Dobrodelni dan

Urša in Nejc: njun odnos je navdušujoč

P.K.
21. 9. 2019, 07.38
Posodobljeno: 23. 9. 2019, 15.07
Deli članek:

Dobrodelni dan je humanitarna akcija našega časnika in društva Vesele nogice, v kateri se skupaj z vami, našimi bralci, trudimo pomagati družinam otrok s posebnimi potrebami.

Petra Cvelbar
Urša in Nejc sta rada skupaj; igrata karte, pijeta čas, gresta na kakšen obisk, pa tudi potujeta včasih skupaj.

Zanje prek bančnega računa (TRR: SI56 0510 0801 5311 248) sprejemamo donacije. Te jim lahko namenite tudi tako, da pošljete SMS-sporočilo z vsebino NOGICENOGICE5 na 1919, v tem primeru boste prispevali pet evrov.

Prispevek za družine pa predstavlja tudi vaša udeležba na osrednji prireditvi dobrodelnega projekta, ki bo prihodnjo soboto, 28. septembra, na Bledu. Tudi Nejcu, ki ga bomo predstavili danes, bomo namenili del vseh zbranih donacij.

 Nejc Fister je 32-letni fant, ki ga njegova starejša sestra Urša, s katero govorimo, opisuje kot preprostega in zelo pozitivnega. »Ima razvojne specifike, težave s srcem, je pa tudi avtist. V bistvu mentalno ostaja na ravni mlajšega otroka. Ne govori, a je kljub vsemu živahen in nasmejan, zaradi česar se ga je prijel vzdevek Nejko Smejko,« ga opisuje Urša, sicer hotelirka in organizatorka turizma, ki se v prostem času veliko ukvarja z otroki s posebnimi potrebami ter slepimi in slabovidnimi.

Močno povezana

O njem nikoli ni razmišljala kot o drugačnem. »Samo sprejela sem ga in kaj drugega mi niti ni padlo na pamet. Kvečjemu sem hvaležna, da je tak, kot je, ker kako bi lahko bil še bolj poseben, v pozitiven smislu seveda,« se ljubeče izrazi. In kljub njegovi nezmožnosti za govorno komuniciranje se z Uršo zelo dobro razumeta. O njem ta pripoveduje z žarom in v presežnikih. V njenih besedah je čutiti njuno medsebojno pripadnost, razumevanje in naklonjenost. »Ja, imava neko posebno vez. Rada se druživa. Kartava, pijeva čaj, greva na sprehod, h komu na obisk, tudi potujeva,« nam njun skupni čas predstavi Urša, pri kateri Nejc preživi skoraj vsak vikend, včasih pa ga ta strastna popotnica vzame tudi na potovanja. Obiskala sta že Ciper, Tenerife in še kakšno deželo.

Petra Cvelbar
Urša in Nejc sta rada skupaj; igrata karte, pijeta čas, gresta na kakšen obisk, pa tudi potujeta včasih skupaj.

Opisuje ga tudi kot zelo razumevajočega in empatičnega. »Ko sem žalostna ali zelo utrujena od celega dneva, me on prime za roko in samo sva. Bi rekla, da je Nejc moja ključna opora ali kar terapija. Tudi drugi ga občutijo podobno; njegova pristnost in umirjenost ter čut za sočloveka ljudi pomirjajo, zato uživajo v njegovi družbi. Sicer so mnogi sprva zadržani, a če k njemu pristopijo odprti in dojemljivi, so presenečeni in se predsodki o drugačnosti hitro razblinijo. Jaz mu pravim kar prinašalec miru, lepe energije.«

Sila zanesljiv

Sogovornica izpostavi, da je pri njem zelo izražena hvaležnost. Velikokrat se ji zahvali, ker preživlja čas z njim ali kaj naredi zanj, četudi gre za malenkosti. »On je tako pristen, iskren; kar v nekem trenutku dobi ta impulz, da se mora zahvaliti, in to je tako lepo. Nič ne jemlje za samoumevno in prav tega nam kot družbi primanjkuje. Od tega fanta sem se veliko naučila,« nam prizna.

Simpatično je tudi Nejčevo dojemanje časa in razdalj. Večina stvari se mu zgodi ob njegovem »omiljenem« času, ki je v petek ob petih. »Če ga vprašaš, kdaj nekam gre ali ima neko aktivnost, po navadi odgovori, da prav na ta dan ob tej uri. Res je posrečen,« z nasmehom pripoveduje Fisterjeva. Poudari, da mu velikokrat dodelijo kakšno zadolžitev in jo z veseljem opravi. »Ko je za nekaj odgovoren, bo nalogo izpeljal z vso predanostjo in skrbnostjo. Res, pri vsaki stvari, ki mu jo dodeliš, je neverjetno zanesljiv.«

Facebook
Tako je Martinček Potepinček, ki je s Fisterjevimi nehote odšel v Ljubljano, srečno prispel nazaj v svoje okolje.

Nastala je pravljica

Urša Fister nam opiše še eno prikupno prigodo, ki so jo doživeli na družinskem izletu na Primorskem. V košaro z grozdjem, ki so jo tam dobili v dar, se je pritihotapil droben kuščar. Da je v njej, so ugotovili šele doma, v Ljubljani. Ker jih je za živalico zaskrbelo, so poskušali s poznavalci ugotoviti, kam naj ga dajo, saj bi bila izpustitev na plan v zanj neznanem okolju slaba ideja. Ugotovili so, da je svoboda res tista, ki jo kuščarček potrebuje, vendar pa bi ga bilo najpametneje izpustiti nazaj v naravo tam, kjer je tudi pristal v košari z dobrotami. Zgodba se je srečno končala; vrnili so ga na Primorsko, iz nje pa se je rodila še ena z dobrodelno konotacijo.

Ker je bil Nejc tako navdušen nad dogodkom in je o njem hotel poročati vsem, se je sestra Urša namreč odločila, da jo bo zapisala, in tako je nastala pravljica Martinček Potepinček. Ta nosi pomembna sporočila o naravi in kako jo je treba varovati, pa o radovednosti, odkrivanju sveta. Opozarja pa tudi, da je kuščar zaščitena vrsta. Urša se je odločila, da ves izkupiček od prodaje knjige nameni kardiološkemu oddelku ljubljanske pediatrične klinike in varstveno-delovnemu centru Sonček, saj sta oba povezana z njenim bratom. Dobrosrčna družina pa zdaj potrebuje nas. Močno si želijo Nejcu kupiti računalnik, ki bi mu pomagal pri komunikaciji, saj se zaradi pomanjkanja motorike težko izraža in sporazumeva. Hvaležni so vsem, ki boste darovali sredstva njim in ostalim družinam.

Facebook
Nejc je živahen in veder 32-letnik, ki trenira judo, rad pa gre, če le ima priložnost, tudi na jogo.

Brez pomilovanja

Urša Fister ima ob robu našega klepeta še eno posebno sporočilo za družine otrok z razvojnimi specifikami. Pravi, naj se starši ne obremenjujejo z drugačnostjo, naj jo sprejemajo kot dar in naj jih otrokove omejitve in nezmožnosti ne omejujejo. »Menim, da lahko tak otrok popestri družinsko dinamiko, in če se znamo temu prepustiti, odpreti, je to blagoslov, posebna izkušnja. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da se teh otrok ne pomiluje, pa da se jim izkaže veljavo na način, da jim zaupamo kakšno vsakodnevno opravilo ali drugo nalogo. Nikar mi ne postorimo vsega namesto njih. S tem jim bomo zelo pomagali. Sicer bodo zadevo razrešili na svoj način; po svojih zmožnostih, ampak naloga bo izpeljana. Za konec bi rada dejala še, da kot družba čisto narobe dojemamo drugačnost, kot nekaj negativnega, ampak ne bi smelo biti tako, saj nas to dela unikatne. Vsak je na svoj način drugačen, poseben,« so njene navdihujoče zaključne misli.