Preplačevanje zdravstvenega materiala

Kardiolog Marko Noč: Če bi sledili toku denarja, bi mnogi "strici iz ozadja" kaj kmalu dobili ime in priimek

Jure Aleksič / Revija Zarja Jana
14. 10. 2019, 06.51
Posodobljeno: 14. 10. 2019, 12.25
Deli članek:

Nimamo jih spet tako veliko, zdravstvenih žvižgačev. A tisti, ki jih imamo, so pravi kolosi poguma in resnicoljubnosti, ki so na tem oltarju pripravljeni žrtvovati vse – tudi udobje, ki so si ga prigarali z desetletji trdega strokovnega dela.

Primož Lavre
Noč je v sodelovanju s parlamentarno preiskovalno komisijo in kolegi znižal ceno žilnih opornic s 1000 na 160 do 200 evrov. So se mu za to maščevali?

Po Eriku Breclju je javnost v zadnjih letih razburkal tudi svetovno znani kardiolog Marko Noč, ki preprosto ni več mogel gledati, kako naš denar v zdravstvu z lopato mečejo skozi okno. Po več kot tridesetih letih zdravniškega dela v Kliničnem centru Ljubljana in več kot 8000 interventnih kardioloških posegih ne more biti dvoma, da gre za nekoga, ki pozna drobovje sistema do obisti. Od premnogih kolegov pa ga loči predvsem to, da se je na neki točki odločil, da preprosto ne zmore več uslužne bojazljive tišine.

Diverzantska akcija, ki ste jo izvedli v sistemu nabave žilnih opornic, je jasno dokazala, da Slovenci za nekajkrat preplačujemo zdravstveni material. In da je moč z najpreprostejšimi sistemskimi ukrepi privarčevati milijone. Vmes je minilo že dovolj časa za vprašanje – se je po tem karkoli spremenilo?

Ne, nič. Temu primeru niso sledile akcije na drugih področjih, torej pri nobenem drugem medicinskem materialu in aparaturah.

Prav nikjer?

Ne, jaz ne vem za noben primer. Zato vztrajam pri tezi, da slovenski javni razpisi ostajajo legalizirana kraja davkoplačevalskega denarja. S tem da je že nekaj časa jasno, kako bi to področje lahko uredili.

Kako konkretno?

Za vsak posamezni artikel bi morali postaviti referenčno ceno – recimo povprečje skandinavskih cen – ki bi veljala kot zgornja meja na javnih razpisih. In če bi jo slovenski distributerji presegli, bi morali imeti zdravstveni zavodi ali država pravico in dolžnost, da material kupijo po referenčni ceni drugje na enotnem trgu EU.

Nepojmljivo je, da nismo tega sprejeli že zdavnaj. Recimo nekaj mesecev po osamosvojitvi.

Se absolutno strinjam. Kot državljanu mi je to povsem nerazumljivo, tako kot se mi je leta 2013 zdelo nepojmljivo, da je v Nemčiji ista koronarna opornica istega proizvajalca stala 300 evrov, pri nas pa 1200 evrov. S tem da ima Nemčija bistveno višji BDP kot Slovenija.

Preplačevali smo jih za kar za štirikrat …

Varuhi obstoječega stanja so se vseskozi sklicevali na »specifičnost slovenskega trga«. S tem da mi nikoli niso znali prav razložiti, kaj s tem sploh mislijo. Mnogi distributerji so mi pravili, da je naš trg pač toliko manjši od zahodnih in da zato cene ne morejo biti primerljive. A ta teza niti približno ne drži vode. To sem lahko ugotovil, ko sem malce podrobneje raziskal zakonitosti trga prodaje avtomobilov za leto 2018.

Kaj ste ugotovili?

Izračunal sem, da je nemški trg po obsegu prodanih avtomobilov 47-krat večji od našega … Naše cene avtomobilov pa so kljub temu primerljive z nemškimi – in ne dvakrat višje! Če lahko enotni evropski trg funkcionira pri avtomobilih, zakaj ne bi mogel tudi pri medicinskih materialih in aparaturah?

Kdo ob trenutni lopovski ureditvi največ zasluži?

Ne vem. Bi pa to lahko zlahka ugotovili naši kriminalisti, če bi sledili toku denarja od bolnišnic preko slovenskih distributerjev do njihovih bolj ali manj skritih podjetij v tujini in naprej do »najzaslužnejših« členov verige. Tako bi mnogi »strici iz ozadja« kaj kmalu dobili tudi ime in priimek.

Šimen Zupančič / Revija Zarja Jana
»Denar je šel namesto za dotrajana dvigala in izgorele medicinske sestre ‘tja, kamor mora’, torej za poplačilo korupcijske verige, « pravi Marko Noč

Pa saj bi človek pričakoval, da naši kriminalisti to vendarle počnejo?

Kriminalisti bi to s pomočjo mednarodnega sodelovanja verjetno zlahka izpeljali. Zakaj se to ne zgodi, pa po mojem ni vprašanje zanje, temveč za sedanjo in vse prejšnje vladajoče koalicije. Nabava medicinskega materiala in aparatur v javnih zavodih tako ostaja ena od glavnih črpalk davkoplačevalskega denarja stran od bolnikov.

Katere so druge?

Preplačani servisi za medicinske aparature, nabave neučinkovitih informacijskih sistemov, adaptacije in novogradnje v zdravstvu ter verjetno še kaj. Ne smemo se slepiti. Ti procesi v zdravstvu potekajo podobno, kot so recimo pri okoli 700 milijonov preplačanem TEŠ-u in tako kot bodo nedvomno tudi pri drugi cevi karavanškega predora ter pri drugem tiru. Kot ste najbrž zasledili, se je tam že začelo z razveljavitvami javnih razpisov, kjer je bil izbran najcenejši in ne »dvorni« ponudnik.

Lahko navedeva kak konkreten primer, kako to poteka v zdravstvu?

Seveda. Primer je zelo preprost, a pove vse. Spomnim se, kako smo se na enem izmed sestankov predstojnikov seznanili s ceno prenove neke bolniške sobe, ki je potekala pod okriljem tehničnih služb UKC. Ponudnik je bil izbran na javnem razpisu. In ko sem njegovo ceno primerjal s ponudbo enega od obrtnikov, ki sem ga za hec povprašal, je bila njegova cena, če se prav spomnim, približno dvakrat nižja.

V tisku sem že večkrat zasledil podatek, da naj bi bilo obrabljene ali zastarele okrog 80 odstotkov opreme po slovenskih bolnišnicah. Ta številka se mi je zdela tako bizarna, da si podatka sploh nisem znal razlagati.

Ta podatek sem zasledil tudi sam. In če sklepam po tem, kar vidim v lastnem delovnem okolju, mu lahko samo prikimam.

Osemdeset odstotkov opreme?!

Če se iz zdravstvenega žaklja vse od osamosvojitve krade vsaj približno tako kot sedaj, potem pač ni čudno, da denarja zmanjkuje za tisto, za kar je bil sploh zbran.

V imenitnem članku za Delovo Sobotno prilogo ste napisali takole: »Državljan z išiasom, ki nima zvez v javnem zdravstvu, danes čaka na magnetno resonanco skoraj leto in potem še kakšno leto na ortopeda. Kje je šele morebitna operacija? Na slikanje koronarnih arterij ali operacijo srca boste čakali skoraj leto in med čakanjem je letna smrtnost od 5- do 10-odstotna.«

Žal se od takrat ni kaj dosti spremenilo.

Nadaljevali ste: »Za električno odstranitev žarišča za srčno aritmijo boste čakali več kot leto. Vprašajte, kako dolgo boste čakali na operacijo raka prostate. Ko bo vaše življenje ogroženo, boste ležali v prenatrpani sobi za intenzivno nego s petimi bolniki in si izmenjevali bolnišnične okužbe, namesto v prostorni prazni sobi, ker ne bo medicinskih sester.« Naštevali bi lahko v nedogled. Po številu kliničnih psihologov na prebivalca smo, recimo, dejansko najslabša država v Evropski uniji. Kako glede na vse povedano pobegniti zaključku, da se nam je zdravstveni sistem že sesul, samo da smo res trdno odločeni, da tega ne bomo opazili?

Veste kako, sesuvanje sistema je dolgotrajen proces. In mi smo že dolgo v fazi agonije. Sam se težko znebim vtisa, da vse to poteka načrtno, saj nešteti postranski biznisi tečejo predobro, da bi se politiki ljubilo karkoli spreminjati. No, saj ji to na koncu koncev tudi ni dovoljeno. Zelo dober primer bi bila ukinitev dopolnilnega zavarovanja oziroma njegova preobrazba v konkurenčni sistem, kot ga ima zahod. Že dolgo so ga vse vlade imele v koalicijski pogodbi, zgodilo se ni pa absolutno nič. V igri je preprosto preveč denarja. Iz tega naslova si lahko učinkovito razložimo tudi gonjo proti koncesionarjem, pred katerimi nas nekateri že dolgo tako zelo strašijo. Tega, kako so pri nas zasebni prejemniki javnega denarja deprivilegirani v primerjavi s sistemskimi, ne najdete nikjer na svetu.

In zakaj?

Po mojem predvsem zato, ker želi obstoječa hobotnica ohraniti popoln nadzor nad delitvijo javnih sredstev. Če si si izboril sistem, v katerem redno zaračunavaš večkratnike neke normalne cene, je zadnja reč, ki jo boš dopustil, razcvet konkurence. Prof. Metka Zorc, direktorica Medicorja, je s svojo ekipo izračunala, da je Medicor pri 32.473 neurgentnih srčnih posegih v petnajstih letih državo stal okoli 22 milijonov evrov manj, kot če bi iste posege opravil UKC Ljubljana. Bi pa že s polovico tega denarja prof. Zorčeva že zdavnaj zgradila moderen srčni center, kjer bi v dobro slovenskih bolnikov vseskozi gostovali tudi priznani strokovnjaki iz tujine.

Neverjetno …

Zasebniki imajo namreč eno velikansko prednost. Če jim slovenski distributer za opremo ponudi za naše loge običajno večkratno ceno, mu lahko mirno rečejo: »Pajade,« se usedejo v avto in iz Nemčije pripeljejo poln prtljažnik robe po neprimerljivo nižjih cenah. Tako kot smo nekoč hodili v Nemčijo po rabljene avte, dokler so bili tam še cenejši.

Javne ustanove pa tega ne morejo storiti?

Primož Lavre
»Če se iz zdravstvenega žaklja vse od osamosvojitve krade vsaj približno tako kot sedaj, potem pač ni čudno, da denarja zmanjkuje za tisto, za kar je bil sploh zbran.«

Seveda ne. Saj zato smo pa vendar razvili obstoječi sistem javnih razpisov, da lahko kraja poteka čim bolj nemoteno, varno in elegantno.

Koliko bo imel letos UKC izgube?

To je vprašanje za generalnega direktorja UKC. Je pa ta podatek očitno marginalnega pomena. Leta 2017 smo je imeli 33 milijonov, a kljub temu prejeli nagrado za poslovno odličnost.

Kako je to možno?

To zgodbo sem slišal in tudi javno objavil že lani. Ker je ni nihče demantiral, sklepam, da je resnična. Okoli novega leta nas je takrat obiskal dobri stari Dedek Mraz v obliki ministrice za zdravje in nam podaril 81 milijonov. Poslovno leto smo tako končali z dobičkom, ki je znašal 81 milijonov od Dedka Mraza minus 33 milijonov izgube. A žal tudi Dedek Mraz ni več to, kar je bil, saj je svoje darilo izrecno namenil za poplačilo dolgov dobaviteljem. Denar je šel tako namesto za dotrajana dvigala in izgorele medicinske sestre »tja, kamor mora«, torej za poplačilo korupcijske verige.

Koliko danes slovenskega davkoplačevalca stanejo žilne opornice?

Cene na evropskem tržišču zvezno padajo. V Sloveniji plačujemo od 150 do 200 evrov, kar je najnižje v regiji, vključno z Avstrijo in Italijo ... Da o preostalem Balkanu niti ne govorim. Cena v Nemčiji pa je po mojih podatkih največ 100 evrov, v Skandinaviji pa okoli 120.

Ježeš, torej nas celo po vaši diverzantski akciji stanejo za sto odstotkov več kot Nemce?

Ja, ampak leta 2013, pred našim javnim razpisom, so stale 1200 evrov, v Nemčiji pa okoli 300 evrov. Ključni preboj je bil narejen, nakar se s cenami žilnih opornic nismo več ukvarjali. Pri vseh drugih medicinskih pripomočkih pa potekajo stvari še vedno tako kot prej. Brez prebojev, saj se nikjer niso našli taki »špilferderberji«, kot smo bili Blaž Mrevlje, Jelka Godec in moja malenkost. Jelka Godec je pripravila obsežno zaključno poročilo in potrdil ga je tudi državni zbor. Kriminalisti in tožilci bi ga morali samo prepisati, pa bi imeli obtožnice. A tega pač niso storili. Tu se kaže, da korupcija v Sloveniji sega vse do vrha in da naše pravosodje deluje predvsem za kurje tatove.

Za slovenskega bolnika se torej tudi po vaši herojski akciji ni kaj pride spremenilo. Za vas osebno pa se je, kajne?

Oh, pritiske sem doživel z vseh strani … Izločili so me praktično iz vseh slovenskih strokovnih srečanj, v UKC so mi interventne kardiološke posege omejili na samo enkrat na mesec, začasno pa so mi prepovedali tudi delo pri koncesionarju Medicor ... Čeprav sem ga opravljal zgolj v svojem prostem času in po tem, ko sem izpolnil vse obveznosti do delodajalca, tako kot določa pravilnik. Če ne bi delal v Medicorju, preprosto ne bi več imel zadostnega števila kardioloških interventnih posegov, da bi lahko ohranjal primerno formo. Veste, ti posegi so kot nogomet: če ne igraš in le sediš na rezervni klopi, ne moreš biti v vrhunski formi.

S kakšno obrazložitvijo vas je na ta način kaznoval UKC?

Brez kakršnekoli obrazložitve. Lani sem nato izgubil še dolgoletni raziskovalni program, financiran s strani države (ARRS). Od 70 programov niso podaljšali le našega. In to kljub temu, da je naša raziskovalna skupina za isti program dobila od istega odločevalca nagrado za odličnost v znanosti, osebno pa sem bil slab mesec pred odvzemom financiranja za raziskovalne uspehe nagrajen z najvišjim državnim odlikovanjem, Zoisovo nagrado. Preveč naključij naenkrat, pravi »vox populi«.

Kaj pa vaš prijatelj in sodelavec dr. Mrevlje?

Sam sem bil na srečo že tako etabliran in medijsko prepoznaven, da so se morali na določeni točki ustaviti. Blažu Mrevljetu, ki je bil ključen za preboj v zgodbi z žilnimi opornicami, pa so recimo povsem onemogočili opravljanje interventnih kardioloških posegov, tako da je moral za več let oditi v tujino.

Kakšna je rešitev? Glede na povedano ne potrebujemo toliko zdravstvene reforme kot kar celostno reformo naroda …

Novinarji o vsem tem vedno več in precej objektivno poročate, tako da so dejstva javno znana. Očitno je slovenski narod izjemno trpežen in veliko prenese. V normalni državi bi bili ob absurdih, ki se v Sloveniji razkrivajo tudi na drugih področjih, vsak dan pred parlamentom zbrani tisoči demonstrantov, ki bi vladajočo politiko postopoma prisilili k prepotrebnim spremembam. Druga rakava rana naše družbe je nedelujoča pravna država, zaradi česar ne more dobro delovati nobeden izmed podsistemov. Tudi zdravstvo ne. Ko opazujem naše zdravstvo, se mi pogosto utrne primerjava z našo vojsko. Kot sem nekje prebral, naj bi ta od NATA dobila zadostno oceno za delovanje v miru in nezadostno za slučaj vojne. In tako je tudi naš zdravstveni sistem odličen za vse tiste, ki so zdravi ali imajo zveze … In precej porazen in krivičen za marsikoga od tistih, ki zbolijo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
...