Ste bili kot deček navdušen oziroma aktiven športnik?

Bil sem bolj približen športnik, ukvarjal sem se z namiznim tenisom in menda niti nisem bil tako zelo netalentiran. Odločitev, da se mu odrečem, je bila za namizni tenis precej ugodna, saj ta šport z mojim odhodom ni nič izgubil. Čeprav sta bila oba moja starša nekdaj aktivna športnika, sta bila tozadevno zelo zaščitniška. Kasneje, ko sem se s športom začel bolj redno ukvarjati, sem ugotovil, da mi njun pristop ni preveč škodoval, saj telesno nisem čisto nič izrabljen in nimam težav s poškodbami. Z zrelostjo ljudje drugače gledamo na življenje in posledično na šport. Gibanje in druženje ob tem postajata za nas vedno pomembnejša. Zanimivo je, kako se obogaten z življenjskimi izkušnjami drugače ukvarjaš s športom. Kot otrok sem bil silno netalentiran za kolektivne športe, ni mi bilo jasno, kam naj se postavim, zdaj pa sem uvidel, da se lahko z malce življenjske modrosti kar dobro znajdem tudi v moštveni igri.

Kaj pa igrate?

Floorball, dvoranski hokej. To je zelo priljubljen šport, ki je prišel iz Skandinavije. Nežen hokej z nebolečo žogo.

Ampak s palico vas pa lahko boleče zadenejo? Ali pač ne, ker igrate z zrelimi, zelo kultiviranimi možmi?

Nasprotno, problem je v tem, da je med nami nekaj bivših hokejistov. Ti niti niso med najbolj grobimi, so nas pa navadili igrati sorazmerno trdo različico, s katero smo imeli precejšnje težave, ko smo potem dve leti igrali v rekreativni ligi. Udarci s palico po nogah so zelo strogo kaznovani in tega se nismo mogli navaditi. Naš floorball ni za nežne duše in telesa. Je pa kolektivni šport, čeprav te kdaj v jezi preveč zanese, dobra vaja za življenje.

Na spletu smo lahko prebrali vaše razmišljanje (v angleščini) o vzrokih za uspeh slovenskih športnikov. Je nastalo spontano ali že dolgo in vedno znova razmišljate o tem?

Napisal sem ga na dušek in je namenjeno predvsem Slovencem v razmislek ter v pomoč pri pojasnjevanju tega fenomena tujcem, s katerimi so v stiku. Zdi se mi, da imamo nekaj težav v komuniciranju navzven. Moj zapis je lahko pomagalo pri odgovoru na vprašanje, zakaj smo kot družba v tem delu življenja, ki sicer ni najpomembnejši, tako nesorazmerno uspešni. O tem, kar sem spontano napisal, pa razmišljam vse življenje. Naj poudarim, da gre za osebno mnenje, ki sem ga skušal podkrepiti z objektivnimi podatki.

O Rogliču ste recimo zapisali, da je gotovo poseben fant, ampak da je taka tudi naša dežela. Če na kratko povzamete, zakaj se vam zdi Slovenija tako posebna?

Živimo v dokaj specifičnem delu sveta, smo na križišču kultur, regij – Slovenija je biotsko in geografsko neverjetno raznolika, smo v zmernem podnebnem pasu. Zelo redke so države, ki bi omogočale ukvarjanje tako z zimskimi kot letnimi športi. Imamo zelo lepo naravo in razmerje med urbanim in ruralnim okoljem je okoli pol – pol. V drugih evropskih državah večina ljudi živi v mestih. Naša mesta so praviloma zelo majhna, vključno z Ljubljano.  Pri Rogliču pa je, ob njegovih izjemnih telesnih in osebnostnih značilnostih, posebno predvsem to, da je iz ene športne panoge v tako kratkem času prestopil v drugo. Kaj takega si v kateri drugi in večji državi težko predstavljam. Pri nas ima multifunkcionalnost tradicijo. Ljudje imajo prav zaradi maloštevilnosti možnost razviti talente na različnih področjih. Rogličev uspeh bi deloma pripisal tudi dostopnosti in naši miselni odprtosti.

Zanimivo, da omenjate Slovence in miselno odprtost v istem stavku ...

Glede tega smo ujetniki predsodkov. Mazzinijeve zgodbe o Slovenceljnih so sicer zelo zabavne, je pa to samo manjši del tega, kar v resnici smo. Vsi, ki delamo v publicistiki, se zelo radi poigravamo s stereotipi. Se mi pa zdi, da smo včasih v tem samoocenjevanju na eni strani malo preveč kruti do samih sebe. Česar pri nas ne vidim v tako izraziti meri, je to, da bi tistega, ki izstopa iz povprečja, obsojali ali da bi bil tako zelo nerazumljen, kot se razglaša. Pri tem ne izstopamo. Pa lahko rečem, da zaradi dela in družinskih povezav zelo dobro poznam Avstrijo, Nemčijo, tudi Veliko Britanijo. Zelo zanimivo je, da popolnoma isto trdijo Švicarji, češ da kdor štrli iz povprečja, ni dobro sprejet v družbi. Bi rekel, da gre za nekakšen »alpski moment«, ki pa ga sploh ni. Mnogi nadpovprečni ljudje se pri nas zelo dobro znajdejo. In v Švici tudi.

Slovenija ima, da ne bomo pozabili, dolgo kolesarsko tradicijo.

To je eden izmed najstarejših športov pri nas. Čeprav se zaradi podatka, da so konec 19. stoletja pri nas že bila prva kolesarska društva, danes ne bo več ljudi ukvarjalo z njim. Zelo malo ljudi ve, da je bila na mestu današnjega letnega telovadišča v Ljubljani pred prvo svetovno vojno že dirkaška steza za kolesarstvo – velodrom. Ta šport je bil pri nas vedno precej zanimiv način druženja. Sam imam s kolesarstvom tesen odnos, čeprav sem se z njim začel ukvarjati šele pred desetimi leti. V vojski sem bil s skupino kolesarjev, jugoslovanskih reprezentantov iz Slovenije. Med njimi z Valterjem Bončo, Markom Balohom, tudi pokojnim Juretom Robičem. Zanimivo jih je bilo opazovati in se z njimi družiti.

Športno navdušenje, skoraj evforija, prihaja do nas v valovih. Najprej malo zatišja, potem je udarilo kolesarstvo, zdaj odbojka, vmes so nas »zakurili« nogometaši ... Nam srce drugače zaigra pri ekipnih športih?

Gotovo, ker gre za skupino. Sem pa malo alergičen na besedo evforija. Kritičen sem do tega malo zbeganega navdušenja, do hitrega in včasih plehkega prehajanja med košarko, kolesarstvom, športnim plezanjem, a vendar je to tudi logično, ker se celo na tem področju uveljavlja nekakšno potrošništvo. Medijsko generirano navdušenje se mi zdi precej plitko, ker je tako kratkotrajno oziroma instantno. Čeprav se mi seveda zdi super, da je dvorana med evropskim prvenstvom v odbojki polna. Za večino obiskovalcev v Stožicah verjamem, da so dolgoletni ljubitelji odbojke, saj ima tudi ta panoga pri nas tradicijo. Uspehi so tudi rezultat nekega procesa in dela. Me pa moti, da se brez večjega razmisleka in smiselnih kriterijev televizijski dnevniki tako pogosto začenjajo s športnimi uspehi, kakor me je motilo, da je bil v desetletjih pred tem kak pomemben športni dosežek v uvodih oddaj tudi prezrt. Skratka, pogosto nimamo pravih kriterijev ali pa so prav bizarni.

Po drugi strani je enako bizarno, da se Odmevi začno z omembo tvita nekega politika.

Tudi s tem se strinjam. Vse to je povezano z medijskim populizmom, pri čemer skušam v Odmevih, vsaj kadar v njih sodelujem, krmariti proti toku, pa očitno nisem kaj prida uspešen. Pri vsakem velikem športnem uspehu bi bilo dobro, da ga izkoristimo za veselje, da si ljudje dajo duška – to je pomembno pri izgradnji domoljubja in kolektivne samozavesti, ki nam je včasih primanjkuje –, vendar moramo uspehe umestiti v kontekst. Da imamo dobro odbojkarsko reprezentanco, je povezano s tem, da gre za zelo uspešno generacijo. V določenem trenutku, seveda že v preteklosti, je dozorelo strokovno delo v klubih, fantje in dekleta pa so začeli mladi odhajati čez mejo, v še boljše klube. Pomembno je, da nadarjena generacija v reprezentanci dolgo igra skupaj, da so primerno vodeni in da skupaj dozorijo. Potem so tako dobro uigrani, da delujejo kot klub. Hokej na ledu se mi zdi pravzaprav največji fenomen pri nas: nimamo niti 200 registriranih članskih igralcev, kar je manj kot malo večji vaški klub v Kanadi. In to, da so bili naši dvakrat na olimpijskih igrah in občasno v skupini A, je vredno mednarodne študije. Nič pa se seveda ne more primerjati z naslovom evropskih prvakov naše košarkarske reprezentance.

Je šport opij za ljudstvo?

Poznam nekaj držav, kjer tega kaj dosti ne potrebujejo – zlasti manjše, kot so Andora, San Marino, Liechtenstein. Vsaj v Evropi pa je šport pomemben element kolektivne aktivacije in je problematičen, kadar je politično zlorabljen. Nekje je povezan z zelo agresivnim nacionalizmom, čemur so ponekod podlegli tudi športniki. V Sloveniji je tudi šlo včasih čez rob, večinoma pa ne. Če se dotaknem še enega stereotipa, da smo Slovenci glede športnih uspehov razvajeni – to do neke mere drži. Zato bi bilo dobro včasih vznesenost malce umiriti, saj so nogometaši bili pred časom še prezirani kot luzerji, zdaj pa jih isti ljudje kujejo v zvezde. Javnost bi morala športnikom stati ob strani, tudi kadar jim ne gre. Prevečkrat pozabljamo na užitek v spremljanju igre, v dolgoročnem spremljanju vzponov in padcev, v negovanju občutka pripadnosti. V Berlinu so navijači kluba Union pred leti, ko je bil klub v hudih škripcih, s prostovoljnim delom obnovili tribuno. Danes uživajo, ko Union igra v prvi zvezni ligi, pa čeprav pričakujejo, da bodo drugo leto izpadli.

Se vam občasno kaj milo stori, ker niste več v športnem uredništvu?

Sploh ne.

Se vam kaj milo stori, ker največji športni dogodki niso več doma na nacionalni televiziji?

Je škoda, ampak na ta zdaj že zelo običajen mednarodni trend zelo realno gledam. Razumem, zakaj nacionalka velikokrat česa nima, in ne pričakujem, da bomo zmogli imeti vse.

Vas v Odmevih kdaj popade sveta jeza, ko z vprašanji koga ne morete dovolj stresti iz hlač?

Velikokrat sem zelo nezadovoljen, ker mi neki pogovor ni uspel tako, kot sem si želel. V prvi vrsti najprej poskušam najti vzrok pri sebi, včasih je problem pri sogovorniku. V Sloveniji so retorika, javno nastopanje oziroma javno oblikovanje argumentov na precej nizki ravni. Tudi v tem je včasih ovira, da v nekem intervjuju v Odmevih ne dobimo želenih informacij. Kljub temu da si agresiven ali pa ravno zaradi tega, ker se potem nekdo zakrči in ne da nič od sebe. V našem javnem šolskem sistemu, ki se mi zdi sicer zelo dober, bi bilo zelo domoljubno poudariti učenje javnega nastopanja. Ne znamo se pogovarjati, še manj dogovoriti, še najmanj pa znamo dogovorjeno tudi uresničiti.

Za Slovenijo ste zapisali, da zmore še več, in v mislih niste imeli samo športa.  »Imamo skoraj vse in ne bi smeli imeti preveč izgovorov.«  Na katerem področju pa iščemo preveč izgovorov?

Med sabo bi se morali več pogovarjati in na kulturen način dogovarjati. Na primer začrtati strategije, smeri, po katerih bomo šli naprej: v javnem zdravstvu z ogromno nakopičenimi problemi, ki so rešljivi, čakajo nas izzivi v energetiki, živimo v hitro starajoči se družbi, v kateri vse bolj primanjkuje mladih možganov in rok. Ko smo se pred letom 2004 nadejali vstopa v EU, smo kot družba delovali precej enotno in usklajeno. Namesto da bi po uresničitvi tega cilja začrtali nove in še ambicioznejše, glede na to, kaj vse nam omogoča Evropska unija, je marsikaj razvodenelo. Evropske priložnosti vse preveč dojemamo individualno, premalo smo povezani, zelo smo se obrnili navznoter, izrazito smo se provincializirali. Tudi na RTV Slovenija žal vidim preveliko osredotočenost na domače politične teme, medtem ko v iskanju rešitev za naše velike in male probleme pogrešam iskanje dobrih praks na tujem. Kadar dam pobudo za kakšen tak prispevek iz tujine, je večina za, naposled pa prevladajo ovire, zlasti kadrovske in materialne. Poleg tega pa je za ovinkom že nov domači škandal, ki bo morda spodnesel kako znano osebo. Sicer pa so mnoge oddaje na naših televizijah zrcalo našega komuniciranja. Govorimo drug mimo drugega, kričimo drug na drugega, ne poslušamo se, pa tudi ne razumemo. Po drugi strani se mi zdi pomembno okoljsko gibanje Mladi za podnebno pravičnost, ker opozarja točno na to, česar pri nas ni: o nekem zelo dolgoročnem cilju se moramo zelo odkrito pogovarjati in dogovoriti. Ne glede na različne ovire, tudi generacijske.  Če bi politiki namesto v samopromocijo vlagali energijo v pogovore, pri katerih bi strokovnjake na določenem področju tudi poslušali in predvsem upoštevali, bi nam bilo še bistveno bolje. Že tako nam gre v povprečju dobro, kar pa ne pomeni, da gre tako vsakemu od nas. Tako kot pri športu: odbojkarska šesterica je na igrišču dobra zgolj toliko, kolikor je dober njen najšibkejši člen. Športniki to vedo, v družbi pa smo na to malce pozabili.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_42
Zarja Jana
...