Računsko sodišče je v revizijskem poročilu med drugim ugotovilo, da država ni ustrezno načrtovala novega sistema dolgotrajne oskrbe. Verjetno ta ugotovitev ni nikogar presenetila.

Sploh ne, v Sindikatu upokojencev Slovenije smo leta 2008 prvič začeli razpravo o zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki ga je takrat napisalo ministrstvo za delo. Predlog je v javni razpravi doživel vrsto pripomb in kritik, tako potem iz tega ni bilo nič. Svoj predlog je napisala tudi Skupnost socialnih zavodov, kasneje smo ga pripravili tudi v Zvezi društev upokojencev in potem spet ministrstvo za delo, a brez uspeha. Lani je nato po odločitvi vlade pripravo prevzelo ministrstvo za zdravje. To pomeni, da zakon nastaja več kot desetletje.

Zakaj toliko časa?

Prav gotovo je osnovni razlog v dodatnih finančnih sredstvih. Cene oskrbe so se letos še dodatno podražile zaradi povišanja plač, kar je bilo sicer nujno potrebno. Plače nosilnega kadra na področju dolgotrajne oskrbe so namreč prenizke, zato vsi bežijo na delo v Avstrijo, Nemčijo in še kam dlje, ker so tam drugačni pogoji in tudi višje plače.

Drugi razlog je, da so že v sedanjem sistemu namenjena neka sredstva za potrebe dolgotrajne oskrbe. In sicer se nekaj pokrije iz sredstev zavoda za zdravstveno zavarovanje, nekaj iz zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter nekaj iz proračunskih in drugih virov. Vsa ta sredstva bi bilo treba zbrati v eno vrečo, da se bodo financirale storitve, ki bodo po zakonu pripadale zavarovancem oziroma ljudem.

Frančiška Ćetković
Mihael Korsika
Sindikat, ki ga vodi Frančiška Ćetković, od vlade zahteva izredno uskladitev pokojnin.

Nekakšno socialno zavarovanje je torej le še vprašanje časa?

Nujno bo treba uvesti novo socialno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Delojemalci tukaj nimajo posluha delodajalcev, saj pravijo, da je delo že tako preveč obremenjeno. Seveda zato na ekonomsko-socialnem svetu ne pridejo skupaj s stališči. Razdeljena je tudi stroka. Postavlja se vprašanje, koliko je dolgotrajna oskrba primarno zdravstvena oskrba, koliko pa je to socialna oskrba.

O kakšni višini prispevka pa govorimo?

To bi bila prispevna stopnja, tako kot je na primer za zdravstvo, torej bi prispevali tako delojemalci kot tudi delodajalci. Nekateri starejši izračuni kažejo, da bi vplačila znašala nekje sedem evrov mesečno, a to je seveda tudi vprašanje, kaj bi vsebovala košarica.

Zakon naj bi bil vendarle zdaj pripravljen za javno razpravo, kaj pričakujete?

Vsi deležniki v razpravi bomo morali prispevati k temu, da pridemo do kompromisnega predloga. Vsaj nekaj je treba narediti, da uvedemo obvezno socialno zavarovanje. Brez tega ne bo šlo. Država bo morala tudi iz proračuna nameniti več sredstev. Po izdatkih za socialno varstvo smo bili v zadnjih letih na repu v Evropski uniji. Pričakujemo, da se bodo stvari vsaj malce premaknile v enem letu, če že ne prej.

Vrniva se na ugotovitve računskega sodišča, ki je opozorilo tudi na pomanjkanje nadzora pri porabi proračunskih sredstev v domovih za starejše.

Za dolgotrajno oskrbo je pristojno ministrstvo za delo, ki mora poskrbeti za nadzor. Tako pa se zdaj dogaja, da direktorji domov za starejše od države ne dobijo denarja za potrebno obnovo in vzdrževanje, potem se to prek cene vali na stanovalce. To pomeni, da bi morali biti varovanci praktično delničarji tega doma.

Kako zadeve premakniti z mesta?

Država bi morala vlagati v javne domove, v javno infrastrukturo, a se nekako umika in se je že pred desetletjem in več odločila, da se bo podeljevalo koncesije za domove oziroma da na to področje vstopi tudi zasebni kapital. Zasebni kapital tega ne dela iz humanitarnih razlogov, ampak zaradi dobička. To pa seveda pomeni, da so cene v takšnih domovih veliko višje kot so v državnih domovih. Primerjave kažejo, da je razlika v cenah višja, kot je razlika v kakovosti storitev in oskrbe.

Ker država ne zagotavlja sredstev za nove domove, se seveda širijo domovi s koncesijo. Prek nekaterih organizacij pa na trg vstopa že tuj kapital, saj na tem področju vidi neko prazno polje. To pomeni, da bomo starejši vse bolj odvisni od tega, ali imaš denar za dom.

Frančiška Ćetković
Mihael Korsika
Nekateri starejši izračuni kažejo, da bi vplačila z a socialno zavarovanje znašala nekje sedem evrov mesečno, pravi Frančiška Ćetković.

Nizke pokojnine so že danes težava.

Pred časom je potekala mednarodna regionalna konferenca sindikatov upokojencev, na kateri je bila glavna tema dostojna minimalna pokojnina. Najprej moramo določiti košarico življenjskih potrebščin za starejše, to ovrednotiti in nato določiti mejo, kaj bi bila meja za neko normalno pokojnino. Zakonsko zagotovljena minimalna pokojnina za 40 let delovne dobe je 537 evrov. Prag revščine pa je določen na okoli 630 evrov.

Ob tem velja poudariti, da so bili za večino že odpravljeni varčevalni ukrepi, povišale so se plače in socialni transferji. Po drugi strani se po letu 2010 niso po zakonu redno usklajevale pokojnine z rastjo plač in življenjskih stroškov. Mi bomo zaradi tega do smrti prikrajšani, zato tudi od vlade zahtevamo izredno uskladitev pokojnin.

V vladi so veseli, da se zaradi višjih prihodkov na zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ki so rezultat večje zaposlenosti in višjih plač, zmanjšuje obveznost iz državnega proračuna. Delodajalci od leta 1996 na osnovi odločitve Drnovškove vlade plačujejo 50 odstotkov manjši prispevek kot delojemalci. To je unikum v Evropi, vsepovsod so enake obveznosti tako delodajalcev kot delojemalcev. Šarčeva vlada ima edinstveno možnost, da to popravi in s tem upokojencem odpravi varčevalne ukrepe. Sramotno je, da nima posluha za zakonsko upravičene zahteve upokojencev in sramotno je, da za leto 2020 predlaga le za nekaj evrov višji letni dodatek. Kot da se norčujejo iz starejših.

Prihodki starejših so še dodatno obremenjeni zaradi plačevanja pomoči na domu, ki jo nekateri nujno potrebujejo.

Tako je. Zveza upokojencev vodi projekt Starejši za starejše, v okviru katerega obiskujemo ljudi na domu, a tu gre za nekakšno prijateljsko oziroma sosedsko pomoč, ki jo v določeni meri delno sofinancira tudi ministrstvo, a država bi morala postati nosilec pomoči na domu.

Pomoč na domu sofinancirajo tudi občine, odvisno sicer od občine, a tudi če moram plačati le pet evrov na uro. Dve uri na dan je za nekoga, ki je že slabo pokreten, premalo, a samo to znese deset evrov na dan, torej od 50 do 60 evrov na teden. To pomeni od 200 do 250 evrov mesečno, pri pokojnini 500 evrov, kje pa so potem še drugi stroški stanovanja, in na koncu ti ne ostane niti za en kos kruha in liter mleka. Nekateri potrebujejo tudi 24-urno oskrbo na domu in tega ne zdrži noben družinski proračun oziroma pokojnina.

Frančiška Ćetković
Mihael Korsika
Sindikat je lokalnim skupnostim predlagal, naj ustanovijo svete za starejše.

Večkrat sicer poudarjate, da nihče starejših sploh ne vpraša, kaj si želijo sami, kako to spremeniti?

Sindikat upokojencev Slovenije je med drugim vsem lokalnim skupnostim predlagal, naj ustanovijo nekakšne svete za starejše. V njih bi sedele ključne vladne, nevladne, strokovne in vse druge organizacije, ki se širše ukvarjajo s to problematiko,  ter tudi starejši, ki bi tako lahko vplivali na urejanje zadev, ki so zanje bistvene.

In kakšen je odziv?

Pred dnevi smo imeli sestanek v Murski Soboti, na katerega smo povabili tudi predstavnike lokalne skupnosti. Na srečanju so dejali, da imamo center za socialno delo in zdravstvo. To se pravi, starejši smo le socialni problem ali bolni. Tako nas vidi ta družba, kar je grozljivo, zato nekateri naši člani podpirajo tudi radikalnejše ukrepe.

Katere?

Da gremo na ceste, a to ni tako enostavno, ne vem tudi, če je odgovorno. Mi smo sindikat in nimamo sredstev, vsi smo prostovoljci. V medijih se je pojavila tudi informacija, da bo sindikat tožil državo. Tega nismo nikoli rekli, to so mnenja posameznikov, ki so nezadovoljni in ne vedo več, kako bi izrazili svoje nezadovoljstvo.

Večkrat sem že rekla, da je necivilizacijsko, kakšen odnos do starejših vlada v naši državi. Kljub različnim dokumentom, ki obstajajo že desetletje, se enostavno pozablja na starejše in se nič ne naredi. Socialna država vendarle ne more temeljiti le na obljubah, na prostovoljstvu in humanitarnih organizacijah.