O izgorelosti

Zdravnica, ki je izstopila iz javnega sistema: Kopičilo se je toliko časa, da je počilo!

Katja Božič / Revija Zarja Jana
11. 11. 2019, 06.45
Posodobljeno: 11. 11. 2019, 08.31
Deli članek:

Zdravnica, psihoterapevtka Tina Bončina, je v svojih prostorih zadnja tri leta sprejela več ljudi z znaki izgorelosti, kot jih je prej srečala v desetih letih svoje zdravniške prakse.

Šimen Zupančič
Tina Bončina, avtorica knjige o izgorelosti.

Ugotovila je, da ljudje pravzaprav ne vedo, kaj se jim dogaja, ne razumejo, zakaj telo odpove brez jasno dokazljivega vzroka. Po drugi strani pa tudi ni bilo primerne literature, kjer bi našli razumljivo razlago, zato se je odločila napisati knjigo, v kateri se je izgorelosti lotila celostno. V njej bodo koristne napotke našli tisti, ki so v stresu in drsijo v izgorelost, družinski člani, ki so pomembna podpora izgorelega, Tina Bončina pa bi bila vesela, če bi jo prebrali tudi njeni kolegi, vodstva podjetij in ne nazadnje zavarovalnice.

Zdravnica, ki je izstopila iz javnega sistema

»Po medicinski fakulteti sem delala kot splošna zdravnica. Sekundarij sem naredila še po starem, med kroženjem na psihiatriji pa mi je dr. Kastelic ponudil službo. Delala sem kot sobna zdravnica in hkrati kot psihoterapevtka. Odločila sem se za specializacijo iz psihiatrije, a kmalu ugotovila, da mi pristop zdravljenja ne ustreza, da me delo v javnem zdravstvu utesnjuje, da pogrešam bolj moderne, raznovrstne pristope, da se mi zdi pomembno govoriti o napakah in o vsem, kar je problem javnega zdravstva. Ocenila sem, da v tem sistemu ne bom dobro delovala in se odločila za samostojno pot. Na tej sem psihoterapevtka in ne predpisujem zdravil niti jih ne pogrešam. Moje osnovno področje je transakcijska analiza, ki sem jo študirala pri dr. Milivojeviču že med študijem medicine. Ugotovila sem namreč, da me zanima tudi psihičen del bolezni, in transakcijska analiza mi je omogočila, da sem lahko kategorizirala mentalno dogajanje in dobro raziskovala odnose. Orodje, s pomočjo katerega bi imela boljši dostop do vzrokov, ne samo do simptomov, in ki bi mi omogočalo, da pridem do samega vzroka težave, pa sem dobila z logosintezo.«

Zapisali ste, da ste v zadnjih treh letih sprejeli več ljudi z znaki izgorelosti kot prej v desetih letih svoje prakse. Kaj se torej zadnje čase dogaja?

Ko se razve, da neko vsebino dobro obdelaš, pride še več ljudi z enako težavo, zato imam posledično več klientov s podobnim stanjem. Družba se je spremenila, gonja za profitom in stalno gospodarsko rastjo, ki je povsem nerealna, je človeka precej odtujila od zdravega, zadovoljnega, kakovostnega življenja. Zdravi smo, če imamo pristen stik z drugim človekom, in zato, ker nas nekdo vidi, sliši in ceni. V današnjih službah in hitrem življenju se tako rekoč ne vidimo več. Pomembno je samo, kaj bomo naredili, koliko zaslužili, kje vse in kaj bomo objavili na omrežjih – to ne vodi do zdravja. V zadnjih dveh desetletjih se je to kopičilo toliko časa, da je počilo. Danes slabše prenašamo napore, premalo smo prožni, izgubili smo stik s telesom, ne znamo dobro prebroditi negativnih, neprijetnih situacij, vse nas vznemiri, kot da bo konec sveta.

Zakaj izgorelost še vedno ni priznana kot bolezen? Jo splošni zdravniki že prepoznavajo?

Vedno več splošnih zdravnikov jo prepoznava, v knjigi pa omenjam tudi, da je opredeljena kot stanje, zaradi česar prihaja do težav glede staleža. Ni izdelanega resnega protokola, kako se lahko zdravnik loti diagnosticiranja izgorelosti. V medicini so protokoli pomembni, ker natančno opredeljujejo, kako po korakih nekoga diagnosticirati in zdraviti ter da lahko zavarovalnica plača obravnavo. Mnogo laže bi bilo, če bi bila izgorelost diagnosticirana kot bolezen, ker bi bil zraven odobren tudi ustrezno dolg bolniški stalež, tako pa je ta dodeljen po kapljicah. Počitek je vitalni del zdravljenja. Pomembno je, da se človek odpočije, regenerira in da ob tem razmisli o načinu delu, življenja, sprejme nove odločitve in jih počasi vključi v vsakdanjik ter ve, da sta država in podjetje na njegovi strani, ne pa da je ogrožen, manjvreden, stigmatiziran. Kot pravi Katja Krasko Štebljaj v predgovoru h knjigi: ljudje z izkušnjo izgorelosti niso blago z napako, ampak blago z izkušnjo. Ne bodo več delali na 140 odstotkih in 200 na uro, ampak pametno, smotrno in temeljito, to pa je vredno več. A delodajalcem ni preveč v interesu, da bi bila to poklicna bolezen, ker bi to obremenilo njihove denarnice. To je del problema. Hočejo rast, delavce, ki delajo, ne pa skrbeti za prijetno delovno vzdušje ter to, da je človek zadovoljen in povezan z drugimi. 

Zakaj ste se lotili pisanja knjige o izgorelosti?

Stalno sem razlagala iste stvari in ugotovila, da ljudje pravzaprav ne vedo, kaj se jim dogaja, ne razumejo, zakaj telo odpove, saj ni jasnega, dokazljivega vzroka, kot je bakterija ali poškodba. Pomaga jim, če spoznajo delovanje telesa in če vidijo, kako je to povezano z njihovo psiho. Prvi korak pri začetku zdravljenja je, da sprejmeš, kar se ti je zgodilo, da zaradi tega nisi nič slabši in da je to pravzaprav priložnost za napredek. Ugotovila sem, da obstajajo samo zapletene medicinske knjige, ki jih težko bereš, če nimaš predznanja, ali pa knjige, ki preveč poljudno nekaj opisujejo. Potem so pa knjige, ki so samo o stanju telesa in dietah, ali psihološke knjige. Hotela sem vse povezati, ker izgorelost je psihosomatska bolezen, pravzaprav posledica zdravega odziva telesa. Telo je toliko časa tako delalo in reagiralo na prevelike obremenitve, da je na koncu »elastika počila«.

Knjiga ni namenjena samo ljudem, ki so izgoreli, ampak je odličen kažipot za vse vključene v življenje izgorelega.

Iz vaših ust v božja ušesa. Tako bi jaz rada mislila, ampak knjiga je čisto sveža, upam, da bo osvetlila temo mnogim. Namenjena je tistim, ki so v stresu, drsijo v izgorelost, imajo že izkušnjo, super bi se mi pa zdelo, da bi jo prebrali tudi moji kolegi, in še bolje, da bi jo prebrala vodstva podjetij in ne nazadnje zavarovalnice.

Nekateri hodijo od Poncija do Pilata, da bi ugotovili, kaj jim je – kako si prihraniti čas in živce pri diagnosticiranju izgorelosti.

Ko ste me prej vprašali, ali jo zdravniki že prepoznavajo – eni ne in se jim zdi, da se hočejo ljudje izmikati delu, da iščejo potuho, omogočijo jim krajši stalež, da se spočijejo, in jih pošljejo nazaj na delo. Izgoreli so pa res v stiski, vse jih boli, telo ne dela dobro, nič ne morejo, ležijo. Tisti, ki bi jim moral najbolj pomagati in mu najbolj zaupajo, povsem odpove, in seveda začnejo iskati potem nekoga, ki jih bo razumel. Sistem je preobremenjen, na zdravnika se čaka, potem jih diagnosticirajo, jim vzamejo kri, zelo malo odkrijejo, dokažejo ... Teh ljudi nihče ne obravnava celostno. In kaj se potem zgodi? Pristanejo pri nekom iz nabora alternativnega zdravljenja, kjer se začnejo zdraviti, saj jim končno nekdo za eno uro prisluhne, jih vpraša, kako živijo, kako se počutijo, kaj jejo, kako spijo, kaj jim je všeč in kaj ne. To bi jim načeloma moral ponuditi sistem, pa smo malo zašli. Zdravniki so preobremenjeni, takšen pogovor je luksuz, ki ga nimajo.

Kako nastaja izgorelost in zakaj?

Nastaja počasi. Leta. Začne se tako, da si zadamo vedno več obremenitev. Najprej v službi, potem se razpredajo še na zasebno življenje. Kadar ima telo povečane obremenitve, reagira s stresnim odzivom, kar pomeni, da nas opremi z dodatno energijo, kar nam pravzaprav da dodaten zagon, da rešimo težave, prebrodimo ovire, dokončamo zadana dela. Vse to je v redu, če si potem vzamemo dovolj počitka – samo delo plus počitek je enako uspeh. Brez počitka ni uspeha, to je na primer očitno pri športnikih. Če zanemarimo počitek in smo vseskozi v povečanem pogonu, telo začne počasi popuščati, popušča pa tam, kjer smo najšibkejši ali najbolj izpostavljeni. Šibkost je mogoče bolj genetsko pogojena, tisti del, ki ga več uporabljate, se pa prej zlomi, če metaforično povem. Z enim stavkom bi lahko rekla, da izgorelost nastane, ker se ne poslušamo. Telo nam sporoča, kaj ni v redu, toda mu ne prisluhnemo.

Zadnja leta je celo modno, da smo na dopustu aktivni, namesto da bi počivali. Se tako sploh spočijemo?

»Če ves svet nosite na svojih plečih, boste imeli bolečine v križu, in slovenska bolečina je prav gotovo bolečina v križu.« 

Tistemu, ki gre na treking, opazuje čudovite razglede, meditativno postavlja nogo pred nogo, se zvečer v taboru usede, dejansko vidi druge ljudi, razmišlja, kaj je doživel, in se zbudi v prečudovito naravo, to zelo napolni dušo, čeprav je na koncu trekinga potrebnega tudi nekaj časa za počitek in regeneracijo. Aktivne počitnice pa so lahko nezdrave za ljudi, ki ne znajo ležati v senci s knjigo v roki, sedeti na klopci in gledati valove, ali na štoru in gledati kako rastejo drevesa. Čim se ustavijo, jih začne notranji glas opozarjati, da nič ne delajo, da zapravljajo dragoceni čas – potem je pa treba surfati, popraviti ograjo, prebeliti, obrezati živo mejo, pomagati sosedu, preplavati zaliv. Vse to pa ne verjamem, da napolni dušo. Lepo je pomagati sosedu, ampak ne, če vam roke že visijo do tal. Treba je reči: »Ta teden ne morem, lahko ti pa pomagam naslednji vikend.« Svoje bitke je treba izbirati. Tisti, ki so nagnjeni k izgorelosti, pa se podajo v vsako bitko na polno.

Kako lahko izgorelost pravočasno preprečimo?

Da poslušamo telo in sebično skrbimo za svoj počitek. Počitek mora biti enako načrtovan kot delo. Treba ga je namensko vključiti v dan, ne biti v pogonu šestnajst ur od trenutka, ko smo zjutraj vstali, zvečer se pa samo še zgrudimo v posteljo. Vmes moramo imeti čas, da smo sami s sabo in s tistimi, ki jih imamo najraje. Eni potrebujejo tega malo manj, eni malo več, vsak pa ta čas potrebuje.

Mnogi poiščejo pomoč šele, ko jim spodnese tla pod nogami. Opozorilne znake pa je verjetno mogoče prepoznati že prej. Na kaj moramo biti pozorni?

Na ponavljajoče se infekcije, glavobole, nenehno utrujenost. Ko nas ne radosti več veliko stvari v življenju, ko postanemo cinični, zajedljivi, vzkipljivi, ko nas vse hitro zmoti, ko se ne smejimo več in si ne vzamemo časa, da nekaj preberemo, da poslušamo glasbo, da gremo s prijatelji na koncert, sprehod, skratka ko postanemo ene take utrujene sitnobe. Pa seveda moramo biti pozorni na bolečine. Telo izredno dobro nakaže, da je nekaj narobe. Mi smo se pa navadili, da vzamemo malo vitamina C, omilimo bolečine z lekadolom ali ketonalom, če prvi ne prime. Da bomo lažje zdržali, pa popijemo kakšno dodatno kavico, energijski napitek … 

Pravite, da če upoštevamo simptom, dobimo tudi namig, kje se skrivajo težave. Povejte, prosim, kakšnega.

Klasičen namig je na naslovnici knjige. Če ves svet nosite na svojih plečih, boste imeli bolečine v križu, in slovenska bolečina je prav gotovo bolečina v križu. Skoraj vsak tretji bolnik, ki obišče splošnega zdravnika, jo ima. Če se vam vrti, je vaše življenje nestabilno. Simptom nam govori: »Poglej okoli sebe, najdi drugo stabilnost, tako, kot živiš, ne bo šlo!« Potem je tu tinitus – piskanje ali šumenje v ušesu: nečemu nismo prisluhnili, zdaj bo pa toliko časa piskalo, da bomo prisiljeni prisluhniti, kaj se dogaja. Potem je še nespečnost – ko ležimo in nas skrbi. Nespečnost je jasen znak, da je treba v budnem stanju nekaj narediti drugače.

Dobra novica je, da je izgorelost ozdravljiva. Kako jo zdravimo?

Ozdravljiva je, ne pomeni pa, da boste potem taki, kot ste bili prej. Ne, postali boste svoja boljša verzija. Zdravljenje je od posameznika do posameznika različno. Neki skupni prijemi pa so – treba je razmisliti, sprejeti, kaj se je zgodilo, kateri vzorci so do tega pripeljali, in jih spremeniti. Jaz v te namene priporočam psihoterapijo. Ko vas strokovnjak vodi skozi procese, gre lažje, ker vas drži na pravi poti. Ni pa izključeno, da človek tega ne bi zmogel sam. Ob tem je treba spremeniti prehrano. Izgorelo telo je povsod malo vneto, zato je njegov izkoristek malo slabši in moramo paziti, katera hranila vnašamo, da omogočimo celjenje. Zaloge je smiselno obnoviti, se umiriti in se zmerno gibati. Večina teh stvari je zapisanih v mišično-celični spomin. Pomembni so še pravilna drža, dihanje, postopno vključevanje v družbo in iskanje nove pozicije. Včasih pravim, da je izgorelost tudi skupinska bolezen ali pa družinska, ker izgoreli na začetku potrebuje veliko podpore in pomoči. Ko se spremenite, se postavite zase in zavrnete določene prošnje, nekaterim ljudem to ni všeč. Prej so se lahko zanesli na vas, vam prelagali razne zadeve, ko pa se vi postavite zase in zaščitite svoje meje, lahko naletite na precej neodobravanja. Po dr. Andreji Pšeničny obstajajo štiri stopnje izgorelosti – izčrpanost, ujetost, izgorelost in nato zlom. Posplošeno bi lahko rekli, da izčrpanost zdravimo približno pol leta, ujetost eno leto, izgorelost leto ali dve, adrenalni zlom pa dve, tri ali več let. Pri adrenalnem zlomu je poškodovanih in iztrošenih toliko organskih sistemov, da pridejo zraven še avtoimunske bolezni. Tam so posledice lahko trajne, ampak obvladljive. Načeloma spremembe v življenju potrebujejo več kot dve leti, da zares zaživimo z njimi.

Kako v vsakodnevni gonji, da bi vsem ustregli, ostanemo zvesti sebi in zadovoljni z življenjem?

To je pa vprašanje za milijon dolarjev. Zdrava mera je ključ do uspeha.

Kaj je zdrava mera?

Čim veliko tehtate, to ni več zdrava mera. Zdrava mera je, ko ne dvomite, da ste na prvem in pravem mestu. Zdrava mera je, da ta vikend po napornem zaključenem projektu ne boste šli na Triglav, ker vas bo pobralo. Zdrava mera je, da če vas boli glava, ne boste dokončali poročila, bo pač počakalo. Zdrava mera je, da če ima otrok rojstni dan, ste z njim, ne na telefonu. Takoj, ko ne dvomiš, si prisoten tukaj in zdaj. 

Kdaj končno dojamemo, da je izgorelost pravzaprav pomoč narave in telesa za korenite spremembe?

Ni ravno pomoč, je pa opozorilni znak. In ko začnemo spet malo uživati, ko se izkopljemo iz fizičnih simptomov in dobimo nazaj malo svetlobe, postane to jasno. Ko se lahko mirno usedemo, kaj preberemo, s prijatelji popijemo kavo, gremo na sprehod in vidimo, da je vse to boljše, kot je bilo prej. Ko spet najdemo neko radost, strast. Zdravko Čolić lepo pravi: »Če srce ni vroče, je vse nemogoče!«

Kaj lahko storimo, da se nam kaj takega ne ponovi?

Da smo pristni, se cenimo, smo zase na prvem mestu, skrbimo za pristne stike z ljudmi. Ko začnemo ponavljati stare navade, kot so: »Samo še to naredim, se bom pa jutri naspal,« pa da bi spet delali drugim usluge, ko bi morali h kozmetičarki ali na masažo, potem ste spet malo iztirili.

V knjigi se v naslovu sprašujete: si upate živeti drugače? Kakšne so izkušnje vaših klientov?

Dokler ne postavijo drugačnega vrednotnega sistema, se jim bolezen ponavlja. Ko si upajo, so zdravi!

Kaj je logosinteza? 

Logosintezo lahko štejemo med energijsko psihologijo, ker predvideva, da poleg uma in telesa obstaja tudi življenjska energija. Bolj ko je v pretoku, bolj nam je na voljo in nam omogoči, da bolje živimo. Kadar je zamrznjena v starih potlačenih vsebinah, pa je nimamo dovolj za vsakdanje življenje. Zamrznjene vsebine nas v trenutku tako prizadenejo, da jih ne moremo vključiti v svojo podobo sveta, zato jih preprosto potlačimo. Če je teh vsebin veliko, porabimo večino energije, da jih vzdržujemo potlačene in se vedemo v skladu s tem, da ne bi ponovno zabolelo. S klientom preko tega, kar ga trenutno bremeni in boli, raziskujemo vsebine, pogledamo, kako jih doživlja navznoter, in uporabimo tri posebej oblikovane stavke, da telo popusti in ne reagira več na te boleče vsebine s stresnim odgovorom. To pomeni, da se ponovno vzpostavi pretok energije, kar klientu omogoči, da pogleda na situacijo drugače, bolj celostno. Ker ga ne boli, lahko doseže novo odločitev – tokrat takšno, ki ga na njegovi poti vzpodbuja in ne ovira.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
45