Javnost je zaradi tega, kar se je dogajalo v mariborskem društvu Maus, ko si je njegova predsednica Nataša Švikart prisvojila denar, ki so ga dobrosrčni Slovenci donirali za operacijo rok šestletnega dečka, zgrožena. Da je to storila, je pretekli teden tudi priznala, močno razburjena. S kakšnimi občutki ste vi spremljali to zgodbo?

Zame je dejanje Švikartove primerljivo s pedofilijo. To v mojih očeh predstavlja največji zločin, kar jih lahko storiš. Bom razložil, zakaj. V obeh primerih namreč govorimo o zlorabi nemočnih in nedolžnih ljudi. Vse skupaj je še toliko huje, ker je na cedilu pustila otroka. Sicer pa naj opozorim še na nekaj. Nista žrtvi samo deček in njegova družina, ampak množica donatorjev, ki jima je hotela pomagati. Naj dodam, da mi je bilo smešno, ko je Nataša Švikart iz društva Maus izjavila, da si je denar samo izposodila. No, saj zdaj so na potezi pristojni in upam, da se bodo primerno odzvali. Ob tem bi rad poudaril, da če je nekdo, pa ne glede na to, koliko ima plače, tudi če zasluži 100.000 evrov na mesec, tako ozaveščen, da del svojega denarja podari, je dolžnost vsakega humanitarca najmanj to, da je zelo skrben pri rokovanju z darovano vsoto. Pa čeprav ta znaša »le« en cent. Skrb za donatorja je enako pomembna, enako zahtevna kot skrb za tistega, ki pomoč potrebuje.

Se vam zdi, da je zaupanje ljudi v humanitarce in humanitarno dejavnost zaradi zdaj že kar nekaj takih dogodkov še bolj omajano? Kako naj se človek odloči, prek koga bo nekomu pomagal; kaj so kazalniki zaupanja?

Ljudje morajo biti tako odgovorni do lastnega denarja, da se, ko ga nameravajo podariti v dobrodelne namene, seznanijo z društvom, organizacijo, jo preverijo. Jaz tudi vse, ki darujejo prek našega dobrodelnega društva UPornik, pozivam, naj nas imajo na očeh! Vedno se zjezim, ko mi donatorji rečejo, da mi povsem zaupajo. Ljudje, za božjo voljo, kako mi lahko kar tako zaupate, če me niti ne poznate, me niste še nikoli v življenju srečali?! Vsakdo, ki donira neki organizaciji, društvu, ima pravico vpogleda v naše poslovanje in poslovanje vseh drugih dobrodelnih organizacij. In če bi kdo omahoval pri razkrivanju, kako posluje, je jasno, da je zadeva sumljiva. Če bi vi želeli preveriti nas, društvo UPornik, sem vam kot njegov zakoniti zastopnik v 24 urah dolžan to omogočiti. In vas tudi bom sprejel in vse vam bom pokazal. Navsezadnje nisem podjetje in nimam poslovnih skrivnosti. Mi smo samo medij – prenosnik denarja od vas, ljudi s človeškim vzgibom, do tistih, ki potrebujejo pomoč. Izpostavljam, da ne morete in ne smete kar tako slepo zaupati humanitarnim povezovanjem. Vsi mi, ki delamo na tem področju, bi morali biti neprenehoma pod budim očesom javnosti, vas, medijev, inšpekcij …

Preverjali smo, kdo je tisti, ki lahko bdi nad poslovanjem humanitarnih organizacij, pa od pristojnih nismo prejeli konkretnega odgovora.

S tem je tako kot z vsak drugo stvarjo v naši državi; nihče ni za nič odgovoren, nič kriv. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je tisto, ki ti, če želiš izvajati humanitarno dejavnost, izda potrdilo oziroma prižge zeleno luč. Njim tudi oddajamo letna poročila. Torej bi tudi oni morali vršiti neki nadzor.

V začetku letošnjega leta ste na družbenih omrežjih naznanili, da se boste umaknili iz dobrodelnih vod. Kaj se je zgodilo?

Že pred nekaj leti sem bil v položaju, ko je v društvu Žvižgač, katerega idejni vodja in tvorec sem bil, začel »uhajati« denar, podobno kot zdaj v društvu Maus. Takrat sem se odločil, da ne bom več humanitarec, saj če se v teh vrstah dogajajo tako grde stvari, ne morem več delovati na tem področju. Potem se je pojavila priložnost za UPornika, ki sem ga podedoval od patra Bojana Knavsa. Letos sem se tudi moral malo umakniti, saj so bili pritiski javnosti zelo hudi. Začela se je namreč širiti laž, da naše društvo bone za ljudi, ki potrebujejo pomoč, prodaja za dva evra, ne pa podarja. Za del javnosti sem tako jaz z UPornikom postal prevarant in nisem imel nobene priložnosti, da sploh dokažem, da to ne drži. Dajte, prosim, vprašajte me, zahtevajte pojasnila, ne obtožite me kar tako brez osnove. Tako me je prizadelo vse to, da sem se moral ustaviti. Nisem zmogel več. Tu je nastopila moja super ekipa, oni so potem sami peljali društvo UPornik dalje in mi bili v veliko podporo. Jaz pa sem si vzel čas zase in se potem vrnil. Se nam pa tedensko dogaja, da nam mečejo polena pod noge. Toda sčasoma, ko človek pridobi izkušnje, je tudi koža trša. Sicer pa se tolažim s tem, da so polena dokaz, da delamo dobro.

Torej morate zdržati precej pritiskov?

Drži, vendar, prosim, zaradi tega ni treba, da se vam smilim. Sem zadovoljen človek, vsake toliko časa pa me prizadenejo stvari. Toda takrat, kot sem omenil, imam okrog sebe zaledje, veliko zaveznikov. Drug drugemu smo v pomoč.

In kdo je ekipa, s katero ste tako složni in ji zaupate?

Z veseljem vam jo predstavim. Najdlje sta z mano Gregor Žižek in Peter Kapelj. Lani so se nam pridružili Pia Lotrič, Miha Senožetnik in Nejc Turk. V ozadju je še Mira Gujt, ki skrbi za javne razpise, donatorske pogodbe in administracijo. Z nami sta tudi pravnica Sanja Miljuš Herman in računovodkinja Suzana Kacijan. Imamo še dva častna člana, Braneta Buro, nekdanjega direktorja CSD Celje, in patra Bogdana Knavsa, brez katerega UPornika ne bi bilo. V naši ptujski pisarni pa dela Sabina Škoda.

Omenila bi rada še eno od zadnjih akcij, ki jo je organiziralo društvo Palčica pomagalčica iz Kopra. Zbirali so dva milijona za Krisovo zdravilo. Tudi njih ste kritizirali.

Ustanovitev društva je najmanjši problem. Odideš na upravno enoto, plačaš pristojbino in je. Odpreš še bančni račun, pri čemer te opozorijo, da si davčni zavezanec, kar pomeni, da si dolžan plačati dohodnino oziroma akontacijo. Da teh stvari Palčica pomagalčica ni vedela, zveni smešno, bom rekel kar neodgovorno. Zdaj pa, ker je bilo v to konkretno akcijo vpletenega toliko denarja, se je država premaknila in se je rešilo zagato. Denar zdaj ne bo obdavčen. Vendar se sprašujem: ali bi se taki tektonski premiki zgodili, če bi bilo zbranih denimo »samo«« 1000 evrov? In ob tem si zastavljam še eno vprašanje: koliko mora nekdo podariti, donirati, da društvo postane odgovorno? Nekaj tisoč evrov ali en cent? Mislim, da sem s tem povedal vse.

Bodo pa ljudje tako na Švikartovo kot na druge podobne neodgovorne poteze humanitarcev pozabili zelo hitro. Kot smo pozabili na društvo Beli tiger, ki se je tudi šlo lažno, goljufivo dobrodelnost. Tako pač je, a ni prav … Mene bolj skrbi, da se ne bo nič premaknilo v zvezi z nadzorom humanitarnih organizacij. Spet bo morala vznikniti kakšna afera, po njej se bo nekaj časa »tulilo«, potem pa bo spet vse potihnilo. Nadzor bi lahko preprečil take zgodbe. Preprečil, da bi, ne nazadnje, humanitarne organizacije postale davčne oaze, prek katerih bi se dalo prati denar.

Vi pa celo prosite, da vas nenehno nadzorujejo?

Da, seveda. Kdo pa pravi, da jaz delam vse prav. Pričakujem, da bo nekdo bdel nad nami. Jaz jim bom odprl vrata, in če kaj ne bo v redu, naj, prosim, povedo in bomo uredili, predvsem pa bom jaz osebno sprejel odgovornost za napako. Tudi kazen bom sprejel, če bo prišlo do tega. Vso odgovornost sprejmem jaz osebno, Boris Krabonja. In to pogrešam pri Slovencih, iskrenost. Povej, kar imaš za povedati, sploh če si naredil nekaj narobe. Sprejmi odgovornost, ne pa da se potuhneš. Dovolj mi je tega, da so ljudje neiskreni. Kot da je pri nas neiskrenost celo zaželena. In ne vem, zakaj se tako hudičevo bojimo priznati, da smo nekaj naredili narobe.

Kaj vas tako motivira, da večinoma ves svoj prosti čas namenjate ranljivim?

Moja babica je vse življenje z ulice v svoj dom sprejemala zavržene otroke. Pa tudi moja družina je bila taka, da je imela vedno odprte žepe za druge. To je raslo z mano – občutek za sočloveka. Predvsem pa imam dva sinova, ki jima želim biti sposoben v vsakem trenutku pogledati v oči brez sramu. Sploh ko me bosta vprašala, kje sem bil in kaj sem počel, ko so bili ljudje lačni, goli in bosi. Zavedam se, da ne bom rešil ne sveta ne Slovenije, bom pa naredil, kolikor le lahko. Drugače pa se nimam za nič posebnega. Sem običajen človek.

Kako se odločate, komu pomagati?

Pri nas ne prideš do pomoči, če se ne spoznamo osebno. Človek, ki kaj potrebuje, nas mora osebno obiskati v pisarni, z zahtevano dokumentacijo, nato sledi daljši razgovor in na podlagi tega se odločimo, ali bomo pomagali ali ne, saj so nas že poskušali »nategniti«. Veste, revščina ne briše hudobije. Zmotno je mišljenje, da človek zaradi stiske postane drugačen. Bolj človeški. Tako da, ja, se je že zgodilo, da smo koga zavrnili. Trenutno me najbolj žalosti dejstvo, da veliko Mariborčanov ne ve, da obstaja UPornik z Borisom Krabonjo. V mislih imam predvsem upokojence. Oni so v hudih stiskah. Predvsem njim bi rad sporočil, naj vsi, ki imajo pokojnino, nižjo od 629 evrov, potrkajo na vrata našega društva.

Boste zmogli, saj se lahko zgodi velik naval ljudi?

Do zdaj smo vedno, bomo pa še zdaj!