem domu starejših je stanovalcem lepo, če so relativno zdravi, če se lahko še sami umivajo, hodijo na stranišče, če še sami jedo … Če pa zaradi kroničnih bolezni obležijo, če imajo demenco ali oboje, je kakovost njihovega življenja domala povsod veliko slabša. Zakaj? Predvsem zato, ker je osebja premalo, ker je zgarano in slabo plačano! Včasih pa tudi premalo zagnano, in kar se demence tiče – pogosto –tudi slabo izobraženo. Zato ponovno pravimo: država, zgani se!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica 46