Od uvedbe strožjih pogojev kreditiranja, ki jih je uvedla Banka Slovenije, je minilo že 11 dni, a razburjenje državljanov Slovenije ne jenja. Pretekli teden je viceguverner Banke Slovenije Primož Dolenc v bran odločitvam ustanove, ki jo predstavlja, izjavil: »Obžalujemo razpravo v javnosti, ki problematizira stanovanjsko kreditiranje, kjer pogoji ostajajo nespremenjeni.« Ker je že sam dokument, ki ga je pripravila banka, napisan precej dvoumno, so se znova vnele razprave o tem, kaj za stanovanjska posojila velja in kaj ne.
Spremembe tudi pri stanovanjskih kreditih
Na naše izrecno vprašanje, ali določilo, da mora potrošniku po plačilu vseh obrokov iz naslova kreditnih pogodb vsak mesec ostati najmanj znesek v višini 76 odstotkov minimalne bruto plače ter da je treba pri izračunu kreditne sposobnosti upoštevati tudi vzdrževane družinske člane (v višini 237 evrov za vsakega otroka), velja tudi za stanovanjska oziroma hipotekarna posojila, so odgovorili pritrdilno. V očeh komercialnih bank in navadnih državljanov je to zagotovo velika sprememba, naš bančni regulator pa očitno meni drugače. Še več. Ker so omejili ročnost potrošniških kreditov, menijo, da se bo število stanovanjskih še povečalo. Čas bo pokazal, kdo ima prav, a izračuni, ki so jih pripravili pri združenju bank, so pokazali, da so Slovenci, ki prejemajo povprečno plačo in imajo otroke, postali praktično čez noč kreditno nesposobni.
Ni kriva le Banka Slovenije
Vihar, ki je nastal zaradi sprejetih odločitev, pa je razkril več neprijetnih resnic, s katerimi se bo treba soočiti, če želimo imeti normalno državo. Prva je, da je večina Slovencev za svoje delo premalo plačana, druga, da so nepremičnine precenjene, in tretja, najpomembnejša je, da naša država nima stanovanjske politike, ki bi lahko ta trenutek odgovorila na izziv, pred katerim se je znašla. Stanovanjski zakon, ki je v pripravi, sicer vsebuje določilo, ki pravi, da bo Stanovanjski sklad Republike Slovenije po sprejemu zakona nastopal kot porok za kreditojemalce, ki prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje in jim oblika zaposlitve oziroma višina dohodka ne omogočata samostojne pridobitve kredita. Ob tem bo stanovanjski sklad v primeru nezmožnosti odplačevanja kredita prevzel odplačevanje dolga in lastništvo nad stanovanjem, upravičencu pa omogočil nadaljnje bivanje v stanovanju na podlagi najemnega razmerja s stroškovno najemnino za nedoločen čas. A zakon je šele v pripravi in ga bodo predvidoma sprejeli v začetku naslednjega leta, prav tako pa ni jasno, koliko denarja ima sklad za to na voljo.
Izboljšana verzija
Sanjski predlog SDS
Glede na predlog SDS bi tisti brez kreditne sposobnosti lahko z državno garancijo najeli posojilo za nakup, gradnjo, prenovo ali dograditev stanovanjske nepremičnine z ročnostjo do 30 let in glavnico do 150.000 evrov, posojilo bi bilo zavarovano s hipoteko na nepremičnini. Če kreditojemalec ne bi bil več sposoben odplačevati posojila, bi to za do 36 mesecev v obdobju petih let odplačevala država.
V stranki SDS so začutili, da se jim ponuja priložnost za pridobitev nekaj političnih točk, in so v parlamentarno proceduro vložili skorajda identičen predlog, ki pa vsebuje še določilo, da bi država za garancijsko leto namenjala 300 milijonov evrov in bi bilo kreditojemalcu, za katerega jamči država, omogočeno, da ob nezmožnosti plačila kredita kar tri leta zanj to počne država.
Pesek v oči?
Medtem ko se bodo očitno v naslednjih tednih politiki v parlamentu pregovarjali, čigav predlog je boljši in kdo si lahko lasti zasluge za reševanje državljanov, pa se lahko vprašamo, ali nam vlada meče pesek v oči. Stanovanjski program, ki je že sprejet, namreč določa, da se vladna politika usmerja predvsem v najem ter gradnjo in pridobivanje najemnih stanovanj. Ta naj bi bila rešitev za tiste, ki si svojih stanovanj ne morejo privoščiti na trgu, ki ga naša oblast že desetletja ne želi ali ne zmore uravnotežiti. Pomenljivo je tudi, da je iz stanovanjskega zakona izpadel institut najema z odkupom, ki ga poznajo vse razvite države in je tam eden glavnih instrumentov reševanja stanovanjskih težav. Tudi stanovanjski sklad je v času krize, ko so se mu kopičile nepremičnine, ta ukrep že pripoznal kot enega od učinkovitejših. Takrat ni zaživel, ker ga zakon ni predvideval, a naj bi ga prinesel novi zakon. A ker naš stanovanjski sklad ne bo več nastopal v vlogi prodajalca nepremičnin, se je neznano kam izgubil tudi ukrep, ki ga predvsem mladi vidijo kot skorajda edino možnost, da pridejo do lastne strehe nad glavo.
