Slovenija

Tuji astronavti v Divaški jami preživeli šest dni in preskušali meje svojih zmogljivosti

Katja Božič / Revija Zarja Jana
20. 10. 2019, 15.50
Posodobljeno: 20. 10. 2019, 15.54
Deli članek:

Čeprav navajeni nepredvidljivih in težkih situacij, na katere morajo biti pripravljeni v vesolju, je bila šestdnevna izkušnja raziskovanja Divaške jame za šest astronavtov evropske (Esa), ameriške (NASE), ruske, kanadske in japonske vesoljske agencije precej edinstvena, saj večina v jami doslej ni preživela več kot enega dneva. Po večdnevnih pripravah na površju so v jami preučevali tamkajšnje življenjske oblike, iskali izvor vodnega toka, sledi mikroplastike, predvsem pa se učili sodelovanja in preskušali meje svojih zmogljivosti.

Šimen Zupančič
Po šestih dnevih so iz Divaške jame prišli Jeanette Epps iz Nase, Takuja Oniši iz japonske vesoljske agencije Jaxa, Joshua Kutryk iz Kanadske vesoljske agencije, Joe Acaba iz Nase, Nikolai Chub iz ruskega Roskozmosa in Nemec Alexander Gerst iz Evropske vesoljske agencije (ESA).

Astronavte je spremljala ekipa izkušenih jamarjev, speleologov in drugega osebja, ki so skrbeli za varnost in strokovnost odprave. Jamsko okolje je dober približek življenja v vesolju. »Pomagali smo si, videla sem, da se lahko zanesem na preostale, to je bila edinstvena izkušnja in sploh nisem čutila nobenega pritiska, ker sem bila edina ženska,« je dejala Jeanerre Epps iz ameriške Nase na predstavitvi izkušnje v prečudoviti Divaški jami. Evropska vesoljska agencija (ESA) pripravlja program CAVES že nekaj časa, v Sloveniji pa so ga izvedli prvič, in sicer v sodelovanju s Parkom Škocjanske jame, Jamarskim društvom Gregorja Žiberne in Inštitutom za raziskovanje Krasa. Slovenija je namreč postala pridružena članica ESA in je na aktivni poti k polnopravnemu članstvu, kar prinaša tudi Slovencem možnost, da se prijavijo v vesoljski program. »Samo budno spremljajte razpise Evropske vesoljske agencije,« se je nasmehnil Nemec Alexander Gerst, ki deluje pod njenim okriljem. Sanje so torej bliže, kot se nam je zdelo.

Z razmerami, s katerimi so se šest dni soočali astronavti, pa smo se malce spopadli tudi novinarji, saj smo intervjuje z nekaterimi izmed njih naredili kar v hladu Divaške jame.

Alexander Gerst, Evropska vesoljska agencija  

Zemlja je kot frnikola v vesolju; to je vse, kar imamo

Astronavta Evropske vesoljske agencije Alexanda Gersta so od nekdaj privlačili kraji, ki so daleč od običajnih, mesta, kamor je redko stopila človeška noga. »Polna so skrivnosti, ki jih znanstveno odkrivamo, da nam pomagajo razumeti naš svet – od kod prihajamo in kam nas pot vodi,« je povedal nemški geofizik in vulkanolog, ki je bil prejšnje leto šest mesecev tudi poveljnik Mednarodne vesoljske postaje (ISS). V vesolju je vsega skupaj preživel leto dni, v temnem objemu podzemne jame pa še ni bil več kot en dan turistično. »Jame, vesolje, Antarktika so kraji, ki nas učijo o nas samih in o tem, kako bolje ravnati z našim planetom,« je prepričan.  

Kaj zanimivega ste se naučili v vesolju?

Čeprav sem geofizik, znanstvenik torej, in vem veliko o zemlji, kar se tiče številk, je bilo zame planet videti na lastne oči nekaj prav posebnega. Preden sem odletel v vesolje, sem vedel, kako tanka je zemljina atmosfera, lahko bi vam povedal točno v metrih, ampak ko sem jo videl iz vesolja, mi je to odprlo oči. Spoznal sem, kako poseben planet imamo – zemlja je edini planet, ki podpira življenje, kakršno poznamo, in je zelo krhka. To je bilo zame prav posebno spoznanje, ki se me je močno dotaknilo in nanj nisem bil pripravljen. Zdaj poskušam to izkušnjo prenesti drugim – ne samo s slikami, ampak tudi z opisi svojih občutij.

Kako ste se torej počutili?

Zelo ponižnega. In majhnega. Gledaš planet, hkrati pa spoznaš, koliko teme je povsod naokoli. Ljudje odrastemo na Zemlji, ko pogledamo navzgor, je nebo modro, tudi ko se peljemo z letalom, je nebo nad nami še vedno modro. V bistvu pa je na letalu večina atmosfere že pod nami. Ko pogledaš ven iz vesoljske postaje, pa je okoli tebe samo temno vesolje. Takrat spoznaš, da je ta naš košček skale, za katerega mislimo, da je neskončen, v resnici zelo zelo majhen, je kot drobna frnikola v vesolju, in to je vse, kar človeška bitja imamo. To me napolni z občutkom strahu za človeštvo, z občutkom, da moram ljudem povedati o tem, ker se tega ne zavedajo. Tudi jaz se nisem, ko sem odraščal. Mislil sem, da je vsega na Zemlji neskončno, da imamo neomejene količine nafte, kisika, toda ko na vse pogledaš z distance, vidiš, da ni tako. Kot bi opazoval majhen čoln, na katerem bodo ljudje pojedli vse, kar imajo, ti pa bi jim rad zakričal: »Fantje, ko boste to pojedli, je konec!« Ljudem želim povedati: »Zavedajte se, kje živite. Ne bi vam rad rekel, kaj počnite, ampak zavedati se pa morate, kaj delate!« Iz vesolja se zelo dobro vidijo izsekana področja, jezera, ki so bila nekoč kot morja in se sedaj sušijo. Od zgoraj je zelo očitno, kako ljudje vplivajo na Zemljo. Ko vidiš pravo morje luči nad Evropo ali Ameriko, te prešine, da smo ljudje tako vse skupaj vzeli v svoje roke, da v resnici preoblikujemo planet. Geologi se pogovarjajo, da bi to obdobje morali imenovati antropocen, kar pomeni, da geološko tako zelo vplivamo na Zemljo, da bodo prihodnje generacije naše ostanke našle v vseh plasteh – mikroplastiko, kemijo …  

Kako pa so videti zvezde z vesoljske postaje?

Formacije so videti enako, ampak zvezd ob nočeh, kadar ni lune, je veliko veliko več. Tako ogromno jih je, da sploh ne moreš več videti konstelacij. Kot bi gledal morje zvezd. Še vedno je temno, ampak vidi se tisoče in tisoče zvezd, ki ne utripajo. Ko jih gledamo z Zemlje, malo utripajo, ker svetloba potuje skozi atmosfero in spremeni svojo pot, na vesoljski postaji pa samo skozi okno gledaš naravnost v zvezdo, ničesar ni vmes. So briljantno svetle. Tudi Sonce je videti drugače. Ni rumeno-oranžno in toplo, kot ga vidimo z Zemlje, ampak nuklearno belo – videti je zelo nevarno. Če bi gledal naravnost v Sonce brez zaščite, bi oslepel. Zaveš se, da je pravzaprav zelo nevarna zvezda, samo Zemljina atmosfera ga pravzaprav naredi za nas koristno.

Kaj je za vas najbolj impresivno tam zgoraj?

Pogled nazaj na Zemljo. In da mednarodna vesoljska postaja (ISS) sploh obstaja, to je najkompleksnejša naprava, ki jo je človeško kdaj koli zgradilo. Fascinantno je tudi to, da so jo skupaj zgradili različni narodi. Najpomembnejše pa je spoznanje, da je tam zunaj še toliko tega, česar ne poznamo, pa bo v prihodnosti gotovo zelo pomembno za nas. Recimo, kako naj zaščitimo Zemljo pred asteroidi – to je eden od primerov, zakaj moramo raziskovati vesolje. Luna je kot osmi in Mars deveti kontinent našega časa. Tri dni potrebujemo, da pridemo do Lune, to je pol toliko, kot sem bil v jami. Ta čas bi vi lahko leteli na Luno in nazaj. To je skoraj tako dolgo, kot smo pred dvesto leti potrebovali, da smo prečili Alpe. Luna nam je čisto na dosegu, je tako rekoč naš najbližji sosed, pa tako malo vemo o njej, ali ni to neverjetno? To je, kot bi rekli, da ne vemo, kaj je na drugi strani Alp. Tam je še toliko tega, kar moramo odkriti!

Kdaj torej greste na Luno? (smeh)

Takoj ko bom lahko. (smeh)

Kako pa ste se počutili v jami?

Zeblo me je. (smeh) Sicer mi je bilo pa všeč, ker rad raziskujem nova področja.

Ste se sprehajali po vesolju? Lahko to primerjate z raziskovanjem jame?

To je neverjetno, pravzaprav podobno raziskovanju jame. Zunaj vesoljske postaje je temno, imaš samo luči na čeladi, orientirati se moraš na zelo zapleteni površini, premikaš se vzdolž postaje in si seveda zavarovan – podobno, kot če si navezan pri plezanju. Koncentrirati se moraš, da boš pravilno opravil nalogo, ker je od tega odvisno mnogo ljudi. Po drugi strani pa je zelo nevarno – če narediš napako, umreš. Moraš se koncentrirati na vse to, hkrati pa veš, da si tam sam, nihče ti ne more pomagati, razen tvoj kolega, ki je s tabo zunaj – vedno gresta namreč ven dva. Zelo podobno je z jamo. Presenečen sem bil, kako je podobno.

Kakšno je vaše poslanstvo v vesolju?

Radi bi prispeval nekaj k znanju človeštva. Rad bi bil koristen za prihodnje generacije, rad bi poskrbel, da bom zapustil planet, ki je varen za prihodnjo generacijo. Želim si, da bodo moji otroci in vnuki imeli boljši planet, kot ga imamo mi zdaj. Ko sem bil poveljnik na svoji zadnji misiji, so bili moji cilji, da izpolnimo znanstveni program, da povečamo znanje, zapustimo postajo vsaj v takšnem stanju, kot smo jo dobili, ali celo boljšo, in da domov pridemo vsi kot prijatelji.

Kako je bilo pa z vašim zdravjem, ko ste prišli nazaj? Vemo, da breztežnost vpliva na kosti, prisotna je radiacija …

K sreči nisem imel večjih težav, po nekaj dneh sem bil že povsem v formi. Vsi astronavti niso tako srečni, nekateri se morajo še nekaj tednov ali mesecev prilagajati. Sicer se pa naučimo živeti v vesolju za daljše misije brez večjih vplivov na zdravje. O marsičem še vedno ne vemo veliko – kot je pritisk na možgane, ki lahko vpliva na vid, vpliv na imunski sistem, ki ga povsem ne razumemo. Ampak jaz sem imel res srečo, da sem se hitro počutil kot prej, kot da ne bi bil v vesolju.

Joshua Kutryk, Kanadska vesoljska agencija

Ljudje, ki bodo videli Mars, so danes srednješolci

Kanadčan iz Kanadske vesoljske agencije, ki je bil v program za astronavte sprejet pred dvema letoma, se je z družino preselil v Houston in takrat se mu je življenje povsem spremenilo. Tudi tako, da je pred petimi meseci postal očka. Življenje astronavta je za družino velik izziv, pravi. V Sloveniji je prvič dobil možnost sodelovanja z astronavti vseh partnerskih vesoljskih agencij.

Zakaj ste se pa vi odločili delati kot astronavt?

Že od otroštva me je zelo privlačila znanost, vedno sem hotel raziskovati. Tako sem že zelo mlad začel leteti – sem testni, raziskovalni in bojni pilot. Vedno pa sem si želel višje in višje. Zato sem bil zelo srečen, da so me v drugem poskusu sprejeli v program. O vesolju sem sanjal že od otroških let.

Kam ste si želeli poleteti?

Čim dlje, kot je mogoče. (smeh) Mislim, da bo moja generacija raziskovalcev vesolja v nekaj naslednjih letih poletela na Luno. Še bolj neverjetno pa se mi zdi, da smo na točki zgodovine, ko bodo ljudje odleteli na Mars. Prvi, ki se bodo sprehodili po Marsu, so danes po vsej verjetnosti že v srednji šoli. Če smo tukaj v neznani jami našli toliko zanimivega, si tudi zamišljati ne moremo, kaj bomo našli na Marsu. To je res razburljivo.

Doživeti jamo je bilo razburljivo?

Seveda, zelo! Prej nisem bil še nikoli dlje v takšni jami. Šli smo zelo zelo globoko, potem smo morali lesti skozi ozke luknje in tunele, kjer misliš, da ne boš več nikamor prišel, na koncu pa prideš v popolnoma drug svet. Pred tabo se odprejo velike votline, podzemne reke in jezera, gore, pravzaprav nov svet. Tako spoznaš, kako malo pravzaprav vemo, koliko je treba še raziskati.

Je bilo kaj napetih trenutkov?

Sem testni pilot, imam veliko podobnih vzdržljivostnih treningov, kjer moramo biti sposobni upravljati strah. Ampak včasih si zelo visoko in v temi, dostikrat je težko najti pot nazaj, vse je poplavljeno, tako da ja, lahko je kar napeto. Ampak ena od stvari, ki jo treniramo, je, kako to obvladovati in se pravilno odločati v takih okoljih.

Kako ste se naučili obvladovati strah?

Z znanjem in razumevanjem. Nihče ne leti z novim letalom na srečo, najboljši plezalci se ne zanašajo na srečo, tudi astronavti ne odletijo v vesolje s prekrižanimi prsti. Strah se obvladuje z učenjem, treningi in pripravami. Z razumevanjem, predvidevanjem tveganja. Za vesolje se pripravljamo tudi po deset let. Prav s takimi treningi pa se tudi naučiš največ o sebi.  

Kaj bi radi dosegli v vaši misiji v vesolju?

Moj osebni cilj je vesolje videti s svojimi očmi, višji cilji pa so seveda spoznati in naučiti se stvari, ki bodo izboljšale življenje na Zemlji – zaščita Zemlje, boj proti globalnemu segrevanju, zdravila. V vesolje gremo pridobit znanje za boljše življenje na Zemlji. Gremo pa tudi zato, da razširimo kolektivno obzorje. To smo vedno počeli, zato smo prepluli oceane, puščave. Morda bomo v vesolju našli nov prostor za življenje, kar je pravzaprav eden od ciljev.

Kdaj pa naj bi šli v vesolje?

Rekel bi, da v petih ali desetih letih. Vem, sliši se zelo dolgo, ampak ni. Misije so tako zahtevne, da ljudi trenirajo za eno odpravo okoli pet let. Prišel sem pred dvema letoma, naredil sem osnove pri Nasi, pred mano je dolga pot, vse, kar lahko naredim, je, da pridno treniram in poskušam biti kar najbolj pripravljen.

Vam je bilo v Sloveniji všeč?

Vsem nam je bilo, vsi smo rekli, da bi se z veseljem vrnili.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
...