Srečanja na ptujski enoti Centra za socialno delo Spodnje Podravje so se udeležili izvajalci z vseh koncev države. Predstavljena je bila mreža Brezdomni do ključa, posamezne regije so predstavile svoje probleme, o obrazih brezdomstva na Ptuju pa so spregovorile različne strokovne službe – od predstavnikov društva Ars vitae, Splošne bolnišnice Ptuj, Upravne enote Ptuj, Policijske postaje Ptuj in Centra za socialno delo Spodnje Podravje do županje MO Ptuj Nuške Gajšek.

Ljudje, ki se jih institucije izogibajo ...

Bronja Habjanič iz ptujske bolnišnice se je osredotočila na podaljšano bolnišnično bivanje in stiske pri iskanju namestitev za paciente po odpustu. Oddelek podaljšanega bolnišničnega varstva v SB Ptuj deluje 10 let, kapaciteta je 40 postelj, mesečno obravnavajo med 40 in 60 pacientov. »In vse te ljudi je treba nekam namestiti, kar je vsako leto težje. Razpeti smo med socialo in zdravstvom. Na internem oddelku imamo trenutno brezdomko, ki nima prebivališča. Kaj narediti z njo? Dejstvo je, da se institucije takih ljudi izogibajo,« je pojasnila Habjaničeva, ki veliko prednost Ptuja vidi v dobrem sodelovanju različnih institucij, saj, kot pravi, nikogar ne pošljejo na cesto, ampak vsak primer rešujejo individualno.

Iz državne blagajne za zapornika 88, za upokojenca brez denarja največ od 33 do 60 evrov

Vesna Horvat Šiplič, strokovna vodja v Domu upokojencev Ptuj, izpostavlja še problem posebnega varstva. Osredotočila se je predvsem na tiste posameznike, ki so težavni. Nemalokrat lahko njihova odvisnost, duševne težave in agresija predstavljajo težave tako za zaposlene kot ostale stanovalce domov: »Želimo si, da tega posebnega varstva ne bi bilo v domovih.« 

Prav iz omenjenih razlogov so se udeleženci srečanja strinjali, da Sloveniji manjka nova struktura, predvsem z vidika urejanja problema bivanjske stiske, ki je za brezdomce največja. Kot je pojasnila Horvat Šipličeva, država dnevno nameni 88 evrov na dan za zapornika, posebno varstvo v ptujskem DU pa stane med 33 in 60 evri na dan, odvisno od oskrbe. Kakšna prihodnost čaka zavetišča v naslednjih letih, ni upal napovedati nihče. Zaposleni tam se zavedajo, da so spremembe nujno potrebne; želijo si, da bi bila zavetišča le vstopna točka na poti do zagotavljanja primernega bivalnega stanovanja in službe.