Pravzaprav so mu zdravniki takrat dejali, da bo verjetno šele, ko bo starejši, prišlo do filtriranja krvi. A zgodilo se je mnogo prej, na vrhuncu mladosti, kar ga je močno potrlo.

»Rekli so, da prihaja do odpovedi ledvic, a da zdaj še ni tako hudo. Omenili so, da če se bom pazil in skrbel zase, bo verjetno šele pri petdesetih potreben ta korak. Zato takrat tudi nisem bil pretirano zaskrbljen zaradi okoliščin, v katerih sem se znašel. Bil sem mlad fant, cel svet je bil moj,« pripoveduje.

Potem pa se mu je čez noč stanje poslabšalo. Pri 28 letih je bilo jasno, da brez hemodialize ne bo šlo več. In s to je odlašal dolgo. Tako dolgo, da ga je to skoraj stalo življenja. »Ko so mi takrat napovedali dializiranje, je bil res hud šok. Tako sem se dializi upiral, čeprav so me nanjo pozivali. Nisem mogel dojeti, da se to dogaja meni; težko sem sprejel, da bo moje življenje odvisno od aparata,« iskreno spregovori o težkih občutkih.

Komaj se je izvlekel

Nato je sledil pregled v šempetrski bolnišnici, to je bilo že skoraj leto po tem, ko so mu odredili dializo. »Takrat sem se počutil zelo slabo in neizogibno je bilo, da bom moral na filtriranje krvi. Pravzaprav je takrat moje življenje viselo na nitki. Toliko časa brez dialize je seveda terjalo svoj davek. Komaj so me rešili in tudi sam sem se težko izvlekel iz primeža temnega razmišljanja. Kar izgubljal sem voljo do življenja, saj se nisem mogel soočiti s svojo novo realnostjo.«

Na srečo je potem – v bolnišnici je ostal kar dva meseca – počasi okreval in začel je tudi bolj pozitivno razmišljati. »Če bi takrat, ko sem se soočal z diagnozo in dializo, poznal koga, ki gre po enaki poti, bi mi bilo morda lažje, saj bi mi povedal, da se s to boleznijo da živeti. Le prilagoditi se ji je treba. No, saj potem je nekako šlo. Sem postal kar optimist. Ja, tudi v bolezni, ko je težko, lahko ohraniš tako naravnanost in to ti pomaga čez najtežja obdobja,« priča naš sogovornik iz Kobarida.

dializni center
Sta
Kanalec je direktor Dializnega centra v Kobaridu, ki je tamkajšnjim ledvičnim bolnikom močno olajšal življenje.

Nevarna in dolga pot

Pravi, da sicer ne verjame, da se lahko človek kdaj sprijazni s težko boleznijo. Meni, da jo nekako sprejmeš, sprijazniš pa da se težje, če sploh. Sledila so leta voženj iz Kobarida v Šempeter pri Gorici, kjer je imel dializo. Kombi je iz njegovega domačega kraja odpeljal ob 6. uri, vračal pa se je ob treh popoldne. »Ta pot je bila dolga, cesta problematična, ovinkasta, nevarna. Ni bilo prijetno. Pa tudi ogromno časa mi je vzelo vse skupaj. Jaz sem si želel delati, bil sem zasebnik, zato sem se odločil, da se bom raje sam vozil v Šempeter, in sem se. Dvanajst let.«

Potem pa se je povezal s svojim okoljem, kjer je že rasla želja po tem, da bi imeli dializni center bližje. »Par zanesenjakov in bolniki smo najprej ustanovili društvo ledvičnih bolnikov, s katerim smo javnosti predstavili naš problem oddaljenosti od Šempetra. Tamkajšnjo bolnišnico smo najprej prosili, da bi pri nas ustanovili dislocirani dializni oddelek, a s tem nismo uspeli, tako da smo potem, in težko je bilo, počasi prišli do svojega dializnega centra v Kobaridu, ki od leta 2011 nudi dializo sedemnajstim bolnikom, vključno z mano,« pove o veliki pridobitvi za posoške ledvične bolnike.