So mladi danes res bolj sposobni in pametni kot nekoč ali jih k boljšemu uspehu silijo preveč ambiciozni starši? Ali so morda v svojih zahtevah popustili šolniki? To so bile iztočnice za pogovor z Matejo Petric, učiteljico, pedagoginjo in direktorico Posvetovalnice za učence in starše Novo mesto, kjer se že leta ukvarjajo z nadarjenimi otroki in ti pri njih opravijo tudi preizkus, in tistimi, ki iščejo pomoč ob raznih specifičnih učnih in drugih težavah. »Otroci niso danes nič drugačni kot pred mnogo leti. Tudi v preteklosti so bili zelo nadarjeni, pa se temu v družbi ni dajalo takega poudarka, nihče jih ni odkrival. Imamo srečo, da živimo v obdobju, ko je drugače, ko so takšni otroci opaženi, z njimi se posebej dela in razvija njihove sposobnosti. Pa ne le v šoli, tudi starši danes drugače spremljajo svojega otroka, in ko vidijo, da je na nekem področju dober, ga pri tem spodbujajo, mu nudijo oporo in pomoč,« pravi Petriceva. 

mateja petric
L.M.
Direktorica Posvetovalnice za učence in starše Novo mesto, Mateja Petric

PRISLUHNITI OTROKU

»Vedno poudarjam, da je treba izhajati iz otroka. Tudi če je nadarjen za nekaj, če nima volje in motivacije, ni morda dovolj zrel ali pripravljen za neko dejavnost, je škoda, da silimo ali prehitevamo z nečim in mu povzročamo travme,« pravi Petriceva. Iz izkušenj pove, da vse prevečkrat otroci ne hodijo z največjo željo in entuziazmom na dejavnosti, kamor jih starši vpišejo iz različnih razlogov: da bodo več znali, da bodo v življenju lahko bolj uspešni in se bodo čim bolje znašli, pa tudi zato, ker sosedovi otroci in sošolci vse popoldneve zahajajo na neke krožke, treninge, v glasbeno šolo, k skavtom … Starši v dobri veri, da delajo dobro, hitro podležejo takim vplivom in pritiskom. Zato jim Petriceva polaga na srce, naj bodo pri tem zelo previdni in subtilni, naj prisluhnejo otroku, kaj si res želi. Ne gre pozabiti, da otrok ob šoli in šolskih obveznostih ter še drugih aktivnostih potrebuje tudi čas zase, pa mu popoldne nemalokrat skrbni starši razporedijo skoraj do minute natančno do večera. »Prosti čas potrebuje in ga mora imeti. Dobro je, da otroka navadimo na red, rutino in organiziranost, to v življenju potrebuje. A nujno in prav je, da pri organiziranju in razporejanju časa sodelujejo tudi otroci,« svetuje Petriceva. Opaziti je, pa tudi podatki kažejo, da zadnja leta otroci zaključujejo razrede z boljšimi uspehi kot nekoč, da je res veliko odličnih in prav dobrih in da otroci skorajda ne smejo več ponavljati razreda, če jim gre slabo. »A to zadnje je včasih za otroka dobro. Zdi se mi, da smo vsi obremenjeni s točkami: čim boljši uspeh otrok potrebuje za vpis v srednjo šolo, za študij in tako dalje. A ta vtis na učitelje ne bi smel vplivati. Otroku naj dajo točko zaradi njegovega znanja in rezultata, nikakor pa ne smejo pozabiti na minimalne kriterije za določeno starost in zmanjševati zahtevnosti znanja, sicer otroku delajo slabo,« pove Petriceva, ki ima tudi sama pedagoške izkušnje. 

KDO JE NADARJEN?

Petriceva ne more razumeti, da se otrokom zdi dober učenec tisti, ki ima same petice, da to lastnost vrednotijo s številkami. Pomembna je tudi prijaznost, delavnost … 

Nadarjene ljudje pogosto enačijo s takimi, ki imajo visoke intelektualne sposobnosti, a pravzaprav gre za osebnostne lastnosti, pravi Petriceva. Nadarjeni otroci so zelo heterogena skupina z močnimi različnimi osebnostnimi lastnostmi: na splošno intelektualnem področju, učno-storilnostnem, ustvarjalnem, voditeljskem, umetniškem in psihomotoričnem področju. Koncept odkrivanja nadarjenih učencev imamo v Sloveniji od leta 1999. Otroke kot nadarjene prve odkrijejo učitelji v osnovni šoli ob koncu prve triade, seveda pa lahko še tudi pozneje, na primer kot sedmošolce. Prva stopnja odkrivanja nadarjenih je evidentiranje, sledi identifikacija, kjer sodeluje posvetovalnica za učence in starše, če na šoli nimajo psihologa, nato pa še mnenje in seznanitev staršev. Kriteriji se pri teh stopnjah spreminjajo in so različni: od odličnega učnega uspeha, izjemnih dosežkov na različnih področjih, učiteljevega mnenja, tekmovanj, hobijev do preizkusa sposobnosti in ustvarjalnosti. 

KAKO NA GRMSKI ŠOLI 

Mnogi starši želijo na otrocih izživeti svoje neizpolnjene želje, jih pretirano spodbujajo in vozijo po šoli na »sto« dejavnosti, ob tem pa se ne vprašajo, ali otroku to ustreza. 

Šole za nadarjene v glavnem dobro skrbijo in z njimi tudi dodatno delajo, na te dejavnosti pa vabijo tudi ostale učence. Tako je zagotovo na OŠ Grm v Novem mestu. Tamkajšnja psihologinja Irena Adlešič pove, da pri njih identifikacija nadarjenih poteka po enakem konceptu že leta in da se odstotek teh otrok ne povečuje. »V generaciji od 4. do 9. razreda je približno dvajset odstotkov nadarjenih otrok,« pove in doda, da pritiskov staršev ni. Bilo jih je nekaj, ko je bil to eden od pogojev za pridobitev Zoisove štipendije. Zdaj se upoštevajo povprečna ocena v zadnjem razredu in dosežena priznanja. Zato daje grmska šola velik poudarek tekmovanjem z najrazličnejših področij, udeležuje se jih ogromno število otrok. Na tekmovanja vabijo vse učence, priprave nanje so pogosto tudi ob sobotah. »Porast tekmovalcev je opazen. Otroci se zavedajo, da jim dosežki lahko pomenijo tudi finančno spodbudo. Sicer pa opažamo, da pri pridnosti, zainteresiranosti in delavnosti prednjačijo dekleta, in ta odstotek je 70 proti 30 v njihovo korist. Pri nadarjenih pa razlik med fanti in dekleti ni,« pove Adlešičeva. Opaža, da je uspeh osnovnošolcev v zadnjih petnajstih letih res boljši, »tudi zaradi pričakovanj staršev, ki jim je šolanje otrok vse bolj pomembno. Otroke spodbujajo, se jim posvetijo in tako dalje. Dobre ocene so pogojene tudi z napovedanimi spraševanji, česar včasih ni bilo, več je oblik pomoči, da lahko večina doseže zahtevane minimalne standarde, tako da so ponavljavci res redki«.

STRAH PRED NEUSPEHOM

A oznaka, da je otrok nadarjen, včasih tudi ni najboljša in lahko zanj pomeni nekakšno potuho. »Otrok se zaveda, da je nadarjen, in to je nevarno za razvoj njegove stvarne samopodobe. Ko nekoč pade na realna tla, ko doživi neuspeh, na primer v prvem letniku gimnazije, je nepripravljen, težko prenese poraz, poruši se mu svet. Zato vedno rečem – pridnost je vrednota, ki v življenju šteje, niso le intelektualne sposobnosti, ko otrok včasih z malo dela pride čez osnovno šolo, potem pa se ustavi, če ni delovnih navad in organiziranosti,« pravi Petriceva. Iz svoje delovne prakse opaža ravno v zadnjih nekaj letih vse več čustvenih in vedenjskih stisk pri starejših otrocih (7., 8., 9. razred in srednja šola). »Bili so odlični, vsi so jim dopovedovali, da so super, potem pa so naleteli na neuspehe, česar niso navajeni. Svoje stiske rešujejo na neprave načine, in tako je pri mladostnikih vse več motenj hranjenja, samopoškodbenega vedenja, anksioznosti, depresije in samomorilnih misli. Tega pred dvajsetimi leti skoraj ni bilo, danes je teh primerov veliko, vsak je preveč,« pravi sogovornica.