Tisto, kar je socialno pedagoginjo in psihoterapevtko Leonido Zalokar najbolj zmotilo, pa je, da je bilo, po medijskem poročanju sodeč, dejanje načrtovano. Storjeno je bilo iz maščevanja. Ob podatku, da je bil mladoletni napadalec problematičen že prej, pa jo skrbi, kakšna pomoč mu je bila v preteklosti ponujena in kako se je z njim delalo. »Sklepam, da povsem neučinkovito. Če so sploh ugotovili pravi vzrok njegovih vedenjskih težav.« Usodnega pomena je pravočasno prepoznati vrsto vedenjske motnje pri otrocih in mladostnikih – štiri odstotke takih je v družbi, med njimi je približno en odstotek otrok z brezčutnimi neobčutljivimi potezami.

Pomoč jim je treba ponuditi takoj. Če se varčuje pri financiranju terapij in programov, je lahko taka kratkovidnost za družbo v prihodnosti zelo draga, saj otroci z najtežjimi vedenjskimi motnjami v odrasli dobi zagrešijo 80 odstotkov vseh najhujših nasilnih dejanj. Ignoriranje teh težav pri mladih bo pripeljalo do tega, da bomo v družbi imeli veliko več ljudi s takimi potezami, opozarjajo strokovnjaki. Brez ustrezne pomoči bodo pri 32. letu imeli eno ali več motenj, kot sta anksioznost, depresija, verjetneje bodo odvisniki od različnih drog, alkohola, nagnjeni k posttravmatskemu stresu. Zanje obstaja velika verjetnost, da ne bodo zaključili šolanja, ne bodo sposobni negovati daljših razmerij, odnosov, manj verjetno bodo redni davkoplačevalci.

Na septembrskem strokovnem seminarju prav o otrocih z najhujšimi vedenjskimi motnjami je bilo večkrat slišati, naj si ne zatiskamo oči: nekateri so sposobni preračunljivih, zlobnih in nevarnih dejanj. Če problema ne poimenujemo naglas, jim ne moremo pomagati. Vsekakor pa morajo biti o simptomih vedenja temeljito seznanjeni vzgojitelji v vrtcih in učitelji v šolah.

Kazen ni učinkovita

Dokazano je, do so že pri dvoletnikih vidna odstopanja, prav zgodnje odkrivanje pa lahko pomaga pri oblikovanju zdrave osebnosti. Starši take otroke v družini opisujejo kot težavne. Med odraščanjem pri njih opažajo, da jih drugi ljudje ne zanimajo, ne gane jih na primer jokanje sočloveka, drugega otroka, so izjemno sebični, nasilni do otrok in živali; mnogi starši poročajo, da ti otroci ne izražajo ljubezni do njih, so pa sposobni manipulacije – skušajo pretentati ljudi. Nikakor niso empatični, vendar če česa ne dosežejo, izražajo jezo izjemno silovito. »Uživajo v grdih dejanjih in stremijo dobiti od drugih, kar želijo. Družbeno sprejemljivo vedenje jim ne povzroča ugodja,« je na izobraževalnem dogodku v Ljubljani povedala dr. Essi Viding, doktorica razvojne psihopatologije z University College London. Skupne ugotovitve številnih raziskav so pokazale, da otrok po neprimernem vedenju ne občuti krivde, kaznovanje pa njegovega vedenja v ničemer ne spremeni. Jih lahko natreniramo, da bodo sočutnejši? Ne preveč, je odgovorila Essi Viding. »Tako kot ne moremo anksioznega naučiti popolne sproščenosti. Sočutje pogosto dojemajo kot slabost. Odsotnost empatije vidijo celo kot prednost.«

So za to krivi geni?

Odgovor na vprašanje, kaj povzroča ta najhujši podtip vedenjskih motenj, ni preprost. »Vsekakor ne gre za usodo. Vendar imajo nekateri biološke predispozicije za tako motnjo. Kakšno je varovalno vedenje za tovrstne osebnosti, pa je treba še raziskati,« je razložila Essi Viding. Gotovo je ključno ljubeče starševstvo in prav tako poučevanje. »Kot starši se počutimo grozljivo, straši nas misel, da je naš otrok takšen. Obstajajo namreč družine, kjer je prvi otrok povsem običajen, drugi pa s to motnjo. Od kod se je vzel, se sprašujejo. Za take starše potrebujemo veliko razumevanja.« Kaj je odločilen trenutek, ko starši ne zdržijo več? »Točka preloma se zgodi, ko otrok poškoduje mlajšega sorojenca, pogosto pa je celo nevaren staršem in se ga začno bati. Strašljivo je biti v takem okolju. Sprva takega otroka poskušajo še opravičevati, nato pa so stisnjeni ob zid in pravijo, da jih je strah.«

Pogosto je res, da taki otroci zrasejo v nestabilnem okolju, v težkih razmerah. Nekajkrat se je izkazalo, da so topli in ljubeči posvojitelji zmanjšali tveganje za razvoj motnje brezčutno neobčutljivih potez. Številne študije izkazujejo, da v nasprotju s sociopati, ki se praviloma oblikujejo v otroštvu, polnem nasilja in krutih, tudi sadističnih zlorab, lahko pravi psihopati odraščajo tudi v povsem urejeni družini brez vidnih oziroma nikakršnih destruktivnih vzorcev. Pri ljudeh z genetsko predispozicijo za psihopatijo, ki odraščajo v disfunkcionalnih družinah, dokazano obstaja mnogo večja verjetnost za razvoj antisocialnega vedenja. Dobrih 40 odstotkov fantov in približno 25 odstotkov deklet z vedenjskimi motnjami, ki v otroštvu kažejo simptome antisocialne osebnostne motnje, je v veliki nevarnosti, da se bo ta pri njih v odrasli dobi tudi v resnici razvila.

»Izjemno pomembna pa je ugotovitev, ki je plod tujih raziskav, da je povsem možno pri pomembnem deležu teh otrok razvoj motnje preprečiti, če jih odkrijemo dovolj zgodaj ter se z njimi in njihovimi družinami strokovno ukvarjamo. Pomembno jim je v programih s preverjenimi metodami dela pomagati prepoznati in spremeniti rušilne vedenjske vzorce ter jih naučiti prosocialnega vedenja,« pojasnjuje Leonida Zalokar.

Kje se zatika?

Da so zdravstvenim strokovnjakom ti otroci znani, je jasno doc. dr. Hojki Gregorič Kumperščak iz Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo, ki se sprašuje, ali je tako tudi med tistimi, ki so v dnevnem stiku z otroki – učitelji, socialni delavci, psihologi. »Morda ti otroci niso prepoznani kot posebna skupina otrok z vedenjskimi motnjami. Vsekakor bi na tem področju v Sloveniji morali storiti veliko več, predvsem izobraževati. Te otroke sicer večinoma dokaj dobro diagnosticiramo, vendar se potem zatakne. Kaj po diagnozi? Individualnih programov nimamo, tudi v Veliki Britaniji so šele na raziskovalnem nivoju. Sistem se zaustavi, ker je obravnava tako problematičnega otroka multidisciplinarna, mi pa si ga med disciplinami podajamo sem in tja.«

Ko prepoznamo otroke z brezčutno neobčutljivimi potezami, mora biti to šele začetek zgodbe. »Zgodnja obravnava je ključna. Nikakor pa ne pričakujmo rezultata po prvi terapiji. Ne iščimo čudežnih pristopov. Taki otroci bodo v različnih obdobjih življenja potrebovali različne pristope oziroma programe,« je opozorila Vidingova, njen kolega Matthew Woolgar pa dodal, da pri njih ne gre samo za vedenjske motnje, temveč tudi za mentalne in druge pridružene probleme. Oba sta odkrito povedala, da v Veliki Britaniji zaznavajo upad tovrstnih diagnoz. Kar ne pomeni, da je teh otrok manj, temveč je to posledica varčevalnih ukrepov njihove vlade. »Večina otrok ne pride do diagnoze. V šolah ji niso naklonjeni, saj se je treba s takimi otroki ukvarjati, to pa stane. Če ni diagnoze, pa ni treba financirati pomoči, programov, terapije.« 

zenska leonida zalokar - foto MJP
Mateja J. Potočnik
Leonida Zalokar

Tudi na naših šolah bi morali zahtevati spremembo nečloveških normativov, opozarja Zalokarjeva. Če ti niso v skladu s potrebami, je treba jasno in argumentirano nastopiti, vendar sila odločno. Po lastnih izkušnjah sodeč, lahko le tako v Sloveniji kaj premakneš.

Otroci na šolah ne prejemajo ustrezne pomoči!

Dr. Leonida Zalokar, socialna pedagoginja, psihoterapevtka, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina, z več kot 30 leti izkušenj z obravnavo otrok in mladostnikov s kompleksnimi težavami, se trudi, da bi se o otrocih z vedenjskimi motnjami spregovorilo jasneje, ukrepalo hitreje in bolj strokovno.

Lahko rečete, da je v slovenski družbi (na šolah) vedno več otrok z motnjami vedenja?

Nujno potrebujemo:

1. Čimprejšnjo uzakonitev Zakona o vzgojnih zavodih, ki je bil do pred kratkim v javni obravnavi. To bo zavodom, po novem strokovnim centrom, omogočilo dolgotrajno in celostno pomoč mladostnikom.

2. Uzakonitev mobilnih pedagogov (pomoč otroku in družini na domu, v vrtcu, v šoli), kar je pomemben preventivni ukrep, preprečuje pa tudi institucionalizacijo. Zakon omogoča raznovrstne oblike pomoči (v Nemčiji delujejo že 30 let): prehajanje med različnimi oblikami dela, nudi intenzivno pomoč družini, psihoterapevtske obravnave, spremljanje otroka in družine po odpustu. Zasnovan je izrazito fleksibilno in celostno. Tako se v prihodnosti ne bi smelo zgoditi, da bi otrok ali mladostnik z motnjami vedenja in čustvovanja ostal brez ustrezne pomoči.

Motnje vedenja so v porastu, ne samo pri nas, temveč tudi v vseh evropskih primerljivih državah. V slovenskem prostoru je zelo velika težava to, da komisije za usmerjanje otroka z evidentno resnimi vedenjskimi motnjami raje umestijo v kategorije »primanjkljaj na učnem področju ali dolgotrajno bolni otroci«. To pa pomeni, da na šolah ne prejemajo ustrezne pomoči. Določeni slovenski dušebrižniki, ki živijo v opoju svoje lastne ideologije in kvaziznanosti, pod krinko nevarnosti stigmatizacije otrok oporekajo jasni opredelitvi simptomov, znakov motenj pri otrocih pred 18. letom starosti. S tem prispevajo h kroničnosti motenj, utrjevanju neustreznih vedenjskih vzorcev in, kot kažejo tuje raziskave, v določenem odstotku do razvoja psihopatske osebnostne strukture. Stigmatizacije ne bi poznali niti o njej ne bi govorili, če bi se vsi odgovorni na tem področju do opisane problematike vedli strokovno in odgovorno. Stigmo so ustvarili in jo vzdržujejo strokovnjaki. Lahko zatrdim, da v zavodu, ki ga vodim, te besede ne poznamo, ne čutimo in povsem neobremenjeno obravnavamo vse naše otroke kot tudi njihove starše, ne glede na njihove simptome (kot so tudi brezčutne neobčutljive poteze).

Se takega otroka, ki je lahko za okolico zelo nevaren, s slovenskih šol praviloma odstrani?

Ni dileme, moralo bi se ga nemudoma. Nato pa ga vključiti v ustrezen strokovni program, ki pa pri nas ne obstaja, saj imamo težave že s prepoznavanjem oziroma priznavanjem tovrstnih potez in motenj. V tujini ni dileme, otrok je vključen v ustrezen strokovni program z namenom spremembe vedenja ter s postopnim vključevanjem nazaj v socialno sredino. Šola ni prostor za zdravljenje vse možne patologije, ki je lahko prisotna pri otrocih, in odstotek te absolutno presega šolski prostor. Vsi, ki navajajo, da je treba v redne šole vključiti vse otroke s posebnimi potrebami, so ali povsem izgubili stik z realnostjo ali pa so nevedni. Šole bi morale že davno, skupaj z resornim ministrstvom, udariti po mizi in jasno reči DOVOLJ. Zakaj naše ministrstvo dovoljuje, da prevladuje samo ustavna pravica do izobraževanja – ko bi pa logično morala prevladovati ustavna pravica do ustreznega zdravljenja? Zakaj stoično prenašamo, da je slovenski prostor na enem polu že več desetletij podhranjen z ustreznimi specialističnimi zdravstvenimi službami za otroke in mladostnike (jih pač preprosto ni), in na drugem polu takoj poskrbimo za celotno in kompletno šolsko oskrbo? Ste že slišali za primer, da otroci v kakšnem odročnem kraju ne bodo hodili v šolo, ker pač ni dovolj učiteljev?

Pogosto se ustvarja vtis, da šole nimajo moči nad nasilnimi otroki – premeščajo jih iz razreda  v razred ali s šole na šolo, pa še to je včasih težko doseči.

Naloga ustreznih specialističnih služb, otroške/mladostniške psihiatrije, klinične psihologije je, da najprej ugotovijo, zakaj se otrok vede nasilno. Ali je otrokovo razdiralno vedenje povezano z duševnimi motnjami ali pa zanj obstajajo drugi razlogi. Posamezni, tudi občasni izbruhi jeze, besa, drugih vedenjskih odklonov ne sodijo v kategorijo vedenjskih motenj, za katere je značilen trajen in stalen vzorec razdiralnega vedenja. Zaradi neznanja, strahu in nekritičnega prevzemanja odgovornosti za področja, ki vsekakor niso v domeni šolskega prostora, se v šolah (tudi vrtcih) ukvarjajo z resno vedenjsko in zdravstveno problematiko, ki v šolski prostor vsekakor ne sodi.

Imamo v sistemu vzpostavljene ustrezne mehanizme, kam jih napotiti in kdo se z njimi ukvarja?

Najhuje vedenjsko in čustveno moteni otroci so oddani v vzgojne zavode. Navedba motnja vedenja na papirju ne pove pravzaprav nič – še bolj neoprijemljiva in v nikakršno pomoč nam je oznaka »motnja vedenja – neopredeljena«. Otroka je treba uvrstiti v ustrezno kategorijo vedenjskih motenj, kar je za zdaj naloga zdravstvene stroke. V vzgojnih zavodih pa smo odgovorni za izvajanje ustreznih programov. Toda teh nimamo oziroma smo podvrženi lastni iznajdljivosti, povezovanju s tujimi strokovnjaki in spremljanju tuje uspešne prakse. Treba je vedeti, da gre za otroke, pri katerih deklarirani pedagoški pristopi nimajo nikakršnega učinka. V vzgojni zavod Planina sprejemamo vse otroke ne glede na naravo in stopnjo njihove motenosti, razlog za odklonitev je zgolj zasedenost kapacitet, kar pa se nam zadnja leta dogaja ves čas.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_45
Zarja Jana
45